Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Objektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve (po)teče ne glede na to, ali je potekel subjektivni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR.
Revizija se zavrne.
1. Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo (strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), ker mu je druga toženka, ki ima pri prvi toženki zavarovano svojo odgovornost, med operacijo poleg tožnikove krvne skupine A RHD –, transfuzirala tudi nekaj enot krvi krvne skupine A RHD +. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniku ni nastala pravno priznana škoda, sodišče druge stopnje pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.
2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče obrazložilo le pavšalno. Druga toženka je kršila svojo pojasnilno dolžnost, ker je tožniku transfuzijo krvi drugega RHD tipa zamolčala za 9 let. Tožnik je v svoji izpovedbi pojasnil, da so se mu pojavljali simptomi (potenje in boleča ledvica), zato ni pravilen zaključek obeh sodišč, da se tožniku ni poslabšalo zdravstveno stanje in da mu ni nastala pravno priznana škoda. Tožniku je bila kršena njegova pravica do življenja in zdravja. Poslabšanje zdravja pa se lahko pojavi z veliko zamudo.
3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.
4. Revizija ni utemeljena.
5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožnik 6. 12. 1995 operiran pri drugi toženki. Ker je krvi njegove krvne skupine A RHD – zmanjkalo, mu je bilo med operacijo apliciranih tudi nekaj enot krvne skupine A RHD +. Tožnik je nato leta 2004 hotel darovati kri, vendar so ga obvestili, da njegova kri ni primerna za darovanje, ker se v njej nahajajo protitelesa. Bolnišnica mu je izdala izjavo, v kateri je zapisano, da protitelesa v krvi ne škodujejo njegovemu zdravju, da pa je v primeru ponovne potrebe po transfuziji priporočljivo, da dobi kri svoje krvne skupine A RHD –. Takrat je tožnik ugotovil, da mu je bila med operacijo pri drugi toženki transfuzirana tudi kri krvne skupine A RHD +. Leto kasneje (leta 2005) je tožnik zoper toženki vložil zahtevek za plačilo odškodnine.
6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zastaranja, ki sta ga podali obe toženki, z utemeljitvijo, da terjatev ni zastarala, ker je tožnik za škodni dogodek zvedel šele leta 2004, pritožbeno sodišče pa je tem razlogom smiselno pritrdilo. Na podlagi 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za njenega povzročitelja (subjektivni rok), v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Operacija s sporno transfuzijo krvi je bila izvedena 6. 12. 1995, tožnik pa je tožbo za plačilo odškodnine vložil šele leta 2005, torej deset let kasneje. Potekel je tako subjektivni kot tudi objektivni zastaralni rok, saj tudi v primeru, ko oškodovanec za škodo zve kasneje in ne že ob njenem nastanku, terjatev vseeno zastara najkasneje v petih letih odkar je škoda nastala. Objektivni rok (po)teče ne glede na to, ali je potekel subjektivni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Ker je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo zaradi zastaranja terjatve iz tožbe, na druge revizijske očitke ni odgovarjalo, saj tudi če bi bili utemeljeni, ne bi pripeljali do drugačne odločitve v zadevi.
7. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožnikov predlog za povrnitev revizijskih stroškov.