Jedro

Glede na določbe 110. člena ZIL-1 in dejstvi, ki niti nista sporni, da v naknadnem roku šestih mesecev iz prvega odstavka tega člena pristojbina za vzdrževanje patenta skupaj z zamudno pristojbino ni bila plačana in da je organ tožniku kot imetniku patenta tudi poslal opozorilo z vsebino, določeno v drugem odstavku tega člena, je organ o prenehanju predmetnega patenta mogel odločiti.

Sodišče ne sprejema kot utemeljenih tožbenih navedb, da naj bi tožnik v nalogu za plačilo z depozita ne bil dolžan navesti zneska, kot to določa Uredba o pristojbinah, pač pa naj bi bil organ dolžan, ne glede na znesek, naveden v nalogu, črpati vsa potrebna sredstva za vzdrževanja veljavnosti patenta, v smislu upoštevanja pravil in prakse EPO.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je patent št. 1766012 z nazivom "Protismiselni antibakterijski postopek in spojina“ prenehal veljati 2. 7. 2011. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ 5. 9. 2011 z opozorilom obvestil tožnika kot imetnika patenta, da do datuma zapadlosti 1. 7. 2011 še ni bila v celoti plačana pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta za sedmo leto in o možnosti plačila pristojbine za vzdrževanje veljavnosti skupaj z zamudno pristojbino v naknadnem roku šestih mesecev, šteto od dneva zapadlosti plačila. Tožniku je bilo opozorilo vročeno 5. 9. 2011. Ker pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta tudi v naknadnem roku ni bila plačana, je organ ugotovil, da je patent v skladu s točko b) 77. člena in tretjim odstavkom 110. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) prenehal veljati dne 2. 7. 2011. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s svojega stalnega depozita št. 903 pri upravnem organu plačal pristojbino za sedmo leto za vzdrževanje predmetnega patenta dne 25. 8. 2011, to je v roku, v katerem je še lahko plačal to pristojbino, kot to določa 109. člen v zvezi s 110. členom ZIL-1. Dikcija naloga tožnika za plačilo z dne 25. 8. 2011, s katerim naj bi bila pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta plačana v celoti, vključno z zamudno pristojbino, se je glasila: "Vljudno prosimo, da za vzdrževanje veljavnosti gornjega predmeta koristite sredstva, deponirana pod št. 903 in nam prejem vloge potrdite s štampiljko". Navedeni nalog tožnika je bilo potrebno brati, razumeti in zlasti izvršiti tako, da naj bi se koristila vsa sredstva za vzdrževanje tega patenta in naj se v ta namen z depozita št. 903 črpa ne le osnovna pristojbina za tekoče sedmo leto v znesku 60,00 EUR, pač pa tudi zamudna, s čemer naj bi bila pokrita in plačana celotna pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta po zakonu, ki vključuje osnovno in zamudno, ker je bila ta plačana v dopuščenem dodatnem roku šest mesecev. Prejem takšnega naloga za črpanje je upravni organ potrdil s štampiljko PREJETO z dne 25. 8. 2011. Vse navedeno govori v prid temu, da je bil organ dolžan z depozita št. 903 v roku črpati vsa sredstva, ki so bila potrebna za vzdrževanje veljavnosti predmetnega patenta, torej tako pristojbino za sedmo leto za vzdrževanje predmetnega patenta v znesku 60,00 EUR kot tudi zamudno pristojbino v znesku 30,00 EUR. Z nalogom za plačilo z dne 25. 8. 2011 je bila namreč volja imetnika patenta dovolj jasno izražena, da želi obdržati patent v veljavi. Tudi praksa Evropskega patentnega urada (v nadaljevanju EPO) podpira stališče, da je potrebno delovati v korist upravičencev in da bi moral biti upoštevan namen plačilnega naloga oziroma navodila za plačilo, ki ga je v predmetnem primeru dal tožnik z namenom, da se pravica obdrži v veljavi in ne da preneha njena veljavnost (na primer odločitve št. T 0152/82, T 0170/83, J 0015/90). Tudi ZIL-1 v drugem odstavku 24. člena določa, da se za primer neskladja med določbami Evropske patentne konvencije (v nadaljevanju EPK) in ZIL-1 glede evropskih patentnih prijav in evropskih patentov uporabljajo določbe EPK. V danem primeru gre za razširjeni evropski patent na Slovenijo in bi se v korist imetnika patenta morala uporabiti EPK in praksa v zvezi z uveljavitvijo in vzdrževanjem pravic. Na podlagi tega je tožnik prepričan, da organ ni pravilno upošteval in razlagal naloga za plačilo tožnika z dne 25. 8. 2011. Tožnik še opozarja, da upravni organ ni izdal nikakršnih enotnih pravil za primere, ko se plačilo pristojbin opravlja preko depozita, tako tudi ni enotnega obrazca ali vsebine glede naloga za plačilo posameznih pristojbin. Nikjer ni določeno, da bi morala stranka, ki plača pristojbino preko depozita, tudi navesti, koliko plačuje, saj ima evidenco o tem za posamezno pravico dejansko upravni organ. V praksi so pri tem organu zato v navadi nalogi ali naročila od stranke do stranke neenotni. Ni predpisanega pravila, ki bi stranke zavezovalo k temu, da ob črpanju sredstev z depozita navedejo točen znesek pristojbin. Torej tudi tožnik ni bil dolžan v obravnavanem primeru navesti zneska pristojbin, upravni organ pa je bil dolžan črpati vsa potrebna sredstva za vzdrževanje veljavnosti patenta (EPO T 0152/82). Pisni nalog za plačilo pristojbin z depozita se je izrecno glasil, naj se koristijo vsa sredstva za vzdrževanje veljavnosti pravice. Vsaka drugačna razlaga navodila z dne 25. 8. 2011 tožnika za plačilo pristojbin za vzdrževanje veljavnosti predmetnega patenta je zato napačna. Poleg tega upravni organ plačanega zneska pristojbin 60,00 EUR tožniku ni vrnil, čeprav ni pravne podlage, da bi jih zadrževal, če je izdal izpodbijano odločbo o prenehanju veljavnosti patenta. To govori v prid temu, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za to, da se patent obdrži v veljavi, čeprav ob izostanku plačila zamudne pristojbine 30,00 EUR, ki jih je bil organ dolžan odtegniti ali črpati z depozita št. 903 že 25. 8. 2011 in še ves čas do izteka šestmesečnega dodatnega roka za plačilo. Tožnik posebej opozarja, da tudi sicer izostanek neplačila zgolj zamudne pristojbine v znesku 30,00 EUR ne bi smel generirati neveljavnosti pravice, ker je bila osnovna pristojbina za veljavnost patenta za sedmo leto v tem primeru plačana, sploh pa ne, če se je upravni organ sam zavestno odločil, brez volje tožnika kot imetnika patenta, da pokrije le del zahtevane pristojbine, brez zamudne pristojbine po prvem odstavku 110. člena ZIL-1. Upravni organ je tako nepravilno uporabil določbe ZIL-1 kot določbe materialnega prava. Upravni organ tudi ni nikoli zatrjeval, da na depozitu št. 903 ne bi bilo dovolj sredstev, da ne bi mogel črpati ustreznega zneska 90,00 EUR, kar bi zadoščalo, da ostane predmetni patent v veljavi. Tožnik pa tudi lahko izkaže, da je na dan 25. 8. 2011 in vse do 1. 1. 2012, ko je še bilo mogoče v dodatnem roku plačati pristojbino, bilo na depozitu št. 903 dovolj razpoložljivih sredstev. Upravni organ je sicer 5. 9. 2011 izdal še eno opozorilo za plačilo pristojbin za sedmo leto za vzdrževanje veljavnosti predmetnega patenta. Vendar je bilo le-to glede na situacijo, ker je tožnik dal izrecen nalog za plačilo vseh pristojbin za vzdrževanje veljavnosti patenta z depozita št. 903, brezpredmetno. Končno je upravni organ v vmesnem obdobju dne 19. 9. 2011 izdal celo odločbo o vpisu patenta v register patentov, to je register veljavnih pravic, zato je bilo še toliko manj mogoče dvomiti v polnopravno veljavnost tega patenta. V register naj bi se namreč vpisovale pravice, ki veljajo, in ne neveljavne pravice, ob tem ko je glede na izpodbijano odločbo predmetni patent prenehal veljati že davno pred izdajo odločbe o vpisu patenta v register z dne 19. 9. 2011, to je z dne 2. 7. 2011. Kar pomeni, da je bil v register veljavnih pravic več mesecev vpisan neveljaven patent, takšno stanje pa je glede na druge udeležence v gospodarskem prometu nevzdržno, saj register ne daje ažurnih in korektnih podatkov o pravicah, kar naj bi bilo javno koristno, pač pa njegovi podatki zavajajo javnost. Glede na to je mogoče upravnemu organu ob izdaji izpodbijane odločbe očitati zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Glede na plačano pristojbino za vzdrževanje v znesku 60,00 EUR za sedmo leto predmetni patent ne bi smel prenehati veljati. Prenehanje patenta za tožnika predstavlja veliko izgubo pravic in poseg v njegove pravice in materialno škodo, ki je nastala zaradi neplačila le 30,00 EUR, ker jih upravni organ ni črpal z depozita pod št. 903, čeprav je imel izrecen nalog za to in čeprav bi v smislu varovanja pravic in interesov strank po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) to moral storiti; v tem kontekstu očita tožnik upravnemu organu kršitev postopkovnih pravil. Sploh pa je sodna praksa že potrdila stališče, da mora upravni organ kot organ javne uprave delovati v korist upravičencev do pravic industrijske lastnine po ZIL-1, na primer sodba Vrhovnega sodišča I Up 560/2000 z dne 16. 4. 2004, in ne v škodo upravičencev. Izguba pravice do predmetnega patenta pa je v konkretnem primeru velik poseg v tožnikove pravice in interese, ki jih upravni organ namenoma ni zavaroval oziroma želel zavarovati. Zaradi domnevnega neplačila 30,00 EUR je upravni organ dopustil v škodo upravičenca/imetnika patenta prenehanje veljavnosti patenta, kar je nedopustno oziroma v nasprotju s pravili ZUP. Posledica je povsem nesorazmerna glede na izostanek plačila manjšega zneska pristojbine 30,00 EUR. Poleg tega je upravni organ plačilo 60 EUR sprejel, nato pa jih tožniku kot imetniku propadlega patenta ni nikoli vrnil. Tako ravnanje upravnega organa ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti, ki veljajo tudi za državni organ, ko vstopa v obligacijska razmerja, in tudi ne v skladu z načelom varstva pravic strank po 7. členu ZUP. Posledica premalo plačane pristojbine zgolj v znesku 30,00 EUR ni v sorazmerju s škodo, ki bo nastala tožniku zaradi propada predmetnega patenta v Sloveniji, ki je lahko več 1000-kratnik zneska 30,00 EUR. Navedena opustitev spoštovanja osnovnih načel in pravil postopka po ZUP nedvomno predstavlja procesne kršitve. Končno pa bi se upravni organ moral zgledovati po pravilih in praksi EPO, ki v enakih situacijah dopušča drugačno prakso, vse v korist upravičencev ali imetnikov pravic, da ne pride do izgube njihovih pravic, kot je na primer Pravilnik o izvajanju konvencije o podeljevanju evropskih patentov, pravilo 51, judikatura pritožbenega senata EPO. Vse navedeno govori v prid temu, da je mogoče spregledati neplačilo manjše vrednosti pristojbin. Da bi upravni organ zadostil načelu varstva pravic upravičencev po ZUP in sledil praksi EPO, bi tako moral, upoštevaje nalog tožnika, plačati vse pristojbine že 25. 8. 2011. Poleg tega znesek 30,00 EUR predstavlja minimalni znesek, katerega neplačilo ne bi smelo generirati prenehanja pravice. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo uvodno predlaga sodišču, da preveri, ali je pooblaščenka pooblaščena za zastopanje v predmetnem sporu, glede na to, da je pred upravnim organom predložila pooblastilo le za zastopanje v postopkih pred uradom, in glede na to, da je v registru zastopnikov vpisana le kot oseba, ki je upravičena zastopati stranke le v postopkih v zvezi z modeli in znamkami. Poleg tega je tožba uperjena zoper Ministrstvo za gospodarstvo, Urad RS za intelektualno lastnino kot toženko, kar ni v skladu z zakonom. Razen tega je ob vložitvi tožbe navedeno ministrstvo že delovalo kot Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. V nadaljevanju toženka navaja, da je višina in način plačevanja pristojbin, odprtje, vodenje in plačevanje depozita določeno v Uredbi o pristojbinah Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Navaja, da ni sporno, da je tožnik pristojbino za veljavnost predmetnega patenta za sedmo leto plačal po roku zapadlosti, ki je bil 1. 7. 2011, in sicer 25. 8. 2011. Ker je moč pravico iz patenta navkljub neplačilu pristojbine do dneva zapadlosti obdržati v veljavi, če se plača pristojbino, povečano za zamudno pristojbino, v naknadnem roku šestih mesecev (prvi odstavek 110. člena ZIL-1) in ker morajo biti imetniki pravic na to določbo opozorjeni (drugi odstavek 110. člena tega zakona), je upravni organ tožnika dne 5. 9. 2011 tudi opozoril, da pristojbina za sedmo leto do dneva zapadlosti ni bila plačana, da lahko pristojbino v nadaljnjem roku šestih mesecev, ki se izteče 1. 1. 2012, plača, vendar da mora hkrati plačati tudi zamudno pristojbino, v nasprotnem primeru pa se bo štelo, da je veljavnost evropskega patenta v Republiki Sloveniji prenehala 1. 7. 2011. Ker tožnik vse do izteka tudi naknadnega šestmesečnega roka celotne pristojbine ni plačal, je bila izdana izpodbijana odločba. Toženka dalje navaja, da se tožnik ob razlagi uporabe depozita sklicuje na dokumente in prakso EPO, čeprav so depoziti pri upravnem organu vodeni v skladu z navedeno uredbo. Njen 7. člen natančno določa vsebino in obliko naloga za plačilo z depozita, posredno pa tudi 6. člen, ki določa vplačevanje na depozit. V 7. členu je med drugim izrecno določeno, da mora nalog za črpanje sredstev z depozita vsebovati med drugim znesek in namen plačila. Toženka se v nadaljevanju sklicuje še na 8. člen uredbe. Glede zastopnika tožnika, ki je imetnik depozita št. 903, pa navaja, da le-ta uporablja depozit že od uveljavitve uredbe ter poslovanje prek depozita uporablja dnevno in je z njim dobro seznanjen. V nalogu z dne 25. 8. 2011 za črpanje sredstev z depozita št. 903 pa je zelo natančno določen znesek, ki ga upravni organ lahko črpa z depozita, in tudi namen, to je pristojbina za sedmo leto. Upravni organ zaradi določil 7. člena uredbe ni smel črpati višjega zneska, kot je bil naveden v pisnem nalogu, niti ne za drug namen, kot je bil naveden. Zato je trditev tožnika, da je bil upravni organ dolžan z depozita črpati vsa sredstva, ki so bila potrebna za vzdrževanje predmetnega patenta, zmotna in v nasprotju z uredbo. Namen tožnika v konkretnem primeru ni pomemben in ga upravni organ ni bil dolžan ne ugotavljati ne domnevati. Glede na pravila uredbe, je pomembna le na zunaj izražena (pisna) volja tožnika. Tožnik pa je bil ob dajanju naloga za črpanje sredstev z depozita z dne 25. 8. 2011 že v zamudi s plačilom, zaradi česar je bilo potrebno za veljavno plačano pristojbino v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZIL-1 plačati poleg osnovne tudi zamudno pristojbino. Kot navaja sam tožnik, pa ga je organ z opozorilom z dne 5. 9. 2011 tudi opozoril v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZIL-1, da pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta za sedmo leto še ni plačana v celoti in v katerem roku jo je še mogoče plačati ob plačilu zamudne pristojbine. V tem opozorilu je bil tožnik tudi pravilno opozorjen na posledice neplačila pristojbin. Razen tega je zastopnik tožnika tudi po lastnih navedbah ves čas prejemal podatke o stanju na svojem depozitu, iz česar je lahko zaključil, da je upravni organ z depozita črpal samo s pisnim nalogom naloženi znesek. Vse do 1. 1. 2012, ko je bilo še možno plačati pristojbino v naknadnem roku, je bilo mogoče spremljanje dogajanja na depozitu št. 903 in plačilo zamudne pristojbine, s čemer bi bilo poskrbljeno za nadaljevanje veljavnosti predmetnega patenta. Odločba o vpisu predmetnega patenta v register patentov z dne 19. 9. 2011 za predmetno zadevo ni pomembna. V skladu s 110. členom ZIL-1 je namreč patent pogojno veljaven tudi v naknadnem obdobju šestih mesecev, če v tem obdobju imetnik plača pristojbino za vzdrževanje veljavnosti patenta z zamudno pristojbino. Na dan izdaje odločbe o vpisu predmetnega patenta v register patentov je bil patent še vedno veljaven (pod razveznim pogojem). Glede na to na dan 19. 9. 2011 ni bilo zakonske ovire, da se odločba o vpisu predmetnega patenta ne bi izdala. Toženka dalje navaja, da ob tem ko se tožnik sklicuje na pravila in prakso EPO in na drugi odstavek 24. člena ZIL-1, zanemari, da navedena zakonska določba velja za vsebino in obseg pravice evropskih patentov, ne pa za postopkovna pravila. To izhaja tudi iz prvega odstavka 24. člena ZIL-1 ter iz drugega odstavka 2. člena EPK. Odločitve EPO, ki jih navaja tožnik, ne veljajo za postopke, po katerih se ravna upravni organ, predvsem zato ne, ker je Slovenija ob nastajanju nekaterih postopkovnih določil upoštevala popravke postopkovnih določil EPO, kot na primer natančno določitev vsebine nalogov za črpanje sredstev z depozitov. Upravni organ ni bil dolžan upoštevati odločitev EPO, saj ti niso pravni vir v Republiki Sloveniji in niso pravno zavezujoče. Zato toženka sodišču predlaga, naj zavrne izvedbo dokazov z vpogledom v odločbe EPO. V zvezi z navedbami tožnika o tem, da upravni organ brez pravne podlage zadržuje plačani znesek pristojbine v višini 60,00 EUR, pa se toženka sklicuje na 6. člen Uredbe. Toženka dalje še ugovarja, da bi se bilo mogoče v predmetnem primeru sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 560/2000 z dne 16. 4. 2004, kajti gre za drugačno dejansko stanje, saj je neplačani znesek v zadevi znašal 50,00 SIT od skupne pristojbine v višini 15.750,00 SIT, kar pomeni le 0,318 % dolgovanega zneska, v predmetnem primeru pa tožnik ni plačal 30,00 EUR od dolžnih 90,00 EUR, kar znaša 33,33 %. Sicer pa je Vrhovno sodišče v sodbi navedlo, da je bil urad dolžan tožnika opozoriti, da plačani znesek ne ustreza dolgovanemu, opustitve opozorila pa se upravnemu organu v predmetnem postopku niti ne očita. Ne vzdrži tožbena navedba, da je posledica za tožnika nesorazmerna glede na izostalo plačilo. ZIL-1 ni predvidel možnosti, da pravica ostane veljavna kljub neplačani pristojbini. Celo več, v 110. členu ZIL-1 je določil, da v primeru neplačanih pristojbin pravica preneha veljati naslednji dan po datumu zapadlosti iz prvega odstavka 109. člena tega zakona. Toženka zaključno še navaja, da nalog za zamudno pristojbino ni bil podan, kar pomeni, da ne gre za dovolj skrbno postopanje tožnika, ki se ni odzval niti na opozorilo z dne 5. 9. 2011. Koliko sredstev je bilo v spornem obdobju na depozitu št. 903, je tako irelevantno. Upravni organ namreč brez naloga imetnika depozita sredstev ne sme uporabiti za plačilo pristojbin ali drugega. Zato toženka sodišču predlaga, naj zavrne izvedbo dokazov z vpogledom v izpis stanja razpoložljivih sredstev na depozitu št. 903. Ker se na območju Republike Slovenije kot pravni vir glede depozitov ne uporabljajo odločbe EPO in tudi ne Pravilnik o izvajanju konvencije o podeljevanju evropskih patentov - Pravilo 51, toženka sodišču predlaga, naj zavrne izvedbo tega predlaganega dokaza. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v naknadni pripravljalni vlogi vztraja pri tožbi in podanih navedbah ter prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Vztraja, da je bil upravni organ dolžan iz sredstev depozitnega računa, kjer je bilo na razpolago dovolj sredstev, plačati redno in zamudno pristojbino. Glede na nalog za črpanje sredstev je bil dodatni poziv tožniku z dne 5. 9. 2011 brezpredmeten. Ker gre v predmetnem primeru za razširjeni evropski patent, tožnik meni, da prakse EPO v zvezi s črpanjem sredstev in plačevanjem pristojbin ni mogoče ignorirati. Praksa EPO pa sledi temu, da pri črpanju zneskov z depozita za plačilo pristojbin ni niti pomembno, ali je naveden konkreten znesek, šteje se, da morajo biti sredstva črpana z depozita v višini, s katero se prepreči vsaka škoda imetniku patenta. To, da upravni organ v dvomu, kaj plačati z depozita oziroma kakšen znesek, v določenih primerih zastopnikom in imetnikom pravic pošilja opozorila, kaže le na potrebo po postavitvi lastne dosledne prakse organa glede poslovanja z depoziti. Tožnik zavrača navedbe toženke, da bi zastopnik v konkretni zadevi ne bil zadostno skrben. Ni napaka na strani tožnika in njegovega zastopnika, če upravni organ ni deloval po nalogu tožnika in črpal dovolj sredstev za vzdrževanje patenta. Sploh pa bi upravni organ moral upoštevati vsaj določbe ZUP, ki nalagajo delovanje v skladu z načelom varstva pravic strank. V obravnavanem primeru pa upravni organ ni deloval v smeri zaščite pravic in koristi tožnika, čeprav je bil k temu po ZUP zavezan. Prav tako v obravnavanem primeru ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti. Sodba Vrhovnega sodišča I Up 560/2004 z dne 16. 4. 2004 pa je generalno opozorila na obveznost upravnega organa, da mora v postopkih, ki jih vodi, upoštevati načelo vestnosti in poštenja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti, ki veljajo tudi za državni organ, ko ta vstopa v obligacijska razmerja; prav zato je pomembna tudi v konkretni zadevi, čeprav se primera v podrobnostih ne ujemata.

Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika prereka navedbe tožnika ter vztraja pri že podanih navedbah. Dodatno navaja, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kot je bilo od njega zahtevano ter se pri tem sklicuje na sodbo tega sodišča I U 659/2009. Prereka tudi navedbe, da bi se v konkretnem primeru moralo upoštevati prakso EPO ter navaja, da velja 24. člen ZIL-1 za vsebino in obseg pravice evropskih patentov, ne pa za postopkovna pravila. Toženka vztraja pri predlogu sodišču, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ z izpodbijano odločbo mogel ugotoviti prenehanje veljavnosti evropskega patenta št. 1766012 (z dne 2. 7. 2011), ker v naknadnem roku šestih mesecev, šteto od datuma zapadlosti pristojbine (ki je (bil) 1. 7. 2011), pristojbina za vzdrževanje patenta skupaj z zamudno pristojbino ni bila plačana. Pri tem ni sporno, da je bila v naknadnem roku šestih mesecev (to je 25. 8. 2011) plačana pristojbina za vzdrževanje patenta v znesku 60,00 EUR, da je bila ta plačana na podlagi naloga za plačilo z depozita in da je upravni organ tožnika z obvestilom z dne 5. 9. 2011 (ki ga je ta prejel istega dne) obvestil, da je pristojbino, ki do datuma zapadlosti ni bila plačana, v naknadnem roku do 1. 1. 2012 še mogoče plačati ob hkratnem plačilu zamudne pristojbine, v skupnem znesku 90,00 EUR, kar je pogoj za veljavnost navedenega evropskega patenta v Republiki Sloveniji.

V 109. členu ZIL-1 je določeno, da se za vzdrževanje pravic plačujejo pristojbine, ki zapadejo v plačilo, šteto od datuma vložitve prijave, če gre za patent, vsako leto za naslednje leto veljavnosti; plačajo pa se v enem letu pred datumom zapadlosti (prvi in drugi odstavek). Po 110. členu pa je mogoče pristojbino za vzdrževanje pravice, če ni plačana v predpisanem roku, plačati v naknadnem roku šestih mesecev, šteto od datuma zapadlosti pristojbine, ob dodatnem plačilu zamudne pristojbine (prvi odstavek), pri čemer urad opozori imetnika pravice, da pristojbina za vzdrževanje pravice ni bila pravočasno plačana, o možnosti plačila po prejšnjem odstavku ter o posledicah neplačila teh pristojbin (drugi odstavek); če pristojbine za vzdrževanje pravic niso plačane do dneva zapadlosti ali tudi po opozorilu urada niso plačane v naknadnem roku 6 mesecev, vključno z zamudno pristojbino, pravica preneha veljati naslednji dan po datumu zapadlosti (tretji odstavek). Glede na navedene določbe 110. člena ZIL-1 in dejstvi, ki niti nista sporni, da v naknadnem roku šestih mesecev iz prvega odstavka tega člena (to je do 1. 1. 2012) pristojbina za vzdrževanje predmetnega patenta skupaj z zamudno pristojbino (to je v skupnem znesku 90,00 EUR) ni bila plačana in da je organ tožniku kot imetniku patenta tudi poslal opozorilo (z dne 5. 9. 2011) z vsebino, določeno v drugem odstavku tega člena, je po presoji sodišča organ o prenehanju predmetnega patenta (z dne 2. 7. 2011) mogel odločiti.

Na drugačno presojo sodišča ne morejo vplivati tožbene navedbe, da organ izpodbijane odločbe o prenehanju veljavnosti patenta ne bi mogel izdati, ker bi tožnikov nalog za plačilo z depozitnega računa moral razumeti in izvršiti tako, da naj bi se v ta namen z depozita št. 903 črpala ne le osnovna pristojbina za patent v znesku 60,00 EUR, pač pa tudi zamudna pristojbina v znesku 30,00 EUR, ob tem ko je bilo na depozitnem računu tudi zadosti sredstev, organ pa naj bi tudi ne izdal nikakršnih enotnih pravil za primere, ko se plačilo pristojbin opravlja preko depozita, tako da ni enotnega obrazca ali vsebine naloga za plačilo posameznih pristojbin. Plačevanje pristojbin v zvezi s pridobitvijo in vzdrževanjem veljavnosti pravic po ZIL-1 ureja Uredba o pristojbinah Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Uredba o pristojbinah). Ta med načini plačevanja pristojbin določa tudi plačevanje s pisnim nalogom za plačilo iz predhodno vplačanih sredstev na račun (depozit). Kar pomeni, da tožnik brez podlage zatrjuje, da ni enotnih pravil za plačevanje pristojbin preko depozita. Pri tem Uredba o pristojbinah glede naloga za plačilo z depozita določa, da mora vsebovati: - navedbo, da se za plačilo uporabijo sredstva z depozita, - podatke o imetniku depozita in številko depozita, - predmet, znesek in namen plačila, - podatke o nalogodajalcu in njegov podpis (prvi odstavek 7. člena) ter da se pisni nalog pošlje uradu po pošti, telefaksu ali elektronski poti (drugi odstavek tega člena). To pa tudi pomeni, da je netočna tožbena navedba, da vsebina naloga za plačilo pristojbin ni določena. Ob navedeni določbi, da morajo v nalogu za plačilo z depozita biti navedeni predmet, znesek in namen plačila, pa tudi po presoji sodišča organ pisnega naloga, ki ga je dal tožnik, v njem pa (jasno in nedvoumno) navedel znesek 60,00 EUR za plačilo pristojbine za 7. leto za predmetni patent (tožnik protispisno navaja, da se je nalog glasil drugače, namreč da naj bi zneska 60,00 EUR ne navajal), ni mogel izvršiti drugače, kot se je glasil, saj za to ni bil pooblaščen. Pri tem glede na citirane določbe Uredbe o pristojbinah ni pravno relevantno, da naj bi bilo na računu zadosti sredstev za plačilo tudi zamudne pristojbine; v nalogu namreč ni bil naveden tudi znesek 30,00 EUR za plačilo za (namen) zamudno pristojbino. Ob navedenem so brez podlage protispisne tožbene navedbe, da naj bi organ, ker ob izrecnem nalogu za črpanje tudi sredstev za plačilo zamudne pristojbine tako ni ravnal, kršil določbo 7. člena ZUP o varovanju pravic strank. Določba 7. člena ZUP namreč organom nalaga, da morajo pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Vendar to ne pomeni, da stranke ne bi mogle nositi odgovornosti, če so ravnale neskrbno. V obravnavani zadevi je upravni organ, s tem ko je izvršil nalog za plačilo z depozita, kot se je glasil, in s tem ko je nato tožniku poslal opozorilo po drugem odstavku 110. člena ZIL-1, svoje obveznosti v smislu prvega odstavka 7. člena ZUP izpolnil. Zato se tožnik, ob sklicevanju na to določbo, ne more razbremeniti odgovornosti za posledice, ki so nastale zaradi njegovih ravnanj, ki niso bila skladna s predpisi.

Sodišče kot neutemeljene presoja tudi tožbene navedbe, da izostanek plačila zgolj zamudne pristojbine ne bi mogel imeti za posledico izgube pravice (intelektualne lastnine), saj gre pri tem za nesorazmeren poseg v njegove pravice in veliko materialno škodo. Tako posledico, da namreč pravica preneha veljati (naslednji dan po datumu zapadlosti pristojbine za vzdrževanje pravice), če pristojbine za vzdrževanje pravic niso plačane do datuma zapadlosti ali tudi po opozorilu niso plačane v naknadnem roku šestih mesecev od datuma zapadlosti pristojbine, vključno z zamudno pristojbino, namreč določa zakon (tretji odstavek 109. člena ZIL-1). Ker organu pri tem ne daje diskrecijske pravice, je bil ta pri odločanju, ob tem ko je ugotovil, da je podan tak zakonski dejanski stan, na izrek take posledice vezan. Kar pa tudi pomeni, da pri odločanju ni mogel upoštevati višine neplačanega zneska. Kolikor pa se pri tem tožnik sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 560/2000 z dne 16. 4. 2004, sodišče odgovarja, da se sodba nanaša na zadevo, ki ne po pravnem ne po dejanskem stanju ni primerljiva s predmetno zadevo. Zadeva, na katero se nanaša sodba, je bila vodena še po določbah ZIL, katerega ureditev plačila pristojbin v naknadnem roku (v 39. členu) ni v taki meri zagotavljala varstva pravic imetnikov pravic industrijske lastnine kot ZIL-1, saj ni vsebovala določb (kot jih ZIL-1 v drugem odstavku 2. člena 110. člena), da mora opozorilo urada obsegati (ob obvestilu, da pristojbina za vzdrževanje ni bila pravočasno plačana in o možnosti plačila v naknadnem roku) tudi opozorilo o posledicah neplačila teh pristojbin (torej da pravica preneha veljati). V obravnavani zadevi pa je tožnik prejel tako opozorilo (z dne 5. 9. 2011), kar niti ni sporno. Poleg tega pa iz navedenega opozorila še izhaja, da je organ v njem izrecno navedel, da znaša pristojbina za vzdrževanje 60,00 EUR, skupaj z zamudno pristojbino pa 90,00 EUR, da jo je še mogoče plačati do 1. 1. 2012, sicer se bo štelo, da je veljavnost predmetnega evropskega patenta prenehala, ter da bo plačilo z dne 25. 8. 2011 za 7. leto v znesku 60,00 EUR organ upošteval v dobro. To pa pomeni, da je bilo tožniku, drugače kot imetniku pravic v zadevi, obravnavani v sodbi, sporočeno, da plačani znesek za plačilo pristojbine za vzdrževanje ne zadostuje in da ta znesek organ šteje zgolj v dobro - kar ni dopuščalo sklepanja, da organ plačani znesek sprejema kot plačilo pristojbine v naknadnem roku - ter v kakšnem roku pristojbino za vzdrževanje skupaj z zamudno pristojbino še lahko plača, z opozorilom na posledice neplačila; glede na take dejanske okoliščine pa ni razloga za presojo tudi v obravnavani zadevi, da organ ni ravnal v skladu z načelom varstva pravic strank ter da naj bi sankcije z izgubo pravice ne bilo mogoče izreči. Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da bi organ v zvezi z razlago vsebine naloga z dne 25. 8. 2011 za plačilo z depozitnega računa moral upoštevati tudi prakso EPO, ki da podpira stališče, da je potrebno delovati v korist upravičencev, in da bi moral upoštevati namen naloga za plačilo, ki je v predmetnem primeru, da se pravica obdrži v veljavi in ne da njena veljavnost preneha. Po 24. členu ZIL-1, na katerega se ob tem tožnik sklicuje, se za evropski patent in za evropsko patentno prijavo, s katerima se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, uporabljajo določbe tega zakona, razen če je z EPK drugače določeno; v primeru neskladja se uporabljajo določbe EPK. Tudi sodišče meni (tako kot toženka v odgovoru na tožbo), da je vsebino navedene zakonske določbe treba razlagati v povezavi z določbo drugega odstavka 2. člena EPK, ki določa, da ima evropski patent v vsaki državi pogodbenici, za katero je podeljen, enak učinek kot državni patent, ki ga podeli ta država, in zanj veljajo enaki pogoji, razen če ta konvencija ne določa drugače. Rezultat take razlage je, da se določba 24. člena ZIL-1 o uporabi določb EPK v primeru neskladja z ZIL-1 nanaša na vsebino in obseg pravic ter ne na postopkovna pravila, kot so pravila v Uredbi o pristojbinah. Zato sodišče ne sprejema kot utemeljenih tožbenih navedb, da naj bi tožnik v nalogu za plačilo z depozita ne bil dolžan navesti zneska, kot to določa navedena uredba, pač pa naj bi bil organ dolžan, ne glede na znesek, naveden v nalogu, črpati vsa potrebna sredstva za vzdrževanja veljavnosti patenta, v smislu upoštevanja pravil in prakse EPO. Poleg že navedenega odločbe EPO v pravnem redu Republike Slovenije tudi niso formalni pravni vir in za organe pravno zavezujoče. Sodišče se s tožnikom tudi ne strinja, da bi bila (zatrjevana) okoliščina, da upravni organ plačanega zneska 60,00 EUR tožniku ni vrnil, čeprav je izdal odločbo o prenehanju veljavnosti patenta, pravno relevantna oziroma da naj bi dajala podlago za razlago, kot navaja tožnik, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za to, da se patent obdrži v veljavi, čeprav ob izostanku plačila zamudne pristojbine. V določbi prvega odstavka 109. člena ZIL-1 je navedeno, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da pravica ne preneha veljati, če pristojbina za vzdrževanje ni bila plačana do vključno datuma zapadlosti; to pa je plačilo v naknadnem roku šestih mesecev pristojbine za vzdrževanje pravice, ob dodatnem plačilu zamudne pristojbine, ki znaša 50 % celotnega zneska predpisane pristojbine, ki ni bila pravočasno plačana. To pa pomeni, da je okoliščina, da dela plačane pristojbine upravni organ ni vrnil, za vprašanje, ali je mogoče pravico vzdržati v veljavi, pravno nepomembna.

Okoliščina, da je bil predmetni evropski patent na podlagi odločbe z dne 19. 9. 2011 že vpisan v register patentov pri uradu, pa tudi ni okoliščina, ki bi bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe pravno pomembna. Odločbo z dne 19. 9. 2011 je organ lahko izdal, ko je ugotovil, da so za to izpolnjeni pogoji (27. člena) ZIL-1, in to ne glede na to, da pristojbina za vzdrževanje patenta do datuma zapadlosti (1. 7. 2011) ni bila plačana. Ker jo je bilo v naknadnem roku šest mesecev (do 1. 1. 2012) še mogoče plačati, to pomeni, da je bil patent od datuma zapadlosti pristojbine in do izteka šestmesečnega roka še veljaven, čeprav pogojno. Ker pa pristojbina niti v naknadnem roku ni bila plačana, se je z nastopom te okoliščine (brezuspešen iztek roka) izpolnil razvezni pogoj, zaradi katerega je patent prenehal veljati ex tunc - naslednji dan po datumu zapadlosti pristojbine, to je 2. 7. 2011 (tretji odstavek 110. člena ZIL-1). Glede na navedeno tožnik tako tudi ne more z uspehom zatrjevati, da zaradi izdaje odločbe z dne 19. 9. 2011 ni dvomil v veljavnost patenta oziroma okoliščino, so pristojbine plačane.

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.