Jedro

Pravica tretjega, ki na predmetu izvršbe preprečuje izvršbo, je običajno (so) lastninska pravica oziroma kakšna druga, po pravnih učinkih istovrstna pravica. Osebna služnost na predmetu izvršbe ne preprečuje izvršbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Upnica Zavarovalnica Triglav, d.d., Ljubljana, sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tretjih zoper sklepe o izvršbi opr. št. I 117/95, I 40/69 in In 49/98 z dne 21.8.2000 in predlog za odlog izvršbe z dne 12.12.2000. Odločilo je tudi, da so tretji (M.A., M.Z. in N.U.) nerazdelno dolžni plačati upnici zavarovalnici 38.556,00 SIT stroškov, upnici obrtni zadrugi pa 64.240,00 SIT stroškov.

Zoper ta sklep so se pritožili vsi tretji in dolžnik.

Tretji se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da so v ugovoru verjetno izkazali, da imajo na nepremičninah, ki so predmet izvršbe, pravice, ki preprečujejo izvršbo. V dokaz svojih navedb so predložili sklep o dedovanju z dne 16.2.1989, v katerem je povzet dogovor o delitvi zapuščine. Nedvomno je, da lastninska pravica izvršbo izključuje. Ravno tako jo izključuje osebna služnost, kamor sodi dosmrtna pravica stanovanja. Dogovor o delitvi zapuščine, ki je vsebovan v sklepu o dedovanju, je sklenjen v takšni obliki, da so možne kasnejše spremembe tega dogovora v primeru, da pride do spremenjenih okoliščin, ki se nanašajo na spremembo zakonodaje ali konkretne odločbe glede statusa kmetije. V primeru, da ta ne bi več spadala med zaščitene kmetije, je možna sprememba in sicer pride takrat v poštev zakonito dedovanje. Do teh sprememb je sedaj prišlo, saj kmetija nima več statusa zaščitene kmetije. Zato bo prišlo do zakonitega dedovanja. Navajanje sodišča, da je v izvršilnem postopku A.A. naveden kot izključni lastnik nepremičnin, nima nobenega pomena, saj je namreč splošno znano, da se v pravdi lahko dokazuje lastninska pravica ne glede na stanje v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi glede na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) potem, ko je ugotovilo, da so tretji verjetno izkazali svojo pravico, moralo postopati izključno v skladu s 65. členom ZIZ. Tretje bi moralo napotiti, da v določenem roku začnejo zoper upnika pravdo na ugotovitev, da izvršba na predmet ni dopustna. Sodišče tudi ni razlikovalo med upniki, ki so v roku odgovorili na ugovor in med upnikom, ki ni v roku odgovoril na ugovor, čeprav je bil opozorjen na posledice iz prvega odstavka 65. člena ZIZ. V slednjem primeru bi sodišče moralo v celoti ali delno razveljaviti sklep o izvršbi in ustaviti izvršbo. Sodišče je nepravilno ravnalo tudi glede upnice Republike Slovenije, ki je dejansko ugovarjala le vsebini ugovora tretjih, sodišču pa sicer predlagala, da vse tretje napoti na pot pravde. Dedni dogovor predstavlja konkreten stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara. Je pogodba, ki veže pogodbenike in ga je mogoče kadarkoli izvršiti. Ker glede na specialne določbe Zakona o dedovanju zapuščina preide na dediče z dnem zapustnikove smrti, velja tudi za tretje, da so s tem dnem postali lastniki nepremičnin v okviru dogovora o delitvi zapuščine. M.A. se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da bo lahko svojo pravico uveljavljala v nadaljnjem postopku. Obrazložitev sodišča v zvezi s to vlagateljico je zanimiva zato, ker v nasprotju z odločitvijo sodišče tej vlagateljici pravico na nepremičninah, ki so predmet izvršbe, očitno v celoti priznava. Razlogi o odločilnih dejstvih so si torej med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

Tudi izrek sklepa je v nasprotju z razlogi sklepa. Sodišče je tudi nepravilno zavrnilo predlog tretjih za odlog izvršbe. V spisu je dovolj podatkov, pa tudi listin, ki dokazujejo obstoj nevarnosti, da bodo utrpeli znatnejšo škodo. Pritožnice se ne strinjajo tudi z odločitvijo sodišča o povrnitvi stroškov v zvezi z njihovim ugovorom. Sodišče ne navaja pravne podlage za takšno odločitev, zato se odločitev ne da preizkusiti in jo je potrebno razveljaviti. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Dolžnik v pritožbi navaja, da mu je zaradi izpodbijanega sklepa onemogočena izvršitev dednega dogovora po sklepu o dedovanju, po katerem imajo M.A., M.Z. in N.U. določene pravice. Materi M.A. je do sedaj izpolnjeval obveznosti po dogovoru, z izdanim sklepom sodišča pa se mu izpolnjevanje le-teh onemogoči. Na ugovor tretjih ni odgovoril, ker se je z ugovorom strinjal, s strani sodišča pa ni bil pozvan, naj nanj odgovori.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tretjih: Po Zakonu o izvršilnem postopku (ZIP) in po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko vloži ugovor zoper izvršbo (sklep o izvršbi) in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno, tisti, ki trdi, da ima glede predmeta izvršbe tako pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 56. člena ZIP) oziroma tisti, kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev ugovora tretjih navedlo že sodišče prve stopnje. Pravilno je ugotovilo, da je izključni lastnik nepremičnin, vpisanih v vložnih številkah x, x1, h2, x3 in x4, vse k.o. V, dolžnik. Tretji bi lahko uspešno ugovarjali zoper sklepe o izvršbi le v primeru, če bi trdili oziroma verjetno izkazali, da imajo na predmetu izvršbe (nepremičninah) takšne pravice, ki preprečujejo izvršbo. Pravica tretjega, ki na predmetu izvršbe preprečuje izvršbo, je običajno (so) lastninska pravica oziroma kakšna druga, po pravnih učinkih istovrstna pravica. Napotitev na pravdo je zato odvisna od presoje verjetnosti obstoja takšne pravice. M.Z. in N.U. s tem, ko trdita, da jima mora dolžnik po dednem dogovoru, povzetem v sklep o dedovanju z dne 16.12.1989, v last prenesti gradbene parcele, ne zatrjujeta takšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, saj jima dolžnik še ni prenesel v last katerokoli od parcel. Tako imata le obligacijski zahtevek do dolžnika, ki pa izvršbe na sporne nepremičnine ne preprečuje. Enako velja za M.A., ki trdi, da ima pravico dosmrtnega uživanja določenih nepremičnin, dosmrtno pravico stanovanja v prostorih hiše na naslovu Y in pravico hrane pri skupni mizi in oskrbe v primeru bolezni. Nobena od teh pravic ne preprečuje izvršbe ne glede na to, ali gre pri kateri od njih za osebno služnost. Osebna služnost namreč ni takšna pravica, ki bi preprečevala izvršbo. Po pravnomočnem sklepu o dedovanju z dne 16.2.1989 je lastnik spornih nepremičnin dolžnik. Ker ta sklep veže stranke in sodišče, se ni mogoče strinjati s pritožbo, ki trdi, da so postale tretje lastnice spornih nepremičnin po zakonu s smrtjo zapustnika. Morebitna kasnejša (po zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi) sprememba lastništva pa ne vpliva na tek tega postopka. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da vse tri nimajo položaja tretjih. Zato tudi ni relevantno, ali kateri od upnikov ni v roku odgovoril na ugovor tretjih oziroma se je strinjal s tem, da sodišče tretje napoti na pot pravde. V primeru, ko tretji verjetno ne izkažejo, da imajo na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, jih sodišče na pravdo ne sme napotiti, niti ni dolžno pošiljati ugovora tretjih v odgovor upniku.

S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa navedlo, da bo M.A. svoje pravice lahko uveljavljala v nadaljnjem postopku (156. člen ZIP), ni bistveno kršilo določb postopka. Takšni razlogi namreč niso v nasprotju z odločitvijo sodišča in drugimi razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje namreč s takšno navedbo ni priznalo M.A., da ima na predmetu izvršbe pravico, ki bi preprečevala izvršbo, kar je odločilnega pomena za odločitev sodišča v zvezi z ugovorom tretjih.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je pravilna. Sodišče v obrazložitvi sklepa res ni navedlo predpisa, na podlagi katerega je odločilo, da morajo tretji upnikoma povrniti stroške odgovora na ugovor. Toda zaradi te opustitve ni mogoče reči, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. ZIZ namreč izrecno ne ureja povrnitve stroškov v primeru ugovora tretjega. Zato je o teh stroških potrebno odločiti po kriteriju uspeha s smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP (15. člen ZIZ). Tretji z ugovorom niso uspeli, zato so upnikoma neutemeljeno povzročili stroške v zvezi z odgovorom na ugovor, zato jima jih morajo povrniti.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tretjih zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi njihovega ugovora zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V primeru ugovora tretjega odlog izvršbe lahko traja do konca postopka o pravnem sredstvu (prvi odstavek 74. člena ZIZ). Ker je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je le-to zavrnilo ugovor tretjih, je zavrnilo tudi pritožbo tretjih zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnica zavarovalnica je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo v postopku s pritožbo zoper sklep ni predviden (366. člen ZPP).

O pritožbi dolžnika: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da tretji niso verjetno izkazali, da imajo na predmetu izvršbe takšne pravice, ki izvršbo preprečujejo. Na pravilnost takšne odločitve sodišča prve stopnje pa v ničemer ne vpliva dejstvo, da je dolžniku s tem, kot sam navaja, onemogočena izvršitev dednega dogovora, po katerem imajo tretji na predmetu izvršbe določene pravice, saj se to dejstvo nanaša na razmerje med dolžnikom in tretjimi osebami in ne predstavlja ovire za vodenje tega izvršilnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tretjih (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).