Jedro

Vloga preiskovalnega sodnika je vloga garanta, ki mora napraviti vsebinski preizkus obstoja vseh potrebnih pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Njegova presoja se nato odrazi v obrazložitvi, ki mora ustrezati standardom, kot so se izoblikovali v ustavno sodni praksi. Pomembna je zlasti odločba Ustavnega sodišča Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. Če se preiskovalni sodnik v celoti strinja z obrazložitvijo predloga tožilstva, ni zadržkov, da vsebine predloga ne bi povzel, pa četudi na način, da ponavlja celo pravopisne napake, ki se v pojavljajo predlogu. Tudi uporaba DVD kot priloge k predlogu tožilstva je zgolj pripomoček za učinkovitejše delo preiskovalnega sodnika. Da je preiskovalni sodnik predlog za izdajo odredbe vsebinsko pregledal, kaže še okoliščina, da je istega dne z dopisom zavrnil predlog državnega tožilstva za opravo hišne preiskave pri nekaterih osebah.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednica razpravljajočega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani na predobravnavnem naroku kot neutemeljene zavrnila predloge za izločitev dokazov zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. 2. Zoper sklep so pritožbo vložili zagovorniki obtoženega B. B. zaradi kršitve določil Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izločitev dokazov z dne 7. 12. 2021 in iz kazenskega izpisa izloči vso dokumentacijo in vse dokaze, pridobljene na podlagi odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 47490/2012 z dne 21. 9. 2012 in IV Kpd 58951/2013 z dne 9. 12. 2013 in 10. 12. 2013, kot so specificirani v predlogu za izločitev dokazov.

3. Po proučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje (točki 8 in 12 obrazložitve), da so zagovorniki obtoženega B. B. že podali v bistvenem enak predlog za izločitev dokazov v zadevi istega sodišča prve stopnje X K 40747/2014 o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom X K 40747/2014 z dne 24. 8. 2020, ko je predloge za izločitev zavrnilo, tukajšnje sodišče pa je nato zavrnilo pritožbe s sklepom V Kp 40747/2014 z dne 24. 11. 2020. Navedena zadeva je sicer druga kazenska zadeva za drugo kaznivo dejanje, vendar pa se tudi v njej B. B. nahaja v vlogi obtoženca (zagovarjajo ga isti zagovorniki), predvsem pa je bila predlagana izločitev istih odredb preiskovalne sodnika z dne 21. 9. 2012 ter 9. in 10. 12. 2013. 5. Pritožniki izpodbijanemu sklepu očitajo, da ne vsebuje obrazložitve o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, s čimer je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. V zvezi s časom, ki ga je imel preiskovalni sodnik na voljo, ko je septembra 2012 izdal odredbo oziroma odredbe v zadevi IV Kpd 47490/2012, pritožniki izpostavljajo, da je po ugotovitvi sodišča prve stopnje celoten delovni proces preiskovalnega sodnika trajal 16 ur in se zatem navežejo na svojo časovno analizo (list. št. 1513-1514) predloga za izločitev dokazov z dne 7. 12. 2021 ter sodišču prve stopnje očitajo, da časa, porabljenega za izdajo osmih odredb, vključno s tipkanjem, uporabo tehnologije, diktiranjem v diktafon in prepisovanjem v računalnik, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj v obrazložitvi ni omenjeno ter se do teh navedb torej ni opredelilo zaradi česar manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do teze pritožnikov, da je časovno popolnoma nemogoče, da bi bilo takšno število odredb v takšnem obsegu izdano po tem, ko bi preiskovalni sodnik opravil sodno presojo.

7. Zatrjevana kršitev kazenskega postopka ni podana. Časovna analiza, ki so jo pripravili pritožniki, v povezavi z velikim obsegom dela, ki ga je moral opraviti preiskovalni sodnik, utemeljuje tezo pritožnikov, da preiskovalni sodnik preprosto ni imel dovolj časa, da bi lahko resnično opravil sodno presojo utemeljenosti predloga za izdajo odredbe za hišno preiskavo oziroma več le-teh. Toda to tezo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prepričljivo ovrglo v točki 14 obrazložitve, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje, saj je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da predlog tožilstva sestavlja 86 strani, 59 strani obsega pobuda policije, ostalo pa so priloge pobude, katere same po sebi ne potrebujejo poglobljenega branja, zaradi česar je povsem mogoče, da je preiskovalni sodnik po tem, ko je predlog tožilstva prebral, lahko pregledal še priloge in preveril navedbe predloga ter se nato odločil za izdajo odredb. Zato ni relevantno sklicevanje pritožnikov na časovni okvir oziroma analizo, koliko časa bi sodnik potreboval, da bi prebral vse listine ter napisal odredbo. Sodišče prve stopnje upravičeno izpostavlja, da je vloga preiskovalnega sodnika vloga garanta, ki mora napraviti vsebinski preizkus obstoja vseh potrebnih pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Njegova presoja se nato odrazi v obrazložitvi, ki mora ustrezati standardom, kot so se izoblikovali v ustavno sodni praksi. Pomembna je zlasti odločba Ustavnega sodišča Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, s katero so se standardi obrazložitve zvišali, pri čemer sicer ni spregledati, da so bile izločane odredbe izdane še pred to odločbo, kljub temu pa tudi po presoji pritožbenega sodišča velja že na tem mestu poudariti, da izpolnjujejo tudi zahteve, kot izhajajo iz navedene odločbe Ustavnega sodišča. Če se torej preiskovalni sodnik v celoti strinja z obrazložitvijo predloga tožilstva, ni zadržkov, da vsebine predloga ne bi povzel, pa četudi na način, da ponavlja celo pravopisne napake, ki se v pojavljajo predlogu. Pri tem ni spregledati niti, da pritožniki v svojem predlogu (list. št. 1514-1515) pravilno zaznavajo določene razlike med predlogom in obrazložitvijo preiskovalnega sodnika, ki vendarle kažejo, da se je preiskovalni sodnik s predlogom dobro seznanil in ga ni zgolj nekritično v celoti „prekopiral“ v obrazložitev svoje odredbe. Sodišče prve stopnje pa je v točki 15 obrazložitve nadalje pravilno poudarilo, da na okoliščino, da je preiskovalni sodnik predlog za izdajo odredbe vsebinsko pregledal, kaže še okoliščina, da je 21. 9. 2012 z dopisom zavrnil predlog državnega tožilstva za opravo hišne preiskave pri nekaterih osebah (E. E., F. F., Družba G. d. o. o.), svojo odločitev o zavrnitvi je vsebinsko obrazložil, pri čemer ni šlo za zavrnitev zaradi formalnih pomanjkljivosti predloga. Tudi ta okoliščina torej kaže, da se je s predlogom dobro seznanil in opravil presojo kot se od preiskovalnega sodnika tudi pričakuje.

8. Pritožniki izpostavljajo, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da je preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe zapisal povsem identične razloge kot jih je tožilstvo navedlo v predlogu. Ugotavljajo, da ustrezna sodna presoja ni bila opravljena ter da odredbe niso avtorsko delo preiskovalnega sodnika, temveč gre za enako besedilo predloga in odredb v delih, ki se nanaša na vprašanje izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo, kar kaže na izjemno nevarno prakso, ko preiskovalni sodnik slepo sledi kakršnimkoli predlogom tožilstva, ne da bi opravil ustrezno sodno presojo.

9. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritožnikom ne sledi. Sodišče prve stopnje je prepričljive razloge o tem, da je preiskovalni sodnik opravil sodno presojo predloga tožilstva navedlo že v omenjenih točkah 14 in 15 obrazložitve. Pravilna pa je tudi ugotovitev v točki 16 obrazložitve, da je preiskovalni sodnik obstoj utemeljenih razlogov za sum konkretiziral in obrazložil, res na način, da je povzel obrazložitev tožilskega predloga, vendar pa je bistveno, da bi se vsak razumen človek, ki tožilskega predloga ne bi poznal, z branjem obrazložitve vsake od obravnavanih odredb preiskovalnega sodnika, glede na v obrazložitvi nanizane argumente, lahko prepričal, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v delu ocene, da ni sprejemljivo stališče pritožnikov, da je obrazložitev odredbe zgolj prepis obrazložitve predloga tožilstva ter da zato ne pomeni sodne presoje. Enako besedilo namreč še ne pomeni, da preiskovalni sodnik ni opravil presoje zakonskih pogojev za odreditev hišne preiskave, na kar nenazadnje kaže tudi že izpostavljena okoliščina, da je 21. 9. 2012 zavrnil predlog tožilstva za opravo hišne preiskave pri nekaterih osebah ter svojo odločitev tudi vsebinsko obrazložil. Na tosmerne pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo že v točki 10 sklepa V Kp 40747/2014 z dne 24. 11. 2020, ko je te pritožbene navedbe kot neutemeljene zavrnilo, pritožbeno sodišče pa tudi sedaj ponovno poudarja, da so bile izločane odrede ustrezno obrazložene glede vseh pogojev, ki morajo biti skladno z ZKP izpolnjeni ter na način, da obrazložitev ustreza že navedenim standardom v omenjeni ustavno sodni odločbi. Tudi uporaba DVD kot priloge k predlogu tožilstva nikakor ne pomeni, da preiskovalni sodnik svoje presoje ne opravi ter da zgolj slepo sledi tožilstvu, pač pa je zgolj pripomoček za učinkovitejše delo preiskovalnega sodnika, pa čeprav pri prepisovanju besedila iz predloga ne zazna oziroma ne odpravi vseh pravopisnih napak.

10. Pritožniki nadalje opozarjajo, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve, zakaj sodišče prve stopnje šteje odredbe preiskovalnega sodnika za validne, kljub temu, da nobena od odredb ne vsebuje nikakršnega razloga za utemeljitev nujnosti posega v zasebnost obtoženca. To po mnenju pritožnikov tudi ni mogoče, saj nobena od odredb za hišno preiskavo ne vsebuje nikakršnega razloga za utemeljitev nujnosti. Rutinski stavek na strani 39, ki ga je zapisal preiskovalni sodnik, pa je zgolj prepis zakonskega teksta in ne sodna presoja in obrazložen razmislek o sorazmernosti.

11. Pritožbena graja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v točki 18 za vse odredbe določno in korektno povzelo dele obrazložitev, ki se nanašajo na presojo preiskovalnega sodnika o neogibnosti in nujnosti hišne preiskave. Dasiravno gre za relativno skope dele obrazložitve, pa jih je nujno potrebno brati skupaj s preostalimi deli obrazložitve ter tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne gre le za „rutinski stavek“, ki je zgolj prepis zakonskega teksta. Že v točki 17 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje ocenilo, po proučitvi podatkov v spisih X K 40747/2014, IV Kpd 47490/2012 ter IV Kpd 58951/2013, da so bili za odreditev obravnavanih hišnih preiskav izpolnjeni vsi zakonski pogoji in so bile izdane odredbe popolno obrazložene tudi v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS zavzetim z odločbo Up-1006/2013. Iz obravnavanih odredb je torej razvidno, da so se s pomočjo odrejenih ukrepov skušali pridobiti takšni podatki, ki bi bili pomembni za morebiten kazenski postopek in za katere je obstajala verjetnost, da so se nahajali pri osebah oziroma v prostorih, na katere so se odredbe nanašale, pri čemer je sodišču prve stopnje pritrditi, da je splošno znano, da ni mogoče pričakovati, da bodo posamezniki organom pregona prostovoljno predali dokaze, ki jih potencialno obremenjujejo.

12. Pritožniki v pritožbi nadalje izpostavljajo sila nenavadno uro, ko je policija predlog za hišno preiskavo dostavila sodišču, v povezavi z naravo zadeve (npr. oddaljenost storitve kaznivih dejanj, njen nepriporen značaj), kar kaže po njihovem mnenju na predhodni dogovor in uskladitev tožilstva, policije in preiskovalnega sodnika H. H. oziroma datuma njegovega dežurstva, saj je sodnik H. H. po zatrjevanju pritožnikov praktično v vseh zadevah proti obtoženemu B. B., vedno pa na predlog tožilke I. I., izdal odredbe za hišne preiskave. Na takšne pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, saj gre za neobrazloženo in nekonkretizirano pritožbeno navedbo, ki v zbranem spisovnem gradivu nima podlage.

13. Pritožniki ponavljajo pritožbene navedbe v zvezi s podatki, kot po njihovem mnenju izhajajo iz kopije Kpd knjige, izpostavljajoč vpise pod zap. št. od 934 do 948, česar v predlogu za izločitev sicer niso izpostavljali, je pa na tosmerne pritožbene navedbe tukajšnje sodišče že odgovorilo v sklepu V Kp 40747/2014 z dne 24. 11. 2020 v točki 11 obrazložitve, ko jih je zavrnilo kot neutemeljene. Pritožniki so namreč spregledali, da iz Kpd vpisnika izhaja, da se je pod zap. št. 939 obravnavala kazenska zadeva zoper J. J., zaradi kaznivega dejanja po členu 205 KZ-1 in drugih, nosila je opr. št. I Kpd 47440/2012, da je navedeno zadevo obravnavala sodnica, ki je bila tistega dne dodatno dežurna, nadalje da so pod zap. št. od 944 do 956 zabeležena opravila preiskovalnega sodnika H. H. v zvezi z opravili v zadevi I Kpd 47490/2012 ter se tako izkažejo povzemanja zapisov, navedenih v Kpd vpisniku, kot protispisna.

14. Glede na navedeno zatrjevane kršitve niso podane, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.