Jedro

Če obramba predlaga izvedbo dokaza v pritožbi, menjava zagovornikov ni pravno upoštevno pojasnilo, zakaj navedeni dokazni predlogi niso bili podani že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 208/2010 z dne 28. 1. 2009 obsojenega M. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 208/2010 z dne 31. 8. 2010 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka oziroma sodno takso.

2. Obsojenčevi zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve ustavne pravice po 29. členu Ustave RS. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi višjega sodišča in sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlagal njeno zavrnitev.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom, ki pa v zvezi s tem niso podali izjave.

5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, da v izreku ni navedeno, s kom in kam je oškodovanec trčil, niti ni v njem navedeno, da obdolženec ni pustil mimo prav oškodovančevega vozila, zaradi česar naj bi bil izrek nerazumljiv in nejasen. Navedene trditve iz zahteve so neutemeljene, saj je opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe dovolj jasen, tako da je iz njegove celovite presoje razvidno, da je nastalo prometno nesrečo zakrivil obsojenec z vključevanjem na lokalno cesto z dvorišča stanovanjske hiše, ne da bi pustil mimo vsa vozila, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega je zapeljal. Opis dejanja tudi pove, da je po lokalni cesti takrat pripeljal z motornim kolesom P. N., iz česar logično sledi, da je obsojenec prav njemu zaprl pot in tega dejstva ni potrebno še posebej poudarjati. Iz opisa vožnje obsojenca in oškodovanca ter navedenega trka, ki se mu oškodovanec ni mogel izogniti, je tudi dovolj razumljivo opisano dejstvo trka med njima oziroma njunima voziloma.

7. Neutemeljena je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu, kjer se zatrjuje bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da obsojenec ni mogel videti oškodovanca, ko „je tik pred vključitvijo preveril levo in desno“ in zato tudi ni mogel naklepno ali iz malomarnosti kršiti določbe prvega odstavka 44. člena ZVCP. V zvezi s to okoliščino vložnik zahteve meni, da je bil kršen kazenski zakon oziroma krivdno načelo iz 4. člena KZ. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene navedbe odgovorilo, ko je pojasnilo, da lahko storilec krši predpise o varnosti cestnega prometa bodisi naklepno ali pa iz malomarnosti in ko je kot nebistveno ocenilo, ali je obsojenec pred vključitvijo na prednostno cesto svoje vozilo zaustavil ali ne, saj je treba njegovo ravnanje ocenjevati le z vidika, ali je pustil mimo vozila, ki so vozila po prometnem pasu, ki ga je obsojeni prečkal. Kolikor pa se vložnik zahteve zavzema za drugačno oceno dejanskega stanja glede samega načina vključevanja obsojenca na prednostno cesto, gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

8. Vložnik zahteve nadalje uveljavlja kršitev tretje alineje 29. člena Ustave RS (pravica izvajanja dokazov v obsojenčevo korist) in načela iskanje resnice po 17. členu ZKP, saj so bili v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagani novi dokazi, ki jih je drugostopenjsko sodišče zavrnilo kot neobrazložene, čeprav vložnik meni, da je bilo v pritožbi konkretno pojasnjeno, katera dejstva se je želelo z njimi dokazovati, posledično pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zahteva je tudi v tem pogledu neutemeljena, saj že iz uveljavljene sodne (tudi ustavnosodne) prakse izhaja (na primer sklep Ustavnega sodišča RS Up-109/04-13 z dne 11. 4. 2006), da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba in se njegova pravna relevantnost presoja tudi glede na ostale že izvedene dokaze. Tako je sodišče druge stopnje v zvezi z navedenimi dokaznimi predlogi menilo ne le, da niso obrazloženi, temveč da so tudi nepotrebni glede na ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje – torej glede na že izvedene dokaze v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Poleg tega vložnik zahteve ni pojasnil, zakaj navedeni dokazni predlogi niso bili podani že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP), torej v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma je v tej zvezi v zahtevi izrecno navedeno, da zagovorniki tega ne vedo, ker so takrat obsojenca zagovarjali drugi odvetniki, kar pa ni pravno upoštevno pojasnilo.

9. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niti kršitve določbe Ustave RS; kolikor pa se v zahtevi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, gre za razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.