Jedro

Do statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca je upravičena oseba le, če je bil prisilni ukrep prisilne izselitve nad njo dejansko, tj. fizično izvršen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 2113/97-15 z dne 24.8.1999

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.7.1997. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote C. z dne 20.5.1997, s katero mu je bil za čas od 4.5.1941 do 30.9.1941 priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca ter iz tega statusa izhajajoče, pravica do doživljenjske mesečne rente, pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, čas prebit v begunstvu pa se mu upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Pač pa je tožena stranka v revizijskem postopku navedeno prvostopno odločbo v delu, v katerem je bilo odločeno o višini tožnikove doživljenjske mesečne rente odpravila in odločila, da mu gre doživljenjska mesečna renta od 10.8.1996 do 31.8.1996 v višini 638,94 SIT, od 1.9.1996 do 31.10.1996 v višini 658,75 SIT, v novembru 1996 v višini 659,40 SIT, v decembru 1996 v višini 677,87 SIT, od 1.1.1997 dalje pa v višini 690,75 SIT mesečno.

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe strinja s presojo tožene stranke, da tožnik glede na določbo 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa izgnanca, izpolnjuje pa pogoje za priznanje statusa begunca. Po navedeni zakonski določbi je izgnanec oseba, ki so jo okupacijske sile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, begunec pa je tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik sicer bil na seznamu izseljenih ljudi, vendar ga okupator fizično ni izselil (prisilna izselitev se torej ni izvedla), saj se je pred prisilno izselitvijo umaknil v L. pokrajino. Tožena stranka je zato pravilno presodila, da tožnik do statusa izgnanca ni upravičen, saj ni bil prisilno izseljen, ker pa je pred prisilnim ukrepom prisilne izselitve pobegnil, je upravičen do statusa begunca. Sicer nesporni dejstvi, da je bil na seznamu izgnanih oseb ter da je bilo njegovo premoženje zaplenjeno, na drugačno odločitev v zadevi nimata vpliva.

Tožnik v pritožbi ter njenih dopolnitvah uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanje (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Ponavlja tožbene navedbe in navaja, da se ne strinja z priznanjem statusa begunca. Navaja, da je bil kot izgnanec naveden na seznamu izgnanih oseb in v drugih listinah, ki so v upravnih spisih. Dejstvo, da prisilni ukrep nemškega okupatorja nad njim dejansko, to je fizično, ni bil izvršen, za presojo njegovega pravnega statusa ni relevanten. V njegovem primeru naj bi šlo za izgnanstvo "v odsotnosti". Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN v 2. in 4. členu določa nasilna dejanja in prisilne ukrepe, zaradi katerih imajo osebe, ki so jim bile izpostavljene med drugo svetovno vojno in v letu 1991 priznan status žrtve vojnega nasilja ter iz tega naslova priznane deloma različne pravice glede na vrsto nasilnega ravnanja. Na navedeni pravni podlagi je do statusa izgnanca upravičena oseba, ki so jo okupacijske sile med 6.4.1941 in 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je moral okupator prizadeto osebo dejansko (fizično) prisilno izseliti. Zato je sodišče prve stopnje, glede na dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov, pravilno odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa izgnanca in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Tudi materialno in procesno pravo sta bila v obravnavani zadevi pravilno uporabljena ter je zato tožnikova pritožba neutemeljena.

Iz izpodbijane sodbe nadalje tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo pritožbene ugovore, ki jih je tožnik uveljavljal, nanašali pa so se na dokazno oceno izgnanskega seznama, zaplembo tožnikovega premoženja ter njegov beg v L. pokrajino. Obrazložitev, s katero zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih navaja, so v skladu z odločbo tožene stranke, izvedenimi dokazi in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah v ZZVN, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje.

Prav iz navedenih razlogov tožnik glede ugovorov o zmotni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja ter zmotni uporabi materialnega prava, ki jih v pritožbi zgolj ponavlja, s pritožbo ne more uspeti.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.