Jedro

Revident je toženi stranki poslal vlogo, v kateri je predlagal sporazumno prekinitev delovnega razmerja, po izkoriščenju preostalega rednega letnega dopusta in pozitivnih razmejitvenih ur. Tožena stranka je ponudbo sprejela in revidentu vrnila v podpis pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Glede na določbe ZOR je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja s tem sklenjen, saj je tožena stranka sprejela ponudbo revidenta, oblični sporazum pa je bil sklenjen po izmenjavi obojestransko podpisanih listin - ponudbe in odgovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 24.11.1997 in 5.1.1998 o prenehanju delovnega razmerja in posledično, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da ni bil podpisan pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Delovno razmerje ni tipično obligacijsko razmerje in zato njegovih institutov ni mogoče presojati zgolj s pravili pogodbenega prava. Tega se je očitno zavedala tudi tožena stranka, saj tožniku delovno razmerje ni prenehalo po sporazumu, ampak mimo njega in z enostransko odločitvijo tožene stranke. Za kaj drugega ni bilo pravne podlage, saj je revident zavrnil podpis sporazuma. Zato revidentu delovno razmerje ni prenehalo po določbi 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77). Drugih bistvenih kršitev revizija ni navajala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sporno prenehanje delovnega razmerja, ki naj bi imelo podlago v pisnem sporazumu med pravdnima strankama po 2. točki prvega odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) oziroma 2. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 do 71/93), izpodbija pa se dokončni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja izdan po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede samega sporazuma pri delodajalcu vsebinsko ni možen postopek varstva pravic v konkretnem primeru, ker ne gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, pač pa gre za dvostranski akt, za katerega sta se enakopravno odločili obe stranki, in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodbo) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti pisnega sporazuma. Je pa možno v postopku varstva pravic ugovarjati formalnim napakam glede prenehanja delovnega razmerja.

Čeprav je delovno razmerje poseben odnos med delavcem in delodajalcem, se pri reševanju sporov iz delovnega razmerja določbe zakona o obligacijskih razmerjih uporabljajo smiselno v vseh razmerjih, ki so podobni ali enaki obligacijskim razmerjem. Zato bi, glede na ugotovljeno dejansko stanje, v spornem primeru morali ugotavljati, kaj pomeni izjava revidenta, poslana toženi stranki - "predlagam sporazumno prekinitev delovnega razmerja....", in kaj pravno pomeni odgovor na ponudbo (predlog sporazuma) tožene stranke z dne 27.10.1997. Vprašanje, ali je prišlo do sklenitve pisnega sporazuma, je po mnenju revizijskega sodišča, treba obravnavati glede na določbe 38. in 39. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 72. člena ZOR, kar so tisti obligacijsko pravni instituti, ki jih je možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu.

Po določbi 38. člena ZOR ponudba pogodbe (sporazuma) veže ponudnika, če je dana v obliki kot jo zahteva zakon. Ker 2. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 32. točka prvega odstavka 100. člena ZDR predvideva pisen sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi prvega odstavka 39. člena ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da je ponudba sprejeta (če je prejeta takšna, kakršna je bila dana).

Če gre za sporazum, ki ga podpišejo vsi, ki se z njim obvezujejo in gre za sporazumevanje s pomočjo pisem, je treba upoštevati še določbo četrtega odstavka 72. člena ZOR, po katerem je zahteva po pismeni obliki izpolnjena, če stranki izmenjata pismi, iz katerih se lahko ugotovi, kaj je vsebina izjave (sporazuma) in kdo jo daje.

Iz listin v spisu izhaja, da je revident toženi stranki poslal vlogo z dne 24.10.1997, v kateri je predlagal sporazumno prekinitev delovnega razmerja po izkoriščenju preostalega rednega letnega dopusta za leto 1997 in pozitivnih razmejitvenih ur. Tožena stranka je ponudbo sprejela in revidentu vrnila v podpis pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dnem 2.12.1997. Glede na določbe ZOR je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja s tem sklenjen, saj je tožena stranka sprejela ponudbo revidenta, oblični sporazum pa je bil sklenjen po izmenjavi obojestransko podpisanih listin - ponudbe in odgovora.

Revident je toženi stranki sporazum sicer vrnil nepodpisan in je v svojem dopisu z dne 24.11.1997 navajal, da so nastopile nove okoliščine in spoznanja, tako da sporazuma ne more podpisati. Pri tem ni navedel, kakšne so nove okoliščine in kdaj naj bi te nastale, predvsem pa ne, kako naj bi vplivale na sklenjen sporazum (členi od 133 do 136 ZOR). Ker tudi ni zatrjeval napak volje (členi od 60 do 66 ZOR) revizijsko sodišče ni našlo nobenega razloga, zaradi katerega bi lahko zaključilo, da med strankama sporazum o prenehanju delovnega razmerja ni bil veljavno sklenjen.

Čeprav je res, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga v postopku spodbija revident, spremenil pogoje prenehanja delovnega razmerja v toliko, da je spremenil datum prenehanja delovnega razmerja, to v ničemer ne spreminja vsebine doseženega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Revidentu je na podlagi pisnega sporazuma delovno razmerje prenehalo po izteku rednega letnega dopusta in upoštevanja razmejitvenih ur (2.12.1997) in so vsi kasneje določeni datumi prenehanja delovnega razmerja v izvedbenih sklepih revidentu samo v korist in na sporazumno prenehanje delovnega razmerja nimajo vpliva.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).