Jedro

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti in se opredeliti do tega, ali zatrjevano ravnanje tožencev, neodvisno od ravnanja pritožnika, po vsebini predstavlja silo - resno nevarnost življenju, telesni ali drugi pomembni dobrini upnika ali koga drugega. Nato bo, če bo odgovor pritrdilen, moralo ugotoviti in pojasniti, ali je ta sila z verjetnostjo izkazana in ali je izdaja predlagane začasne odredbe potrebna za preprečitev njene uporabe.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe.

2.Tožnik zoper sklep vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1 v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju.2 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da predlagana začasna odredba ni regulacijske narave. Pritožnik z njo zahteva ožje varstvo kot s tožbo.

Sodišče je pogoja težko nadomestljive škode in potrebe, da se prepreči uporaba sile, nepravilno presojalo kumulativno, čeprav sta določena alternativno. Pritožnik je konkretno zatrjeval in izkazal obstoj neposredne nevarnosti nastanka škode. Opisal je okoliščine, ki predstavljajo težko nadomestljivo škodo, pri čemer jih v pritožbi dodatno pojasnjuje. Izpostavlja, da je podal ustrezno trditveno podlago, ki je sodišče ni presojalo, niti ni izvedlo predlaganih dokazov. Uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Do dogodka 14. 9. 2025 je prišlo zaradi protipravnega vznemirjanja pritožnikove lastninske pravice s strani tožencev. Ko ju je pritožnik zagledal, jima je želel pojasniti, da se po njegovi nepremičnini ne smeta sprehajati, čemur je sledila fizična sila s strani toženke in resna grožnja toženca z uporabo strelnega orožja, zaradi česar je pritožnik v strahu za lastno varnost in varnost svojih bližnjih. Agresivno vedenje in grožnja s strelnim orožjem, ki izpolnjujeta pogoj po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, nista bila posledica protipravnega ravnanja pritožnika, ki ima pravico, da nasprotuje posegu v svojo lastninsko pravico. Toženka je potrdila posest strelnega orožja, zato ni mogoče govoriti o grožnji na abstraktni ravni. Sodišče je svoje zaključke oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Toženca imata dostop do svoje hiše omogočen tudi po drugi poti, zato izdaja začasne odredbe zanju ne bi povzročila neugodnih posledic. Zmotno je stališče, da izdaja regulacijske začasne odredbe ob izpolnjenosti pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ni mogoča. Prevladujoče stališče sodne prakse je drugačno.

Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik vlaga negatorno tožbo, ker naj bi toženca protipravno prehajala nepremičnino v njegovi lasti. Hkrati je predlagal izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi bila toženca, pod grožnjo denarne kazni, dolžna prenehati s hojo in vožnjo po sporni nepremičnini.

Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tega predloga temelji na presoji, da tožnik ni uspel z verjetnostjo izkazati pogoja po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Njegove trditve glede nastanka težko nadomestljive škode so bile po oceni sodišča prve stopnje pomanjkljive, premalo konkretne in neizkazane. Tožnik se je namreč skliceval le na neposredno nevarnost škode, ki je ni opredelil kot težko nadomestljivo. Glede zatrjevane sile pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je povod za odrivanje, dretje in grožnjo s strelnim orožjem s strani tožencev ravnanje tožnika, ki ju je zaustavil in jima s telesom (začasno) onemogočil nadaljnjo hojo po njegovi nepremičnini. Toženca sta namreč pred tem po poti hodila brez vsakršne uporabe ali grožnje sile. Če jima tožnik prehoda ne bi preprečil, ne bi prišlo do grožnje, ki, razen s pritožnikovo ovadbo, niti ni izkazana.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da predlagana začasna odredba ni regulacijske narave. Pritožnik z njo res zahteva ožje varstvo kot s tožbo, vendar popolno prekrivanje s tožbenim zahtevkom ni potrebno. Odločilno je, da predlagana začasna odredba v svoji vsebini anticipira vsaj del končne odločitve.3 Sodišče je predlagano začasno odredbo tako pravilno opredelilo kot regulacijsko. Skladno s tem je v 5. in 6. točki obrazložitve tudi pravilno pojasnilo, kateri pogoji morajo biti za njeno izdajo izpolnjeni. Ob tem je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je sodišče izpolnjenost pogojev po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo kumulativno. To ne drži in iz izpodbijanega sklepa to ne izhaja.

Neutemeljeni so tudi očitki, s katerimi pritožba graja zaključke glede težko nadomestljive škode. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da so bile pritožnikove trditve glede tega vsebinsko prazne. Na ravni pavšalnosti ostajajo tudi ob pritožbenih navedbah, s katerimi jih smiselno dopolnjuje. Očitka absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP posledično nista utemeljena.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačna materialnopravna izhodišča pri presoji obstoja sile. Ob verjetno izkazanem protipravnem vznemirjanju lastninske pravice pritožnika s strani tožencev (pogoj po prvem odstavku 272. člena ZIZ), pritožniku ni mogoče šteti v škodo dejstva, da je tožencema želel onemogočiti protipraven prehod čez njemu lastno nepremičnino. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne izhaja, da bi pritožnik storil kaj več kot to,4 zaključek o tem, da je bilo ravnanje tožencev posledica njegovega ravnanja, ni pravno pomemben. Sodišče bi ravnanje tožencev moralo presojati neodvisno od ravnanja pritožnika. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do preostalih pritožbenih ugovorov. Ti namreč ne morejo voditi do drugačne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti in se opredeliti do tega, ali zatrjevano ravnanje tožencev, neodvisno od ravnanja pritožnika, po vsebini predstavlja silo - resno nevarnost življenju, telesni ali drugi pomembni dobrini upnika ali koga drugega.5 Nato bo, če bo odgovor pritrdilen, moralo ugotoviti in pojasniti, ali je ta sila z verjetnostjo izkazana (če bo ugotovilo, da ni, bo potrebno konkretno pojasnilo, zakaj šteje, da pritožnikova kazenska ovadba ne zadostuje za izkaz verjetnosti - o tem izpodbijani sklep namreč nima razlogov), in ali je izdaja predlagane začasne odredbe potrebna za preprečitev njene uporabe.

12.Ker je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

3Prim. VSL sklep II Cp 974/2022 z dne 15. 6. 2022.

4Na primer, da bi uporabil silo oziroma da bi bilo njegovo ravnanje kakorkoli protipravno.

5N. Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Ljubljana: IUS Software, GV Založba, 2015, str. 127.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.