Jedro

Dogovora o obročnem odplačilu dolga, sklenjenega po izdanem sklepu o izvršbi, ob dejstvu, da toženka ni plačala nobenega obroka in je v nadaljevanju postopka temelju obveznosti ugovarjala, ni mogoče šteti za pripoznavo dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45862/2010 z dne 7. 4. 2010 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 249,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se je pritožila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi, na podlagi katerega je dolžna toženka plačati 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške izvršilnega postopka, vzdrži v veljavi. Podrejeno predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe materialnega prava, ko je navedlo, da je imela toženka do konca glavne obravnave pravico preklicati pripoznavo tožbenega zahtevka po četrtem odstavku 316. člena ZPP. Pri toženkinem zaprosilu za obročno odplačilo dolga ni šlo za pripoznavo zahtevka po 316. členu ZPP, temveč za pripoznavo dolga po 364. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Toženka ni nikoli pripoznala zahtevka, temveč se mu je ves čas upirala. Tožnica sama je predlagala odlog izvršbe, potem, ko sta se s toženko izven pravde dogovorili za obročno odplačilo dolga. Napačna uporaba materialnega prava je privedla do zaključka, da toženkinega zaprosila za obročno odplačilo dolga ne gre šteti za pripoznavo dolga. Materialnopravno pravilen zaključek bi bil, da v primeru, ko dolžnik upnika zaprosi za obročno odplačilo dolga, s tem priznava, da dolg obstoji (priznava temelj dolga in njegovo višino, dogovor pa je zgolj glede načina poplačila dolga). Posledično ni bila dolžna dokazovati vseh predpostavk tožbenega zahtevka, ki jih navaja sodišče v 7. točki obrazložitve. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo 18. člen OZ, saj je s toženkinim podpisom vpisnega lista za nadaljevanje študija prišlo do soglasja volj, da bo toženka na samoplačniški način nadaljevala študij. Do enakega zaključka bi prišlo tudi z uporabo določbe 21. člena OZ, saj je toženka sprejela ponudbo tožnice. Pogoji in dolžnosti študija pa so bili na primeren in jasen način objavljeni na spletni strani Ekonomske fakultete. Sodišče prve stopnje pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si v 7. točki obrazložitve prihaja samo s sabo v nasprotje. Najprej navaja, da iz vpisnega lista izhaja, da gre za nadaljevanje šolanja, ni pa specificirano, za kaj konkretno oziroma kateri del programa se je prijavila, v nadaljevanju pa, da med strankama ni sporno, da se je prijavila za program znanstvenega magisterija na samoplačniški način šolanja. Obrazložitev je torej nejasna in sama s sabo v nasprotju.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. člen ZPP), zato se sme sodba po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6.Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je obrazložitev sodbe (7. točka) nejasna in sama s sabo v nasprotju s tem, ko sodišče najprej ugotavlja, da iz vpisnega lista ne izhaja, zakaj konkretno oziroma za kateri del programa se je toženka prijavila, v nadaljevanju pa (upoštevaje nesporne ugotovitve med strankama), da se je toženka prijavila za samoplačniški način nadaljevanja šolanja za program znanstvenega magisterija, ni nobenih nasprotij in nejasnosti. Drugih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7.Sodišče prve stopnje ni štelo, da je toženka s tem, ko je tožečo stranko zaprosila za odlog plačila (oziroma kot pravilno navaja pritožnica za obročno plačilo dolga, zaradi katerega je tožnica v izvršilnem postopku predlagala odlog izvršbe) pripoznala tožbeni zahtevek, kot očitno zmotno razume pritožnica. Nasprotno (8. točka), ocenilo je, da toženkina prošnja po že izdanem sklepu o izvršbi in po že vloženem ugovoru nima nobenega vpliva (dolžnica ugovora ni umaknila, pravdni stranki nista sklenili poravnave). Odveč je zato pritožbeno razlogovanje o zmotnem stališču sodišča prve stopnje, da ne gre za pripoznavo zahtevka in zmotnem zaključku, da zaprosila za obročno odplačilo dolga ne gre šteti za pripoznavo dolga (sodišče prve stopnje tega niti ne ugotavlja). Dogovora o obročnem odplačilu dolga ob dejstvu, da toženka, kot navaja pritožnica sama, ni plačala nobenega obroka in je v nadaljevanju postopka (postopek se je nadaljeval v pravdnem postopku) temelju obveznosti ugovarjala, ni mogoče šteti za pripoznavo dolga v smislu 364. člena OZ, kot vztraja pritožnica. Dolžnik lahko na podlagi drugega odstavka 364. člena OZ dolg pripozna tudi posredno (da kaj plača, da plača obresti, da zavarovanje), za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Materialnopravno zmotno je stališče pritožnice, da je z zaprosilom za obročno plačilo dolga toženka priznala tako temelj kot višino dolga.

8.Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena, ker predloženi dokazi ne nudijo podlage za terjatev, ki jo uveljavlja. Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pritožnica v pritožbi ne more več uspešno izpodbiti, saj zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog.

9.Tožeča stranka je trdila, da obveznost toženke za plačilo terjatve izhaja iz vpisnega lista, ki ga je toženka podpisala 31. 1. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da se je toženka prijavila za program samoplačniškega znanstvenega magisterija pri tožeči stranki. Iz vpisnega lista pa ni razvidno, pod kakšnimi pogoji tožeča stranka omogoča nadaljevanje šolanja in tudi ne, kakšne so zaveze tožene stranke, predvsem glede plačila šolanja. Materialnopravno pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da vpisnega lista ni mogoče šteti kot pogodbe, sklenjene med strankama, saj iz njega niso razvidne obveznosti strank. V skladu s 15. členom OZ pa je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Podpisa predmetne izjave tudi ni mogoče šteti kot sprejema ponudbe (sklicevanje pritožnice na 21. člen OZ), saj, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne vsebuje bistvenih sestavin pogodbe (1. odstavek 22. člena OZ). Tožnica pogojev in dolžnosti študija, ki naj bi bile na primeren in jasen način objavljene na spletni strani E. f., na katere se sklicuje, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila. Sicer pa je tožnica očitno, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je toženka dolg pripoznala, štela, da temelja obveznosti ni dolžna dokazati (pritožbena navedba, da "tožeča stranka ni bila dolžna dokazovati vseh predpostavk tožbenega zahtevka, ki jih navaja sodišče v 7. točki obrazložitve").

10.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov toženke z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče glede na njegovo vsebino ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.