Jedro

Ker je tožena stranka v okviru disciplinske obravnave tožnika neposredno izvajala dokaze z zaslišanjem prič, tako da je tožnik lahko šele po izvedbi teh dokazov podal svoj zagovor, ne gre za primer, v katerem bi bila možna uporaba tar. št. 14 OT, ampak za primer subsidiarne uporabe tar. št. 15 OT.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača znesek 295,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 267,25 EUR je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka v znesku 106,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava.

3. Tožnik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovemu zahtevku za povrnitev stroškov, ki so mu nastali v disciplinskem postopku, v celoti ugoditi. Stroške je v celoti povzročila tožena stranka, ki je postopek vodila nestrokovno in pristransko. V postopku je storila mnoge kršitve pravil disciplinskega postopka, zmotno pa je tudi uporabila materialno pravo. V nadaljevanju navaja nekatere očitne in namerne kršitve v disciplinskem postopku, na katere je že v pritožbi opozoril organ druge stopnje pri toženi stranki. Ta se s temi kršitvami ni ukvarjal, ker je ugotovil zastaranje postopka. Zaradi tega meni, da je upravičen do povračila vseh stroškov po tožbenem zahtevku in to vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj tožniku nagrada za udeležbo na naroku ne pripada, ker je to pokrito že z nagrado po tarifni številki 14/I - zagovor delavca v disciplinskem postopku. Kljub temu, da je tožnikov zagovor potekal v več delih, gre za en zagovor delavca, torej za enovito dejanje, ki ni nujno končano na enem naroku, saj zagovor delavca vključuje vsa dejanja in ne le-to, da se opredeli do očitane kršitve. V točki VI OT je urejen disciplinski postopek kot zaključena celota. Po stališču tožene stranke se subsidiarno uporabljajo pravila postopka, ki veljajo pred delovnimi in socialnimi sodišči, le za sam disciplinski postopek, ne pa tudi za povračilo stroškov, za kar se uporabljajo določila točke VI OT. Tako je bila nagrada za udeležbo na disciplinskih obravnavah določena mimo pravil OT, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne in posledično spremeni odločitev o stroških postopka ter tožniku naloži v plačilo tudi pritožbene stroške tožene stranke.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je odločitev tudi materialnopravno pravilna.

8. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal razliko med s strani tožene stranke priznanimi stroški in priglašenimi stroški, ki so tožniku nastali med disciplinskim postopkom pri toženi stranki, za katerega je drugostopenjski organ tožene stranke ugotovil, da je zastaral in postopek ustavil. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) ter pisne odpovedi pravdnih strank izdalo sodbo brez naroka za glavno obravnavo.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno stroške disciplinskega postopka, kot ga je izvedla tožena stranka, odmeriti ob smiselni uporabi tarifne št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in spremembe), ki velja za postopek pred delovnimi in socialnim sodiščem. Ta pravila se subsidiarno uporabljajo v disciplinskem postopku pri toženi stranki na podlagi določb 119. in 133. točke Pravil službe v Slovenski vojski (pravila službe, Ur. l. RS, št. 84/2009). Ta določajo, da se za vprašanja v disciplinskem postopku zaradi kršitve vojaške discipline pripadnikov stalne sestave, ki niso urejena v Zakonom o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 s spremembami) in Zakonom o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) ali pravili službe, smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. V obravnavanem primeru je tožena stranka izvedla postopek s smiselno uporabo določb ZDSS-1 in ZPP, saj je izvedla več narokov, na katere je vabila tožnika in mu z neposrednim zaslišanjem prič tudi omogočila zagovor.

11. Disciplinski postopek po v prejšnji točki navedeni zakonski podlagi, je urejen drugače kot v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki ureja le disciplinski postopek za kršitve, katerim ustrezajo sankcije, ki ne smejo spremeniti delovnopravnega položaja delavca, torej za lažje kršitve, zato je za tak postopek ustrezna nagrada po tar. št. 14 OT. Prav tako je ustrezna nagrada po tar. št. 14 tudi v primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti ter izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj mora delodajalec delavca v tem primeru po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor. Ker je tožena stranka v okviru disciplinske obravnave tožnika neposredno izvajala dokaze z zaslišanjem prič, tako da je tožnik lahko šele po izvedbi teh dokazov podal svoj zagovor, ne gre za primer, v katerem bi bila možna uporaba tar. št. 14 OT, ampak za primer subsidiarne uporabe tar. št. 15 OT. Tako je pritožba tožene stranke neutemeljena.

12. Neutemeljene pa so tudi tožnikove pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 155. člena ZPP, ko je ugotavljalo, kateri priglašeni stroški tožnika so potrebni stroški. Razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, je izčrpno pojasnilo v točki 15 obrazložitve, glede stroška oz. nagrade iz naslova odsotnosti iz pisarne (6. člen OT) v točkah 12 in 13 obrazložitve sodbe, glede potnih stroškov tožnikovega pooblaščenca pa še v točkah 14 in 16. 13. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami o kršitvah pravil disciplinskega postopka in zmotni uporabi materialnega prava v disciplinskem postopku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe na odločitev o tem, kateri so potrebni stroški postopka po 155. členu ZPP, nimajo nobenega vpliva.

14. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na 165. členu, 154. členu in 155. členu ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, tožnik pa z odgovorom na pritožbo tožene stranke k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.