Jedro

Dedič se svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove lahko razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem mora v ugovoru zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Dokazila, ki jih dolžniki lahko priložijo ugovoru so namreč lahko ne le listinska, temveč tudi druga primerna dokazila, s katerimi bi lahko izkazali dejansko višino podedovanega premoženja.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki so bili predlagani v zvezi z bistvenimi dejstvi in ki bi, če bi dolžnik z njimi uspel, lahko pomenili uspeh v postopku, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bilo prvemu dolžniku, z nezakonito zavrnitvijo dokaznih predlogov, onemogočeno enakopravno obravnavanje pred sodiščem.

Če so predmet dedovanja le denarna sredstva na računu, ni predviden popis in cenitev podedovanega premoženja v zapuščinskem postopku oziroma cenitev v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.

Izrek

I. Pritožbi prvega dolžnika se ugodi in se sklep v izpodbijani točki 1, 2, 4, 5 in 7 izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 ugovor prvega dolžnika z dne 4. 12. 2014 zavrnilo, v točki 2 odločilo, da prvi dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka, v točki 3 predlog upnika z dne 5. 2. 2015 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrnilo v delu, ki se nanaša na prvega dolžnika, v točki 4 naložilo prvemu dolžniku, da mora upniku povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 124,57 EUR v 8 dneh od prejema sklepa in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, v točki 5, da prvi dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, v točki 6, da se izvršba delno ustavi za dne 16. 2. 2016 plačanih 6.387,72 EUR, v točki 7, da je prvi dolžnik dolžan povrniti upniku nadaljnje stroške postopka v znesku 189,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude in v točki 8, da se predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 26. 7. 2016 zavrne v delu, v katerem upnik zahteva izterjavo zakonskih zamudnih obresti od nadaljnjih izvršilnih stroškov za čas od izdaje sklepa o njihovi odmeri do poteka paricijskega roka za plačilo stroškov.

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožuje prvodolžnik in navaja, da je sodišče zavrnilo ugovor, v katerem je ugovarjal, da je bil proglašen za dediča, vendar da ker zapustnica ni imela nobenega premoženja, za njene dolgove ne odgovarja. Pri tem se je skliceval na sklep o dedovanju, ki ga je v spis predložil upnik in v katerem je navedeno, da stroški za pogreb dosegajo vrednost zapuščine in da se sodna taksa ne plača. V ugovoru pa je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje M. D., sporazum o prenehanju delovnega razmerja in stanje na TR, ki je bilo predlagano, sporočeno pa naknadno. Sodišče je njegov ugovor zavrnilo, po vloženi pritožbi pa je bila zadeva vrnjena sodišču v nov postopek. Že v pritožbi zoper sklep z dne 2. 11. 2015 je dolžnik navajal, da se do predlaganega dokaza - sklepa o dedovanju sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Kot dokaz, da na zapustničinem TRR v času smrti ni bilo denarnih sredstev je dolžnik navedel, da bo stanje na TRR sporočil naknadno, kot dokaz, da na zapustničinem računu ni denarnih sredstev pa je predlagal tudi zaslišanje M. D., ki je v X banki d.d. vodila zapustničin transakcijski račun in bi na zaslišanju lahko predložila točne podatke o stanju na TRR. Poleg tega je podatke na TRR dolžnik naknadno sporočil, takoj ko je to lahko storil, to je 24. 4. 2015, več pa dolžnik ne more storiti. Ker je dolžnik predlagal dokaz s transakcijskim računom že v ugovoru in ker je splošno znano, da banke potrebujejo nekaj časa, da sporočijo stanje na transakcijskih računih, ki so zaprti, je bil dokaz predložen pravočasno. Iz potrdila o zapustničinem transakcijskem računu izhaja, da je bilo na zapustničinem računu na dan njene smrti 82,86 EUR, iz potrdila je razvidno, da zapustnica v času smrti ni imela premoženja, dokaz je bil predlagan že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, priložen pa je bil naknadno. Pri tem je potrebno poudariti, da gre v konkretnem primeru za dolg zapustnice, ki je bil na podlagi zakona prenesen na dolžnika in ne za dolžnikov dolg in ker gre za zaprt transakcijski račun zapustnice in ne živ transakcijski račun je bilo pridobitev teh podatkov zamudno. S kršitvijo predpisov, navedenih v pritožbi se sodišče ni opredelilo in tudi ne do pravočasno predlaganih dokazov. Prav tako se ni opredelilo do sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Iz knjige Pravdni postopek z Zakonom in komentarjem avtorjev Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Wedam Lukić in Jan Zobec izhaja, da aspekt proste dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno. Sodnik bi moral ocenjevati, ali je neka trditev resnična po naravnih, logičnih zakonih. To pomeni, da mora dokazna ocena temeljiti na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. V konkretnem primeru tega sodišče ni storilo in je odločitev nelogična in nepravilna. Sodišče je imelo v spisu sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da zapustnica ni imela premoženja, zapustnica je bila brezposelna in bolna, v času smrti ni imela premoženja, premoženja tudi ni našlo sodišče v izvršilnem postopku. Sodišče ne obrazloži, kako bi lahko brezposelna in bolna oseba pridobila denar. Kot potrdilo o brezposelnosti je dolžnik predložil sporazum o prenehanju delovnega razmerja, iz katerega izhaja, da je zapustnici delovno razmerje prenehalo 31. 10. 2006, umrla je 6. 5. 2013. Torej je bila zapustnica v času od 31. 10. 2006 do 6. 5. 2013 brezposelna in ni mogla imeti nobenega premoženja. Do tega se sodišče ni opredelilo. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. D., niti ni obrazložilo, zakaj dokaza ni izvedlo, kar predstavlja kršitev, saj se sklepa ne da preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo dokazov o predložitvi transakcijskega računa, ker naj bi bil predložen prepozno, kar ne drži. Kot dokaz je bilo navedeno stanje na TRR, ki bo predloženo naknadno. Stanje na transakcijskem računu lahko sporočiš le tako, da predložiš bančno potrdilo ali pa dolžnik predlaga, kar je predlagal že v ugovoru - zaslišanje priče M. D., ki je transakcijski račun vodila. Z odrekanjem izvedbe dokaza in sklicevanjem na prekluzijo je dolžniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Sodišče se sklicuje na sodbo sodišča v Mariboru, v kateri je navedeno drugačno dejansko stanje kot v konkretnem primeru. Sploh pa zakaj bi delali popis premoženja, ki ga ni in kako dokazuješ premoženje, ki ga ni. Že višje sodišče se ni strinjalo z zavrnitvijo dokaznih predlogov z zaslišanjem bančne uslužbenke M. D. in dolžnika, in se opredelilo, da je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih strank, kot izhaja iz 22. člena Ustave RS. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Dolžnik je za svoje trditve v zvezi s podedovanim premoženjem v ugovoru predlagal več dokazov, ki jih je potrebno obravnavati kot celoto. Višje sodišče je odločilo, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker je prvemu dolžniku z nezakonito z zavrnitvijo dokaznih predlogov onemogočilo enakopravno obravnavanjem pred sodiščem. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kršilo določbo 362. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere ga je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Iz 142. člena Zakona o dedovanju ne izhaja, kako dolžnik dokazuje vrednost zapuščine, kot je nezakonito presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Način določanja vrednosti dediščine zakon nikjer ne predpisuje. Popis zapuščine se opravi izjemoma, ne pa obvezno. Sploh pa popisa zapuščine ne more predlagati morebitni dedič, ki zatrjuje, da zapuščinske mase ni in ki v času zapustničine smrti in v času sklepa o dedovanju sploh ni vedel, da je imela zapustnica kakšen dolg. Iz 12. točke 55. člena ZIZ ne izhaja obveza, da mora dolžnik predlagati popis zapuščine oziroma postaviti cenilca, sploh če zatrjuje, da zapuščinske mase ni. Negativnih dejstev ne moreš dokazovati drugače kot z zaslišanjem prič, s sklepom o dedovanju in potrdilom banke. Do teh dokazov pa se sodišče prve stopnje nezakonito ni opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo v spis predloženega članka „Merila za presojo utemeljenosti ugovora dediča dolžnika v izvršilnem postopku“, objavljenega v Pravni praksi in tudi ne prav tako v spis priložene sodbe Vrhovnega sodišča, iz katere ne izhaja, kako se vrednost zapuščine določa. Dolžniku je kršena ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik je predlog za izvršbo zoper dolžnika vložil na podlagi izvršilnega naslova - sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1271/2005 z dne 19. 1. 2005, v katerem je kot upnik naveden S. d.d., kot dolžnik pa V. S. K. Predlogu je priložil notarsko overjeno pogodbo o odstopu terjatve z dne 23. 12. 2011, s katero je A. d.d. kot odstopnik, družbi P. d.o.o., kot prevzemniku odstopil terjatev, ki jo je imel do dolžnice po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1271/2005 z dne 19. 1. 2005 ter sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Litiji D 102/2013 z dne 9. 7. 2013, s katerim sta bila za dediča po pokojni V. S. K. proglašena M. K. in J. L. vsak do ½. Glede na navedeno sta v obravnavani zadevi dolžnika dediča po pokojni V. S. K. 7. V skladu s prvim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Prvi dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da ni dedoval ničesar in navajal, da je bila v času smrti V. S. K. brezposelna, zato na računu pri X banki d.d. ni bilo nobenega denarja, ki bi bil v njeni lasti. Nadalje je navajal, da sta ta račun odprla skupaj, da je bil na tem računu pooblaščen, da svojih dohodkov ni imela in da so bili pologi, ki so bili dani na račun, njegovi pologi. Kot dokaz o tem je predlagal zaslišanje dolžnika, zaslišanje priče M. D. kot bančne delavke pri X banki d.d., sporazum o prenehanju delovnega razmerja, stanje na TRR, ki bo sporočeno naknadno in sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Litiji D 102/2013. V vlogi z dne 24. 2. 2015 je še navedel, da bo dejstvo, da v času smrti V. S. K. na njenem transakcijskem računu ni bilo nobenih sredstev lahko potrdila tudi druga dolžnica ter predložil potrdilo banke, iz katerega je izhajalo, da je bilo stanje na zapustničinem računu na dan njene smrti 82,86 EUR.

8. Glede na zgoraj citirano določbo 142. člena ZD se dedič svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove lahko razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem mora v ugovoru zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je določena v njegovo korist, zato je na njem trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Pravice stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna tudi izvede. Od sodišča ni mogoče zahtevati, da izvede vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev o sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.(1)

9. ZPP, katerega določbe se, na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporabljajo v postopku izvršbe in zavarovanja, pozna pet vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Prvi dolžnik je za svoje trditve v zvezi s podedovanim premoženjem oziroma višino vrednosti podedovanega premoženja v ugovoru predlagal več dokazov, ki jih je potrebno obravnavati kot celoto, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo sodišče prve stopnje v sklepu II Ip 98/2016 z dne 9. 3. 2016. Dokazila, ki jih dolžniki lahko priložijo ugovoru so namreč lahko ne le listinska, temveč tudi druga primerna dokazila, s katerimi bi lahko izkazali dejansko višino podedovanega premoženja.(2)

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo dokazne predloge, ki so bili predlagani v zvezi z bistvenimi dejstvi in ki bi, če bi z njimi uspeli, lahko pomenili uspeh v postopku, s čimer je tudi v ponovljenem postopku kršilo načelo kontradiktornosti, saj je prvemu dolžniku, z nezakonito zavrnitvijo dokaznih predlogov, onemogočilo enakopravno obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Na to je bilo sodišče prve stopnje že opozorjeno v odločbi z dne 9. 3. 2016, pri čemer 326. člen ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) v prvem odstavku določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Glede na predmet in obseg zapuščine v konkretnem primeru je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Ip 2190/2013 in Višjega sodišča v Mariboru št. II Ip 1212/2014, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje. V navedenih zadevah gre namreč za drugačen predmet in obseg premoženja (denarna sredstva na računu, premično in nepremično premoženje) in sporen obseg celotne zapuščine, medtem ko so v konkretnem primeru predmet dedovanja le denarna sredstva na računu, kot izhaja iz sklepa o dedovanja, za kar gotovo ni predviden popis in cenitev podedovanega premoženja v smislu 184. člena ZD v zapuščinskem postopku oziroma cenitev v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu (tč. 1., 2., 4., 5. in 7. izreka) razveljavilo ter zadevo ponovno vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 265. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj navedenega, pri odločanju o ugovoru prvega dolžnika ponovno obravnava vse dokazne predloge, ki jih je prvi dolžnik podal v ugovoru v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi, ki se nanašajo na podedovano premoženje oziroma višino vrednosti podedovanega premoženja, kakršne napotke je imelo že v sklepu višjega sodišča z dne 9. 3. 2016, ob upoštevanju zgoraj citirane določbe 326. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.

12. Ker je pritožbeno sodišče sklep delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Sklep US RS Up 391/02 z dne 29. 1. 2004. Op. št. (2): Članek, objavljen v reviji Pravna praksa za leto 2010, str. 33, Merila za presojo utemeljenosti ugovora dediča dolžnika v zapuščinskem postopku.