Jedro

Če imata oba roditelja otroka v varstvu in vzgoji, ga oba dejansko preživljata in odpade plačilo preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovoru dolžnika delno ugodi in se sklep o izvršbi I 237/2013 z dne 16.9.2013 razveljavi tudi v preostalem delu, ki presega zneske 46,71 EUR in 790,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.8.2013 dalje do plačila ter se v razveljavljenem delu predlog za izvršbo zavrne. V preostalem delu je ugovor zavrnilo (I. točka izreka). Ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo je delno ugodilo tako, da se sklep o zavarovanju s predhodno odredbo I 237/2013 z dne 16.9.2013 razveljavi glede zavarovanih zneskov v obdobju od 1.12.2013 do 30.4.2014 in se v razveljavljenem delu predlog za zavarovanje zavrne. V preostalem delu je ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Upniku je naložilo, da mora dolžniku v 8 dneh povrniti 476,25 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje (III. točka izreka). Upnikov zahtevek z dne 22.10.2014 za povračilo stroškov pristopa na narok dne 27.6.2014 je zavrglo (IV. točka izreka).

Ugotovilo, da sta dolžnik in zakonita zastopnica mld. upnika sklenila sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Kopru Np 27/2004 z dne 29.10.2004 ter se je dolžnik zavezal plačevati preživnino za mld. upnika. Izvedlo je dokazni postopek, ocenilo dokaze ter zaključilo, da ugovorne trditve dolžnika, da je obstajala v obdobju sklenitve poravnave in najmanj do 1.12.2011 zunajzakonska skupnost, držijo, dolžnik je živel z mld. upnikom in njegovo zakonito zastopnico v Izoli.

Upnik se je zoper sklep pritožil v delu, kolikor je bilo ugovoru ugodeno in v preostalem delu razveljavljen sklep o izvršbi. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi ali ga spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi I 237/2013 z dne 16.9.2013 v veljavi oz. se zadeva vrne v izpodbijanem delu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ugotovitev dejanskega stanja in zaključki o obstoju zunajzakonske skupnosti so zmotni. Gre za popolno zavračanje navedb prič, ki jih je predlagala zakonita zastopnica mld. upnika, čeprav je iz primerjave posameznih izpovedb jasno, da so priče, ki jih je predlagal dolžnik, govorile medsebojno usklajeno, njihova pričanja so naučena. Sodišče tudi ne da nobenega pomena spreminjajočim se pogojem bivanja, od porušenja dela hiše v letu 2006 je bilo bivanje v zunajzakonski skupnosti objektivno nemogoče, kar je trajalo do vselitve v novo hišo 2010. Sodišče nekritično sprejme neživljenjsko trditev dolžnika, da se je tedaj „stiskal“ v stari hiši. Po drugi strani pa je imel na Markovcu lastno nepremičnino. Življenjsko logično bi bilo, da bi se družina v smislu želje po skupnem zadovoljevanju čustvenih in materialnih potreb v času zidanja novega prizidka preselila na naslov dolžnikovega stalnega bivališča. Razmerje je bilo torej nestabilno, kvečjemu fant-dekle razmerje. Tudi dolžnikov tedaj trinajstletni sin A.K. je potrdil, da je bil dolžnik v obravnavanem obdobju večinoma v I., to se ne more razumeti kot stalno, še posebej, ker mati od A.K. takrat ni več živela na istem naslovu. Nekdo je moral živeti s trinajstletnim otrokom. Očitno je, da ne dolžnik, ne zakonita zastopnica nista dojemala razmerja kot zveze, zato sta očitno tudi čutila potrebo skleniti pred okrožnim sodiščem sodno poravnavo. Če bi tedaj resnično živela v skupnosti, potrebe za tako poravnavo ne bi bilo. Dolžnik je prihajal in odhajal kot se mu je zljubilo. Po drugi strani pa je sodišče ugovor obravnavalo po 8. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), to je kot razlog, ki preprečuje izvršbo, nihče pa ni trdil, da bi do nastanka zunajzakonske skupnosti prišlo po sklenitvi poravnave, očitno je skupnost obstajala še pred njo, kar ugotavlja tudi sodišče, torej tega razloga sodišče ne bi smelo upoštevati. Ne gre pozabiti, da se ta izvršilni postopek vodi na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne poravnave in so razlogi, ki preprečujejo izvršbo, taksativno našteti v 55. členu ZIZ. Pravnomočna in izvršljiva sodna poravnava pa nikoli ni bila razveljavljena, odpravljena ali spremenjena, dolžnik mora torej izpolniti to, kar se je z izvršljivo sodno poravnavo zavezal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v predhodni razveljavitveni odločbi poudarilo, da je načeloma sodišče sicer vezano na izvršilni naslov, ki nalaga način izpolnitve naložene preživninske obveznosti, da pa obveznost lahko preneha tudi z dogovorom, in je v tej zadevi treba dati težo tudi dejstvu, da sta odločitev o zaupanju otroka v varstvo materi in odločitev o preživljanju, ko je očetu, dolžniku, naloženo plačilo preživnine, neločljivo povezani. Če imata namreč oba roditelja otroka v varstvu in vzgoji, ga oba dejansko preživljata in odpade plačilo preživnine (prim. 105.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da razmerja med starši in otroki niso klasična civilnopravna razmerja in v postopkih za varstvo otrokovih pravic veljajo specialna pravila, kot tudi, da je izpolnitev lahko opravljena tudi tako, da upnik sprejme nadomestno izpolnitev (283. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

Zato ni pritrditi v pritožbi izraženemu stališču, da v primeru, ko obstoji izvršilni naslov, lahko preživninska obveznost preneha le, če bi bil ta naslov spremenjen, razveljavljen ali odpravljen, pač pa je odločilno, da je v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je v času, za katerega na podlagi izvršilnega naslova upnik terja preživnino, obstajala zunajzakonska skupnost, saj sta odločitev o dodelitvi otroka in njegovem preživljanju neločljivo povezani in preživnino plačuje tisti roditelj, ki otroka nima v varstvu, tisti, ki ima oz. je imel otroka v varstvu (kot v obravnavanem obdobju, ko je dolžnik živel s sinom in zakonito zastopnico v skupnosti), pa ga je dejansko preživljal, očitno tudi v soglasju z materjo, zakonito zastopnico mld. upnika (prim. tudi sodno prakso, sklep VS RS II Ips 133/1998 z dne 24.2.1999).

Pritožba graja tudi dejanske ugotovitve in zaključke sodišča o obstoju zunajzakonske skupnosti, vendar neuspešno. Očitki o zavračanju navedb prič, ki jih je predlagala zakonita zastopnika mld. upnika, so nekonkretni in odgovor ni mogoč. Ni res, da sodišče ni dalo pomena v obravnavanem obdobju spreminjajočim se pogojem bivanja, o tem ima sklep obširne razloge (npr. točka 13). Dokazna ocena temelji na analitični oceni izvedenih dokazov, ki je pritožba s posplošenimi razlogi, kot so „nekritično sprejemanje trditev dolžnika, naučene priče,…“ ni izpodbila. Ob ugotovitvah sodišča o več let trajajoči življenjski skupnosti, ko je dolžnik živel z zakonito zastopnico mld. upnika in mld. upnikom v I., in je bila pri obeh prisotna volja živeti v skupnosti, imela sta skupno gospodinjstvo, hodila na skupne dopuste, skupaj sodelovala pri izgradnji in financiranju hiše, .. in ko je nenazadnje bila ob razpadu skupnosti zakonita zastopnica primorana dolžnika nasilno izseliti (vložena tožba), se izkažejo navedbe pritožbe, da je obstajalo le čustveno nestabilno razmerje fant-dekle, za neprepričljive. Tudi opozarjanje na izpovedbo priče A.K. je neuspešno, sodišče prve stopnje je izpovedbo celovito ocenilo, priča je tudi pojasnila, zakaj dolžnik 4 do 5 krat na mesec ni prespal v Izoli pač pa v Kopru, vzrok je bil v obilici dela v delavnici. Ob zgoraj povedanem vprašanje, zakaj sta se starša mld. upnika neposredno po rojstvu odločila, da skleneta poravnavo kljub obstoju zunajzakonske skupnosti, ni odločilno. Tako se izkaže, da razlogi pritožbe niso podani ter je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ, v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).