Jedro

Dejstvo, da je toženki bilo znano, da je njen mož kot dolžnik tožeče stranke s sklenitvijo darilne pogodbe razpolagal s premoženjem zato, da škoduje upnikom, se po 2. odst. 256. člena OZ domneva. Ker se škodljivi namen pri takšnem poslu domneva, je utemeljeno stališče tožeče stranke o toženkinem aktivnem sodelovanju v smeri preprečitve njenega poplačila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženki prepove odtujiti, obremeniti ali kako drugače razpolagati s solastnim deležem nepremičnin parc.št. 5583 k.o. M. in parc. št. 5584 k.o. M. do 2/8 celotnih nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala obstoj terjatve s stopnjo verjetnosti, menilo pa je, da ni izkazala druge predpostavke, ki mora biti kumulativno podana poleg prve, to je pogoja iz 1. oziroma 3. alineje 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V predlogu za izdajo začasne odredbe ni navajala okoliščin, ki bi izkazovale verjetnost nevarnosti, saj ni konkretnih navedb niti dokazov, iz katerih bi izhajalo, da namerava toženka nadaljevati z odtujevanjem nepremičnin. Iz darilne pogodbe, sklenjene med dolžnikom in toženko izhaja le to, da je dolžnik na toženko neodplačno prenesel svoj solastninski delež do 2/8 nepremičnin ter da je toženka to darilo sprejela, ni pa iz te darilne pogodbe razvidno, da bi toženka imela namen naprej razpolagati s podarjenim premoženjem, niti ni kakšnih drugih dokazov, ki bi kazali na zatrjevano nevarnost. Tožeča stranka pa tudi ni izkazala predpostavke iz 3. alineje 2.odst. 272.čl. ZIZ. V predlogu je povzela zgolj zakonski tekst, da toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V ničemer pa teh navedb ni konkretizirala.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je vložila tožeča stranka pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj prve predpostavke (da je terjatev verjetno izkazana), napačno pa je v nadaljevanju argumentiralo neizkazanost druge predpostavke. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bo v primeru, če bi toženka nadaljevala z odtujevanjem nepremičnin tožeča stranka onemogočena pri uveljavljanju izpodbojnosti in v takem primeru ne bi mogla priti niti do delnega poplačila svoje terjatve, saj v primeru odtujitve ne bi imela zoper dobrovernega pridobitelja zahtevka. Toženka je sprejela darilo od dolžnika tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa iz tega dejstva izvaja zaključek, da je v tem videti samo namen toženke sprejeti darilo, ne pa tudi njen namen z darilom naprej razpolagati. Tožeča stranka je pojasnila, da sta njen dolžnik in toženka pri odtujitvi nepremičnine aktivno delovala v smeri preprečitve poplačila terjatve tožeče stranke in s tem oškodovati tožečo stranko. V nasprotnem primeru dolžnik ne bi šel v odtujitev nepremičnin toženki in toženka takšnega darila ne bi sprejela. Ker je namen dolžnika in tudi toženke, da se prepreči poplačilo terjatve tožeče stranke, obstaja nevarnost, da bo toženka s takšnim ravnanjem tudi nadaljevala. Tožeča stranka je s tem verjeten obstoj nevarnosti dovolj konkretizirala. Prav iz preteklega ravnanja toženke, ki je sprejela, torej aktivno sodelovala z dolžnikom v smeri preprečiti poplačilo terjatve tožeče stranke, je razviden obstoj nevarnosti. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala pogoja iz 3.alineje 2.odst. 272.čl. ZIZ. Tožeča stranka je pojasnila, da toženki v primeru, če ne namerava odtujiti in obremeniti nepremičnin, z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda. Ne gre za pavšalne navedbe, kot neutemeljeno očita sodišče prve stopnje, ampak za konkretno navedbo, da v primeru, če toženka nepremičnin ne namerava odtujiti ali obremeniti (s čimer bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena in izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. alineji 2.odst. 272.čl. ZIZ), toženki ne bo nastala nikakršna škoda. Dokazov za te navedbe pa sodišče od tožeče stranke ne more zahtevati, saj negativnih dejstev ne more dokazovati. Iz teh razlogov predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izda predlagana začasna odredba.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala pogoja iz 1.alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni pravilno. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe pojasnila, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če bo toženka razpolagala s podarjenim premoženjem, saj bi v takem primeru tožeča stranka težko prišla do poplačila svoje terjatve. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi bila v primeru nadaljnjega razpolaganja toženke s tem premoženjem tožeča stranka v nadaljnjem teku tega pravdnega postopka v nezavidljivem položaju. Dejstvo, da je toženki bilo znano, da je njen mož kot dolžnik tožeče stranke s sklenitvijo darilne pogodbe razpolagal s premoženjem zato, da škoduje upnikom, se po 2. odst. 256. člena OZ domneva. Ker se škodljivi namen pri takšnem poslu domneva, je utemeljeno stališče tožeče stranke o toženkinem aktivnem sodelovanju v smeri preprečitve njenega poplačila. Izkazan namen preprečitve poplačila s sklenjenim pravnim poslom med zakoncema pa dovolj verjetno utemeljuje tudi sklepanje tožeče stranke, da bo toženka z odtujitvijo nadaljevala, saj bi šele nadaljnja odtujitev zares povzročila tožeči stranki, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, nezavidljiv položaj. Tožeča stranka je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj konkretizirala realno nevarnost, ki ji preti, če sodišče ne izda predlagane začasne odredbe. Zato utemeljeno graja stališče izpodbijanega sklepa, da obstoja te nevarnosti ni verjetno izkazala.

Ker zadošča za izdajo začasne odredbe poleg verjetno izkazane terjatve že obstoj enega od pogojev iz 2. odst. 272. člena ZIZ, pritožbene navedbe, v katerih tožeča stranka izpodbija razlogovanje sodišča prve stopnje glede neobstoja pogoja iz 3. alineje drugega odstavka niti niso več pomembne. Že zaradi tega, ker je v predlogu za izdajo začasne odredbe obstoj pogoja iz 1.alineje drugega odst. 272.čl. ZIZ, izkazan s stopnjo verjetnosti, je izpodbijani sklep, s katerim je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, nepravilen in ga je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje. Če je izdana začasna odredba, je namreč edino pravno sredstvo proti njej ugovor. O ugovoru odloča sodišče, ki jo je izdalo, zato pritožbeno sodišče ne more spremeniti odločbe, s katero je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen v ugodilno odločbo in izdati začasno odredbo, kot predlaga tožeča stranka. S takšno spremembo bi odvzelo toženki pravno sredstvo, to je ugovor zoper začasno odredbo. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je verjetnost prve predpostavke izkazana. Presoja tega pogoja ni bila predmet preizkusa pritožbenega sodišča, saj je pravni interes za izpodbijanje takšnega sklepa imela v dosedanjem postopka le tožeča stranka. Zato bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izdati odločbo, v kateri bo moralo ponovno presoditi obstoj obeh pogojev, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko izda začasna odredba.