Jedro

Upnik mora, tudi če predlaga izdajo začasne odredbe tekom pravnega postopka, v predlogu podati trditve, s katerimi izkazuje verjeten obstoj zatrjevane terjatve zoper dolžnico, v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo ter za svoje trditve navesti oz. predlagati dokaze.

Izrek

Pritožba tožnika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6.7.2009 zavrnilo predlog tožnika (upnika) za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki prepovedala odtujitev in obremenitev njene do 1/2 solastne nepremičnine parc. št. ... k.o. O. v. ter ta prepoved vknjižila (prav zaznamovala) v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je takšen predlog tožnika, vložen tekom pravdnega postopka, v katerem tožnik od toženke iztožuje plačilo uporabnine za uporabo tuje stvari (po čl. 198 OZ) zavrnilo zato, ker je zaključilo, da tožnik za izdajo predlagane začasne odredbe ni izkazal pogoja iz I. odst. 270. čl. ZIZ.

Tožnik je v pritožbi navajal, da v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP v zv. s čl. 15 in 239 ZIZ ter predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. V pritožbi je navajal, da sodišče ni pravilno ocenilo vseh izvedenih dokazov v pravdnem postopku in da je zmotno zaključilo, da tožnik ni uspel verjetno izkazati, da mu toženka preprečuje souporabo skupne stvari. Takšen zaključek je v nasprotju z izpovedbo toženke, ko je ta povedala, da tožniku tistega dela hiše, kjer ona živi, ne bi dovolila preurejati, tožniku pa tudi ne dovoli souporabe tega dela objekta. Tožnik je pridobil solastninsko pravico na vseh delih solastne nepremičnine, toženka pa se temu njegovemu upravičenju ne more upreti s tem, da mu ponuja v uporabo preostali del objekta. Pravno zmoten je zaključek sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da toženka uporablja več kot eno polovico idealnega dela solastne stvari. Solastnik si ne more prilaščati izključne lastninske pravice na katerem koli delu solastne stvari ter solastniku preprečevati njegovo posest. S tem, ko toženka zaseda urejeni del nepremičnine in tožniku preprečuje souporabo tega dela, je neupravičeno obogatena na račun tožnika, temu pa tudi povzroča škodo. Tožnik je izkazal, da želi (so)uporabljati tudi tisti del, ki ga sedaj izključno zaseda toženka. Tožnik je zato prepričan, da je njegov zahtevek po določbi čl. 198 OZ utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 270. čl., v katerem določa zakonske pogoje, izpolnitev katerih mora upnik izkazati, da bi sodišče lahko izdalo začasno odredbo v zavarovanje upnikove denarne terjatve, kot takšne določa upnikov verjeten izkaz, da njegova terjatev zoper dolžnika obstoji ali da mu bo nastala (I. odstavek) ter hkrati (kumulativen) izkaz enega od nadaljnjih pogojev, navedenih v II. in III. odstavku tega člena. Glede na to, da ZIZ v 267. čl. izrecno določa, da je začasne odredbe mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, pa tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba, opredelitev zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, za zavarovanje denarne terjatve pa je določno opredeljena le v vsebini čl. 270 ZIZ, ni nobene pravne podlage za to, da bi bile zahteve po upnikovi izkazanosti pogoja iz I. odst. 270. čl. v primeru, ko je upnik predlagal izdajo začasne odredbe tekom pravdnega postopka, drugačne kot v primeru predlagane začasne odredbe pred uvedbo nekega sodnega postopka. Glede na jasno vsebino določbe I. odst. 270. čl. ZIZ mora tako upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe (tudi če izdajo te predlaga tekom pravdnega postopka) podati trditve, s katerimi izkazuje verjeten obstoj zatrjevane denarne terjatve zoper dolžnika (oziroma določno opredeliti konkretne trditve v kakšni svoji vlogi v pravdnem postopku, če se nanje izrecno sklicuje), v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo ter za svoje trditve navesti oziroma predlagati dokaze. Sodišče mora na podlagi takšnih trditev in predlaganih dokazov presoditi verjetnost izkazanosti zatrjevane terjatve. Pomembnost takšnega razlogovanja se pokaže kot odločilna še zlasti v tistih pravdnih postopkih, kjer tožnik dejanske trditve v zvezi z zahtevkom (pa tudi sam zahtevek) večkrat spreminja, kot se je to zgodilo tudi v konkretni pravdni zadevi ali pa uveljavlja več različnih zahtevkov. Zato so sicer pravno zmotna razlogovanja sodišča prve stopnje, da je zaradi podanosti predloga za izdajo začasne odredbe med pravdnim postopkom potrebno verjetnost obstoja nastanka terjatve (kot pogoja iz I. odst. 270. čl. ZIZ) presojati glede na verjetnost tožnikovega uspeha v pravdnem postopku.

Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje, kljub povzemanju dokazov, izvedenih v pravdnem postopku ob obravnavanju tožnikovega tožbenega zahtevka (ugotovitev ogleda in izpovedbe toženke), pravilno presojalo izkazanost pogoja iz I. odst. 270. čl. ZIZ iz navedb tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 29.6.2009. Ob tem je prepričljivo in pravilno presodilo, da iz tožnikovih v predlogu podanih navedb (da od toženke vtožuje odmeno za uporabo njemu do 1/2 solastnega objekta, v zvezi z uporabo katerega je toženka povedala, da mu ne bo dovolila uporabe prostorov, v katerih ona živi, s tem pa mu dala vedeti, da mu preprečuje izvrševanje njegovih solastniških upravičenj, tožnik pa je že tekom pravdnega postopka večkrat navedel pravno podlago svojega zahtevka (ki je v določbi čl. 198 OZ), kot dokaz za te trditve v predlogu pa navedel “listine v spisu, sodni preudarek”) ne izhaja verjetnost izkazanosti tega, da toženka uporablja tožnikov delež solastnega predmeta v svojo korist, zaradi česar je okoriščana do določene denarne višine, katere plačilo bi tožnik lahko zahteval in kar bi lahko predstavljalo dejansko podlago upravičenosti zahtevka po čl. 198 OZ.

Pritožnikovo izpodbijanje takšnih zaključkov sodišča prve stopnje s sklicevanjem na dejstva, ki jih v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer ni navajal in tako predstavljajo pritožbeno nedopustne novote (čl. 337/I ZPP v zv. s čl. 15 in 239 ZIZ), prepričljivosti takšnih zaključkov ne more omajati. Zato je pritožbeno sodišče zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. tč. 350. čl. ZPP v zv. s čl. 366 ZPP ter 15 in 239 ZIZ), pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 in 239 ZIZ).

Glede na neuspešnost pritožbe pritožnikovi pritožbeni stroški ne predstavljajo za zavarovanje potrebnih stroškov. Zato te stroške nosi pritožnik sam (čl. 38/V in VI ZIZ v zv. s čl. 239 ZIZ in 165/I ZPP).