Jedro

S tem, ko je tožena stranka načelo gospodarnosti zreducirala na najnižjo ceno posameznega stroja, pri tem pa drugih elementov, ki izhajajo iz vloge tožeče stranke, ni upoštevala, je zanemarila ostale vidike načel, ki izhajajo iz javnega razpisa, to je tudi učinkovitost, uspešnost in sorazmernost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 3030-72/2016/33 z dne 8. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 598,07 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za projekt „Izgradnja poslovnega objekta in nakup opreme“, št. vloge 3030-72/2016/1, ki jo je ta vložila na Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010- 2017, objavljenega v Uradnem listu RS št. 21/2016, 26/2016 in 28/2016. 2. Ministrstvo je že s sklepom z dne 4. 7. 2016 vlogo tožeče stranke zavrnilo, ker je komisija za izvedbo javnega razpisa ugotovila, da gre za neupravičen projekt po 6. točki poglavja 2.3.1. razpisne dokumentacije. Ta odločitev tožene stranke je bila s sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 285/2016-38 z dne 5. 12. 2018 odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek, sodišče pa je pri tem ugotovilo, da pri projektu tožeče stranke ne gre za nakup strojev, opreme in zgradb, ki so namenjene proizvodnji in distribuciji energije ter energetske infrastrukture, in da torej ne gre za neupravičen projekt. 3. V ponovljenem postopku je komisija najprej ugotovila, da je vloga vlagatelja pravočasna, pravilno označena in popolna, komisija pa je nato preverjala, ali je vloga na dan oddaje izpolnjevala vse pogoje in zahteve iz javnega razpisa in razpisne dokumentacije in ali je bila skladna s predmetom, namenom in cilji razpisa. Pri tem je ugotovila, da vloga tožeče stranke ne izpolnjuje zahteve iz razpisne dokumentacije, da so upravičeni stroški nakupa osnovnih sredstev vlagatelja le tisti stroški, ki temeljijo na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti. Zakon o javnih financah, ki ureja porabo javnih sredstev, v tretjem odstavku 2. člena določa, da je treba pri pripravi in izvrševanju proračuna spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Razpisna dokumentacija v poglavju 2.7. Upravičeni stroški določa, da mora nakup osnovnih sredstev, ki spadajo med upravičene stroške prijavljenega projekta, temeljiti na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti, torej na načelih javnega naročanja. Pri tem je pri nakupih treba zagotoviti gospodarno in učinkovito porabo odobrenih sredstev tako, da se pogodbeno zastavljeni cilji in načrtovani rezultati investicijskega projekta uspešno dosežejo. To pa nalaga vlagateljem obveznost, da pri nakupu osnovnih sredstev, ki spadajo med upravičene stroške prijavljenega projekta, zagotavljajo čim bolj racionalno porabo sredstev.

4. Pri preverjanju zahteve iz točke 2.7. razpisne dokumentacije je komisija ugotovila, da tožeča stranka med upravičenimi stroški uveljavlja med drugimi tudi stroške: - nakupa elektro viličarja serije 386-elektro in E20PL02, proizvajalca A. K vlogi je priložil ponudbo podjetja B., d.o.o., št. 35/2016, z dne 4. 4. 2016, v višini 34.555,20 EUR; - nakupa kompresorja CompAir C30KAF-G8-SET/C06 proizvajalca C,. K vlogi je priložil ponudbo podjetja B., d.o.o., št. 42/2016, z dne 4. 4. 2016, v višini 17.404,94 EUR; - nakupa stroja za brušenje betona, model DSM 250 230V/50Hz, proizvajalca Č. K vlogi je priložil ponudbo podjetja B., d.o.o., št. 43/2016, z dne 4. 4. 2016, v višini 4.143,37 EUR; - nakupa bencinskega generatorja, model S 12000 THEPI, proizvajalca D. K vlogi je priložil ponudbo podjetja B., d.o.o., št. 46/2016, z dne 4. 4. 2016, v višini 5.656,04 EUR; - nakupa dvigala, model HG 200, proizvajalca E., d.o.o. K vlogi je priložil ponudbo podjetja B., d.o.o., št. 47/2016, z dne 4. 4. 2016, v višini 2.168,23 EUR; - nakupa betonske freze, model BEF 250, proizvajalca Č. K vlogi je priložil ponudbo podjetja B., d.o.o., št. 48/2016, z dne 4. 4. 2016, v višini 12.897,33 EUR; - nakupa opažnih sistemov FRAMI XLIFE in DOKAFLEX, proizvajalca J. K vlogi je priložil ponudbo za nakup istih opažnih sistemov, podjetja B., d.o.o., št. 30/2016, v višini 68.451,52 EUR.

5. V nadaljevanju izpodbijane odločbe se navaja ugotovitev tožene stranke, da je za strošek viličarja model serija 386-elektro tožeča stranka prejela še eno ponudbo z enako opremo v višini 25.412,00 EUR. Za strošek kompresorja model CompAir C30KAF-G8-SET/C06 je komisija preverila cene pri uradnem zastopniku in ugotovila, da je tožnik od uradnega zastopnika prejel ponudbo v višini 14.420,00 EUR. Za stroj za brušenje betona model DSM 250 230V/50Hz je tožeča stranka pri uradnem zastopniku prejela ponudbo v višini 3.432,78,00 EUR, za strošek bencinskega generatorja model S 12000 THEPI je bila ponudba uradnega zastopnika v višini 4.686,03 EUR, za strošek dvigala model HG 200 je bila ponudba proizvajalca dvigal v višini 1.796,38 EUR, za strošek betonske freze model BEF 250 znesek 10.685,44 EUR in za strošek opažnih sistemov je tožeča stranka prejela ponudbo v višini 61.134,48 EUR. Nobena od teh ponudb ni bila priložena vlogi.

6. Tožeča stranka je po pozivu v postopku navajala, da je za rovokopač ICB pridobila ponudbo, ki je bila za 3.793,00 EUR dražja od ponudbe podjetja B., d.o.o., za mini bager ponudbo, ki je bila za 5.383,30 EUR dražja od ponudbe podjetja B., d.o.o. in za valjar ponudbo, ki je bila za 17.301,10 EUR dražja od ponudbe podjetja B., d.o.o., ki pa jih tožeča stranka svojemu dopisu ni priložila, zato tožena stranka navedenega ni mogla preveriti.

7. Razen tega tožeča stranka še pojasnjuje, da je ponudba za stroj za brušenje betona podjetja B., d.o.o. vsebovala še diamantni disk, za stroj za betonsko frezo model BEF pa je ponudba podjetja B., d.o.o. vsebovala še frezalno orodje, česar konkurenčna ponudba ni. Tožena stranka je oboje preverila in ugotovila, da to ne drži, saj sta specifikaciji ponudb popolnoma enaki. Razen tega tožeča stranka navaja še, da je bilo podjetje B., d.o.o. pripravljeno ob podanem naročilu za vsa osnova sredstva nuditi dodatno 1-letno garancijo za rovokopač, mini bager in valjar, česar pa ni dokazala z nobenim dokumentom in iz ponudb podjetja B., d.o.o. to ni razvidno ali ovrednoteno. O ostalih razlikah v ceni se tožeča stranka ni izjavila. Tožeča stranka na koncu zatrjuje, da je skupno ponudba podjetja B., d.o.o. za 15.596,19 EUR ugodnejša glede na preostale pridobljene ponudbe po posameznih dobaviteljih, česar pa ni izkazala z ustreznimi listinami, saj ni priložila nobenih dokazil, ki bi potrjevala njene trditve. Tožeča stranka s tem, ko uveljavlja stroške, ki so za od 10,7 do 26,5 % višji od dejanske tržne cene kršila načelo javnega naročanja, predvsem načelo gospodarnosti, ki jih mora spoštovati na podlagi določil javnega razpisa.

8. Načelo gospodarnosti zahteva, da so sredstva, ki jih kupuje vlagatelj za opravljanje svoje dejavnosti, na voljo ob pravem času, v ustrezni količini in kakovosti ter po najboljši ceni. Najboljša cena pomeni ceno, izraženo v denarju, plačljivo za sredstvo v poslu med nepovezanima in neodvisnima strankama. Tržna cena je cena, ki jo lahko razumno dosežemo na trgu. To je najboljša cena, ki jo prodajalec lahko razumno doseže in najugodnejša cena, ki jo kupec lahko razumno doseže. Tožeča stranka je prejela 11 ponudb in bi lahko tiste, ki so bile dražje od ponudb ostalih podjetij za enake stroje in opremo po enakih specifikacijah, zavrnila. Na nobeni ponudbi ni naveden pogoj, da posamezna ponudba ne velja, če se ne sprejme tudi ostalih ponudb podjetja. Ker stroški, ki jih vlagatelj uveljavlja v svoji vlogi kot upravičene stroške, ne temeljijo na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti ter jih zato ne moremo šteti med upravičene stroške po točki 2.7. razpisne dokumentacije, je tožena stranka vlogo tožeče stranke, vloženo na predmetni javni razpis zavrnila.

9. Tožeča stranka v vloženi tožbi povzema dosedanji postopek, ki je tekel pri toženi stranki v zvezi z njeno vlogo na javni razpis, in prvo odločitev z dne 5. 7. 2016, ki je bila na podlagi sodbe Upravnega sodišča odpravljena. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da ne zadošča, da tožena stranka povzema določila javnega razpisa. Tožena stranka zgolj povzame in citira določilo 2.7. razpisnih pogojev nikjer pa ne obrazloži vsake posamezne očitane kršitve. Tožena stranka v izpodbijanem aktu nikjer ne navede definicije načela gospodarnosti. Pri tem očitno zamenjuje določila javnega razpisa in želi načelo gospodarnosti prikazati kot načelo najugodnejše ponudbe, ki je sicer zajeto v določilu 2.7.4. javnega razpisa, kjer se ocenjuje upravičene stroške za gradbena, obrtniška in inštalacijska dela. Glede slednjih mora namreč vlagatelj, ki kandidira s projektom, vlogi priložiti najmanj tri ponudbe različnih med seboj nepovezanih izvajalcev in je za vlagatelja zavezujoča najugodnejša ponudba, kar pomeni zavezujoča je najnižja cena. Takega pogoja pri določilu 2.7. upravičenih stroškov za nakup osnovnih sredstev ne najdemo, kar je tudi povsem logično. Vlagatelj niti ni zavezan predložiti več različnih vlog, dejstvo je, da mora nakup osnovnih sredstev temeljiti tudi na načelu gospodarnosti, ki pa ne pomeni najnižje cene, ampak celovit pregled vseh pogojev cene, ki vlagatelju, v tem primeru tožeči stranki daje argumente za nakup osnovnih sredstev pri ponudniku, ki mu poleg primerne in konkurenčne cene zagotavlja tudi druge storitve, to je servis, garancijo, pravilno in pravočasno dobavo naročenih osnovnih sredstev, sodelovanje v primeru okvare, reklamacije in podobno. Tožeča stranka opozarja, da je potrebno pri obravnavanju njene vloge zajeti vsa priglašena osnovna sredstva, to je stroje in opremo, in ne vloge obravnavati selektivno. Tožeča stranka je ravnala gospodarno s tem, ko je nakup vseh osnovnih sredstev predvidela pri podjetju B., d.o.o., saj bi v nasprotnem primeru morala pogodbe sklepati z različnimi dobavitelji, kar ne bi bilo ne gospodarno ne učinkovito ali konkurenčno, saj bi bila končna cena v takšnem primeru višja.

10. Tožeča stranka dodaja, da ob upoštevanju osnovnih sredstev znaša skupna vrednost le-teh pri podjetju B., d.o.o. 121.567,11 EUR, medtem ko je iz ponudb, ki so bile priložene k vlogi tožeče stranke razvidno, da je vrednost istih strojev in opreme ocenjena v skupnem znesku na 145.276,62 EUR in gre pri tem za razliko 23.709,51 EUR. Ob tem tožeča stranka še dodaja, da je bila za rovokopač ICB ponudba podjetja B., d.o.o. za 3.793,00 EUR ugodnejša od drugega ponudnika, za valjar 17.301,10 EUR in za mini bager za 5.383,30 EUR. Razen tega tožeča stranka še dodaja, da je pri stroju za brušenje betona ponudba podjetja B., d.o.o. vključevala diamantni disk, ki ga v ponudbi E., d.o.o. ni bilo, pri betonski frezi pa v ponudbi E., d.o.o. ni bilo zajeto frezalno orodje, ki je v ponudbi družbe B., d.o.o. bilo. Ob tem je bila družba B., d.o.o. pripravljena nuditi dodaten 1-letni garancijski rok za valjar, mini bager in rovokopač, kar bi znašalo skupno 5.200,00 EUR dodatnih stroškov, v kolikor bi to 1-letno garancijo dokupila pri drugih ponudnikih. Tožeča stranka navaja, da je glede vseh predvidenih osnovnih sredstev pripravila preglednico, katero je priložila tožbi in iz katere izhaja, da je skupno bila ponudba podjetja B., d.o.o. cenejša za 15.596,19 EUR. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek ter priglaša stroške tega upravnega spora.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Navaja, da se je pri ponovnem pregledu vloge tožeče stranke pokazal utemeljen sum, da skuša tožeča stranka uporabiti prevaro z obvodom in bi naj šlo za prenos premoženja in poslov na tretje osebe, praviloma sorodnike, prijatelje in zaupnike ali pri pravnih osebah za lastniško povezane družbe. V odgovoru na tožbo tožena stranka dopolnjuje obrazložitev izpodbijanega sklepa glede razumevanja načela gospodarnosti. Razen tega tožena stranka še dodaja, da tožeča stranka zatrjevanega dodatnega 1-letnega garancijskega roka za zgoraj navedene stroje ni listinsko dokazala, potrditvi tožeče stranke pa tudi ni razlike v opremi različnih ponudnikov pri betonski frezi in strojem za brušenje betona.

12. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Stranki sta vztrajali pri svojih navedbah tudi v svojih pripravljalnih vlogah, tožeča stranka pa je predložila še predračune, iz katerih izhaja, da so bili določeni stroji pri drugih ponudnikih dražji. Gre za ponudbe podjetja F., d.o.o. za rovokopač, minibager in tandemski vibracijski valjar.

13. V predmetni zadevi je sporno vprašanje ali je tožeča stranka zadostila pogojem javnega razpisa s tem, ko je svoji vlogi na predmetni javni razpis za sofinanciranje projekta priložila predračune za nabavo osnovne opreme podjetja B., d.o.o., za katere zatrjuje, da so v skupnem znesku za vso strojno opremo nižji ne glede na to, da je sicer bilo mogoče posamezne gradbene stroje pri drugih ponudnikih dobiti po nižji ceni. Iz tega razloga je sodišče s sklepom št. II U 333/2019-20 z dne 16. 2. 2022 sklenilo, da bo v zadevi v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločeno po sodniku posamezniku.

14. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo predložene listine in zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke ter predlagano pričo A. A. 15. Tožba je utemeljena.

16. Predmet tega upravnega spora je odločitev tožene stranke o vlogi tožeče stranke, vloženi na javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 do 2017 za projekt "Izgradnja poslovnega objekta in nakup opreme", objavljen v Uradnem listu RS št. 21/2016, št. 26/2016 in 28/2016. Predmet tega javnega razpisa je sofinanciranje investicij v osnovna sredstva pri postavitvi novega proizvodnega obrata, širitvi obstoječega obrata ali začetku nove dejavnosti, ki pomeni temeljito spremembo proizvoda ali proizvodnega procesa v obstoječem proizvodnem obratu (s pomočjo racionalizacije, diverzifikacije ali modernizacije) ter ustvarjanju novih delovnih mest, povezanih z začetno investicijo. Vloga tožeče stranke je bila zavrnjena na podlagi 7. točke javnega razpisa, po kateri so neupravičeni vsi projekti, ki ne izpolnjujejo pogojev razpisa. V primeru, da se ugotovi, da upravičenec ne izpolnjuje pogojev, se vloga zavrne.

17. Iz podatkov spisa in navedb tožeče stranke izhaja, da se je na predmetni razpis prijavila s projektom „Izgradnja poslovnega objekta in nakup opreme“. V prijavi na razpis pojasnjuje, da gre za malo podjetje, ki deluje na področju gradbeništva in se ukvarja z naprednimi gradbenimi storitvami z uporabo tehnično kompleksnejših orodij. Vrsta investicije je postavitev novega obrata, tožeča stranka pa želi zgraditi manjšo stavbo s pisarno in pripadajočimi pomožnimi prostori ter prostori – delavnicami za pripravo in skladiščenje orodja ter pripadajočim manjšim pomožnim objektom. V okviru investicije želi tožeča stranka poleg poslovne stavbe nabaviti tudi nove stroje oziroma mehanizacijo za izvajanje dodatnih storitev v okviru sanacijskih in adaptacijskih del na objektih in zemljiščih.

18. V točki 2.7 je določeno, da mora nakup osnovnih sredstev, ki spadajo med upravičene stroške prijavljenega projekta, temeljiti na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti. Pri nakupih je potrebno zagotoviti gospodarno in učinkovito porabo odobrenih sredstev, tako da se pogodbeno zastavljeni cilji in načrtovani rezultati investicijskega projekta uspešno dosežejo.

19. V nadaljevanju razpisna dokumentacija našteva upravičene stroške: da nastanejo in so bili plačani v obdobju upravičenosti; da se glasijo na prejemnika sredstev; da proizvode in opremo neposredno uporabljajo prejemniki sredstev; da ne presegajo meje intenzivnosti državnih pomoči določenih v razpisni dokumentaciji; da so podprti z dokazili – listinami, ki glasijo na prejemnika sredstev; da predstavljajo investicijo v opredmetena in neopredmetena sredstva in da nastanejo pred izstavitvijo zahtevka.

20. Upravičeni stroški po tem javnem razpisu so: nakup strojev in opreme, nakup nematerialnih naložb, gradbena-obrtniška-inštalacijska dela, nakup objektov in zemljišč.

21. Ko gre za nakup strojev in opreme je po razpisni dokumentaciji treba predložiti (točka 2.7.2 javnega razpisa): predračune z veljavnostjo vsaj še tri mesece po dnevu oddaje vloge. Iz predračunov mora biti razviden predmet nakupa (natančna oznaka) in vsi ostali stroški, ki so zajeti v ceno nakupa, vrednost z DDV in brez DDV; prospekt opreme ali strojev in izjavo vlagatelja, da ima stroj/oprema tehnične značilnosti, potrebne za delovanje in izpolnjuje veljavne norme in standarde v Republiki Sloveniji.

22. Na osnovi navedenega sodišče pritrjuje toženi stranki, da so pri odločitvi relevantne tiste karakteristike investicije in stroškov, ki so razvidne iz listinske dokumentacije (peta alineja 1. točke poglavja 2.7.1. razpisne dokumentacije). Za odločitev, ko gre za nakup osnovne opreme, je torej relevantna višina stroškov, ki je razvidna iz predložene listinske dokumentacije in cena za osnovna sredstva, kot je navedeno v dokumentaciji.

23. Tožeča stranka zatrjuje večjo ugodnost naročil pri podjetju B., d.o.o. med ostalim tudi s sklicevanjem na podaljšano garancijsko dobo za tri stroje. To iz predložene dokumentacije ne izhaja. Prav tako v ponudbi podjetja B., d.o.o. ni izrecno omenjeno frezalno orodje in diamantni disk pri stroju za betonsko frezo in stroju za brušenje betona in je pritrditi toženi stranki, da je glede tega ponudba konkurenčnega podjetja vsebinsko enaka.

24. Ker v listinski dokumentaciji ničesar od navedenega ni mogoče preveriti, so navedene trditve pri odločitvi neupoštevne, saj mora biti utemeljitev stroškov podprta z dokazili – listinami.

25. Tožeča stranka pa v postopku zatrjuje, da je bila ponudba podjetja B., d.o.o. zanjo ugodnejša kot celota, saj so bili nekateri stroji pri tem podjetju sicer dražji, vendar pa so bili nekateri drugi zato cenejši. O tem je predložila preglednico, ki se nahaja v spisu kot priloga A4, in je bila predložena tudi toženi stranki, predložila pa je tudi predračune podjetja F., d.o.o. za rovokopač, mini bager in tandemski vibracijski valjar. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je zaslišan o tem povedal, da je bila s strani podjetja B., d.o.o. dana ponudba rezultat pogajanj, v katerih je bilo upoštevano, da bodo vsi stroji naročeni pri njih. Pojasnil je, da je pri ugotavljanju, kaj je gospodarno, treba upoštevati kumulativo, ponujena cena podjetja B., d.o.o. pa je bila rezultat pogajanj, da vzamejo vse stroje v kompletu.

26. Kot priča zaslišana direktorica družbe B., d.o.o. A. A. je povedala, da so za tožečo stranko pripravili ponudbo, za stroje, kot jih je želel, ne da bi se zanimali za druge okoliščine (npr. da gre za javni razpis) v zvezi s tem. Ponudba je bila dana za komplet vseh strojev, ki jih je želel naročnik, to je tožeča stranka, o ceni za posamezne stroje pa se niso pogovarjali. Ponudba je bila dana kot celota, oblikovana pa je bila tako, da je bila določena za vsak stroj posebej. Ponudba je bila sestavljena z zavedanjem, da bi naročnik, to je tožeča stranka, pri družbi B., d.o.o. kupil vse naročene stroje.

27. Tožena stranka svojo odločitev gradi na zaključku, da bi tožeča stranka posamezne stroje lahko kupila po nižji ceni, kot je bila ponudba podjetja B., d.o.o. in iz tega razloga stroški, ki jih uveljavlja tožeča stranka ne temeljijo na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Čeprav tožena stranka tega v izpodbijanem aktu ne navaja, iz njegove obrazložitve izhaja, da tožena stranka načelo gospodarnosti razume v pomenu najugodnejše ponudbe, ki je za prijavitelja zavezujoča in jo razpisna dokumentacija kot pogoj navaja pri uveljavljanju stroškov za gradbeno-obrtniška-inštalacijska dela (tretji odstavek točke 2.7.4 javnega razpisa). Pri nakupu strojev in opreme v javnem razpisu ali razpisni dokumentaciji tega pogoja ni.

28. Tožeča stranka nasprotno zatrjuje, da je zanjo bistveno, da gleda na naročilo kot celoto, saj jo zanima skupna končna cena. Po ugotovitvi, da določila javnega razpisa pri nakupu strojev in opreme ne zahtevajo, da vlagatelj predloži najmanj tri ponudbe in da ga zavezuje najugodnejša, zgolj okoliščina, da za posamezne stroje obstajajo cenejši ponudniki, ne zadošča za ugotovitev o tem, da načelo gospodarnosti ni bilo spoštovano. Načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti očitno ne postavlja najnižje cene posameznega stroja, ki je sestavni del projekta, kot edinega merila, da je ta princip spoštovan. Načelo gospodarnosti je širši pojem od zgolj najcenejše ponudbe posameznega stroja. Pri tem je treba upoštevati tudi načelo učinkovitosti in uspešnosti, v okviru česar je gotovo treba upoštevati končno ceno za stroje kot celoto, ter prednosti, ki jih pomeni okoliščina, da se vse želeno nabavi zgolj pri enem ponudniku.

29. S tem, ko je tožena stranka načelo gospodarnosti zreducirala na najnižjo ceno posameznega stroja, pri tem pa drugih elementov, ki izhajajo iz vloge tožeče stranke, ni upoštevala, je zanemarila ostale vidike načel, ki izhajajo iz točke 2.7. javnega razpisa, to je tudi učinkovitost, uspešnost, sorazmernost idr.

30. Zaradi tega napačnega materialnopravnega pristopa, je sodišče izpodbijani akt na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek, da o vlogi tožeče stranke ponovno odloči. 31. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da se tožena stranka v postopku sklicuje tudi na „utemeljen sum, da skuša tožeča stranka uporabiti prevaro z obvodom...“ Navedeno ni z ničemer konkretizirano ali obrazloženo, zato teh trditveno in dokazno nepodprtih navedb v postopku ni mogoče upoštevati. Če tožena stranka meni, da obstajajo druge okoliščine za zavrnitev vloge tožeče stranke, mora te ustrezno raziskati, ugotoviti in to obrazložiti v svojem sklepu.

32. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov določenih v prejšnjem členu (4. člen Pravilnika).

33. V predmetni zadevi je sodišče odločilo na glavni obravnavi, tožeča stranka pa je v postopku zadevo dodatno pojasnila v pripravljalni vlogi, zato ji je sodišče odmerilo nagrado v višini 385,00 €, k čemur je prištelo še 10 %, to je 38,50 €, torej skupaj 423,50 €. K temu je prištelo še 93,17 € 22 % za DDV in torej skupen znesek znaša 516,67 €.

34. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške kilometrine za pot pooblaščenca iz sedeža njegove pisarne v Maribor. Stroški za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo štejejo med materialne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-11), zato je sodišče tožeči stranki te stroške odmerilo ob uporabi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prihodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki ureja višine povračil stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem (1. člen Uredbe), do katerih se ti v skladu z določbami te Uredbe ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba v tretjem odstavku 5. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,37 € za vsak prevožen kilometer. Tožeči stranki je sodišče odmerilo priglašene stroške za pot na relaciji ... - ... in nazaj dvakrat za dva naroka za glavno obravnavo, to je 220 km x 0,37 €, kar pomeni 81,40 €.

35. Skupno je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 598,07 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Znesek sodne takse bo tožeči stranki vrnjen po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

1 Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.