Jedro

Tudi ustno sklenjena pogodba o služnosti je veljavna, če je bila realizirana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na parcelah 2143 in 2111, obe k.o. P., v naravi travnik pripisane pri vl. št. 13 k.o. P., še posebej pa je dolžan opustiti hojo in vožnjo z vsakršnim vozilom vključno s konjsko vprego prek teh parcel. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnik res tožencu dovolil občasno vožnjo, vendar to pomeni prekaristično razmerje. Že iz izpovedi toženca izhaja, da mu služnostna pravica vožnje ne pripada, saj je izjavil, da potrebuje pot le za prevoz sena. Prekaristično razmerje, ki velja do preklica, je v tej pravdi nesporno, služnostne pravice vožnje toženec ni nikoli pridobil za spravilo sena, iz svoje parcele pa toženec lahko uporablja javno pot, ki je bila zgrajena pred leti in je bistveno bližja. Predlaga, da bi sodišče za razjasnitev naredilo ogled na kraju samem.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da gre v danem primeru za prekaristično razmerje. Prvostopno sodišče je zaključilo, da so se dolžnik, toženec in S. dogovorili, da bodo prek njihovih parcel uredili pot, da so tudi dejansko uredili in krili razmeren del stroškov ter pot tudi uporabljali. Za dokazano je štelo, da se pot lahko uporablja za prevoz sena in da ni drugih omejitev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, gre za takšen dogovor o uporabi poti, ki ga je šteti kot dogovor o služnosti. Omenjeni dogovor sicer res ni bil sklenjen v pismeni obliki, kot to določa 51. člen ZTLR oziroma vpisan v javno knjigo (52. člen ZTLR), vendar je kljub temu veljaven, saj je bil realiziran. Po določilu 73. člena ZOR, je pogodba, za katero se zahteva pismena oblika veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznost, ki je iz njena nastala, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, ne izhaja kaj drugega. V danem primeru so pogodbene stranke obveznost izpolnile (pot so uredile ter jo uporabljale). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče štelo, da ne gre za prekaristično razmerje oziroma za dovoljenje, ki bi bilo dano samo do preklica, kar zatrjuje pritožba, ampak da gre za dogovor o služnosti. Vprašanje potrebnosti dogovorjenih voženj je vprašanje prenehanja stvarne služnosti (2. odst. 58. člena ZTLR), tega zahtevka pa tožnik ni postavil. Zato je pritožbo treba zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Ker tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, tožeča stranka pa v pritožbi ni priglasila stroškov, nosi vsaka stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP).