Jedro

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila izpodbijana odločba centru za socialno delo kot prosilčevemu zakonitemu zastopniku vročena 18. 5. 2015. Navedeno pomeni, da je imel zakoniti zastopnik možnost in dolžnost, da bi zoper sporno odločbo v tožnikovem imenu vložil pravno sredstvo (tožbo v upravnem sporu), če bi presodil, da je to tožniku v korist.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je pri tem sodišču 12. 6. 2015 vložil tožbo zoper odločbo, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč (bpp) Upravnega sodišča RS zavrnil njegovo prošnjo za dodelitev nujne bpp v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1835/2014-6 z dne 3. 4. 2015. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za bpp.

Tožba ni dovoljena.

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben, in če ni, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (80. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost, prvi odstavek 77. člena ZPP).

Iz podatkov oziroma listin, s katerimi razpolaga sodišče, izhaja, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1040/2012 z dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za aktivnosti, povezane s sodnimi in drugimi uradnimi postopki. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja, da je bila tožniku poslovna sposobnost v tem obsegu odvzeta, ker je sodišče ugotovilo, da so se pri njem razvile kverulantske značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih sodnih oziroma uradnih postopkih (pravdnih, izvršilnih, kazenskih, upravnih, ...), v katerih pa sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko so zanj potrebni in koliko so smiselni.

To pomeni, da tožnik zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti ni pravdno sposoben. Ker ne more samostojno nastopati pred sodišči, tudi ne more sam opravljati procesnih dejanj v upravnem sporu, zato ga mora v sodnem postopku vselej zastopati njegov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP). Ta je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona (drugi odstavek istega člena). Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da se osebi, ki ji je v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost, postavi skrbnik. Ta v skladu s prvim odstavkom 192. člena omenjenega zakona zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik.

Z odločbo Centra za socialno delo Domžale (CSD) št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-41/2014/4 z dne 16. 12. 2014, je bilo odločeno, da se tožniku za novega stalnega skrbnika imenuje CSD, ki bo opravljal to dolžnost zanj po uradni dolžnosti, za opravljanje posameznih opravil in nalog stalnega skrbnika pa bo direktorica CSD pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo (2. točka izreka).

Ker je tožnik vložil tožbo sam, za kar po povedanem ni procesno sposoben, je sodišče v nadaljevanju presojalo, ali bi bilo treba v postopek pritegniti stalnega skrbnika in od njega zahtevati odobritev tožbe. ZPP v drugem odstavku 81. člena določa, da sodišče zahteva, kadar ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika ali da zakoniti zastopnik nima posebnega dovoljenja, če je to potrebno, da organ, pristojen za socialne zadeve, postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi, oziroma zahteva od zakonitega zastopnika, naj si priskrbi posebno dovoljenje, ali pa ukrene, kar je potrebno, da bi bila pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila izpodbijana odločba CSD kot prosilčevemu zakonitemu zastopniku vročena 18. 5. 2015. Navedeno pomeni, da je imel zakoniti zastopnik možnost in dolžnost, da bi zoper sporno odločbo v tožnikovem imenu vložil pravno sredstvo (tožbo v upravnem sporu), če bi presodil, da je to tožniku v korist. Kadar je stranki poslovna sposobnost odvzeta zaradi tožarjenja (kverulantstva), postavljeni skrbnik namreč skrbi in odgovarja za pravilno zaščito njenih resničnih interesov (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 211/1994 z dne 7. 4. 1994). Zato ima pravico in dolžnost, da v vsakem konkretnem primeru preveri, ali je potrebno in smiselno karkoli ukreniti za varstvo strankinih pravic, in če je, to v njenem imenu tudi storiti.

V skladu z navedenim sodišče meni, da je bila z vročitvijo izpodbijane odločbe tožnikovemu zakonitemu zastopniku ustrezno varovana njegova pravica do sodnega varstva. V takem primeru bi bilo pozivanje k morebitni odobritvi tožbe v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost, saj bi pomenilo, da lahko tožnik še naprej po lastni presoji sproža sodne postopke, sodišču pa nalaga, da opravi komunikacijo z njegovim stalnim skrbnikom – to je dejanje, do katerega bi, upoštevaje, za kakšen namen je bil stalni skrbnik v konkretnem primeru postavljen oz. predviden, moralo priti med stranko in zakonitim zastopnikom že pred vložitvijo pravnega sredstva.

Ker ima tožnik že stalnega skrbnika za zastopanje v upravnih in sodnih postopkih, v obravnavani zadevi pa je bila temu sporna upravna odločba tudi vročena, ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo treba odpraviti v sodnem postopku. Sodišče je zato tožbo zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).

Tožnik v tožbi izraža nezadovoljstvo z delom stalnega skrbnika, s tem ko navaja, da mu ta ne zagotavlja nobenih pravic oziroma brez njegove vednosti ne odobri njegovih prošenj in drugih pravnih sredstev, kar da kaže na pomanjkanje potrebne skrbnosti, zato naj sodišče zahteva od pristojne ministrice postavitev novega skrbnika, ki pa mora biti pravnik. Po prepričanju sodišča tožnik s temi navedbami izraža pričakovanja, da bo stalni skrbnik deloval zgolj kot njegov pooblaščenec, to je v skladu z njegovimi pričakovanji in navodili, kar pa še ne pomeni, da CSD dejansko opušča dolžno skrbnost pri obravnavanju tožnikovih zadev. Sodišču zato ni zahtevalo ukrepanja pristojnega ministrstva, ima pa tožnik sam to možnost (200. člen ZZZDR).

Tožnikov predlog za izločitev naslovnega sodišča ni bil ovira za odločitev v zadevi. Upravno sodišče Republike Slovenije je namreč edino sodišče te vrste v državi (9. člen ZUS-1), zato o tožnikovi tožbi zoper izpodbijano odločbo ne bi moglo odločati drugo stvarno pristojno sodišče. Poleg vsega po določbah ZPP ni mogoče izločiti sodišča, ampak le posamične sodnice oziroma sodnike iz razlogov, ki jih omenjeni zakon določa v 70. členu.

Sodišče še pojasnjuje, da bi je bila tožnikova prošnja za dodelitev nujne in izjemne bpp v zvezi z obravnavno tožbo zavržena s sklepom tega sodišča Bpp 167/2015-4 z dne 19. 6. 2015.