Jedro

Obe pravdni stranki sta navajali okoliščine in interese glede nadaljevanja delovnega razmerja. Pravilno sicer tožena stranka opozarja, da odločitev o tem, ali posamezni javni uslužbenec lahko nadaljuje delovno razmerje ali je povsem porušeno medsebojno zaupanje, ne more biti v pristojnosti posameznih zaposlenih, temveč je v pristojnosti delodajalca. Vendar je sodišče prve stopnje pri tehtanju okoliščin v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pravilno upoštevalo tudi izpovedbe prič - bivših sodelavcev tožnice, ki so izpovedali, da je tožnica skoraj štiri leta, od domnevne storitve kaznivega dejanja do podaje izredne odpovedi, svoje delo normalno opravljala in pri tem ni imela nobenih omejitev. Priči pomočnik komandirja in komandir policijske postaje sta potrdili, da je nadaljevanje delovnega razmerja možno. Izpovedi nadrejenih delavcev tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pomembno okoliščino v prid odločitve o reintegraciji tožnice. Tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka, niso potrdile trditev tožene stranke, da je zaupanje v delo tožnice tako porušeno, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da je v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi nezakonito, delavec primarno upravičen do vrnitve na delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa o prepovedi opravljanja dela opr. št. ... z dne 3. 9. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 16. 10. 2013, nezakonita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 16. 10. 2013 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji priznati delovno dobo, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka); obračunati mesečna nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 16. 10. 2013 dalje, v skupnem bruto znesku 25.424,65 EUR (III. točka izreka) in od navedenih mesečnih bruto zneskov v III. točki izreka odvesti ustrezne davke in prispevke, tožnici pa plačati ustrezne mesečne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače, od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas izrečene prepovedi opravljanja dela od 3. 9. 2013 do zaključka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (16. 10. 2013) obračuna preostalo polovico plače v mesečnem bruto znesku 715,00 EUR, od bruto zneska odvede davke in prispevke in tožnici plača ustrezne mesečne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati regres za dopust za leto 2014 in leto 2015, za vsako leto v znesku 484,00 EUR, od tega zneska obračunati pripadajočo dohodnino, neto zneske pa izplačati tožnici s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od regresa za letni dopust za leto 2014, za čas od 1. 7. 2014 do plačila, za regres za leto 2015 pa za čas od 1. 7. 2015 do plačila (V. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna poravnati stroške izvensodnega postopka v višini 887,55 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 3.512,99 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (pravilno: ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zavrne zahtevek tožnice oziroma zavrne zahtevek za vrnitev na delo oziroma razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved tožnice, da želi nadaljevati z delom pri toženi stranki in da ni ovir za nadaljevanje njene zaposlitve pri toženi stranki, ker njuni medsebojni odnosi niso tako porušeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico mogoče, ker to izhaja iz ravnanja tožene stranke, ki je dopuščala, da je tožnica opravljala delo policistke še štiri leta po storitvi očitane kršitve oziroma očitanega kaznivega dejanja. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da niti Policijska uprava A., še manj pa predstojnik, ki je edini pristojen za odločanje o pravicah in obveznosti javnih uslužbencev, v letu 2010 nista razpolagala z dovolj podatki, da bi lahko potrdila obstoj elementov uradno pregonljivega kaznivega dejanja, zato zoper tožnico tudi ni bil sprožen ustrezen delovnopravni postopek. Pri tem je sodišče spregledalo, da je tožena stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi v sklepu o izredni odpovedi zapisala, da zaradi porušenega zaupanja tožene stranke do tožnice, delovnega razmerja z njo ni več mogoče nadaljevati, saj je pri izvajanju nalog policista, bistveno predvsem zaupanje v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca je to zelo pomembna okoliščina na strani delodajalca. Da s tožnico ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja je razvidno tudi iz odločitve predstojnika, ki je tožnici za čas postopka izredne odpovedi prepovedal opravljanje dela (sklep z dne 3. 9. 2013). Sodišče prve stopnje se je pristransko oprlo na izpovedi prič, bivših tožničinih sodelavcev, ki so potrdile navedbe tožnice, da ji sodelavci in vodstvo na Policijski postaji B. še vedno zaupajo. Pri tem pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je odločitev o tem, ali posamezni javni uslužbenec storil tako hudo kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, ni in ne more biti v pristojnosti posameznih zaposlenih, temveč je v izključni pristojnosti delodajalca. Ker se sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka ter pri presoji okoliščin in interesov tožene stranke ni ukvarjalo z bistvenim vprašanjem, to je kako predstojnik tožene stranke ocenjuje možnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico, temveč je svojo odločitev glede nadaljevanja delovnega razmerja oprlo izključno na izpoved tožnice in njenih nekdanjih sodelavcev, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo pa je zaradi tega nepravilna oziroma preuranjena. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati sodno prakso v podobnih primerih in sicer, da je treba pri izredni odpovedi pogodb o zaposlitvi upoštevati dejavnost delodajalca. Nedopustna ravnanja zaposlenih v policiji je potrebno presojati z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija. Tožena stranka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 255/2010 z dne 7. 11. 2011, kjer je po mnenju tožene stranke Vrhovno sodišče RS izrecno navedlo, da z vidika teže tožnikove kršitve iz 35. člena ZDR, na podlagi katerega se je bil dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki bi glede na naravo njegovega dela pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca, mora sodišče predvsem upoštevati pomembnost dejavnosti delodajalca in samo dejstvo zaposlitve tožnika na formalno opredeljenem delovnem mestu policista. Delo v policiji, kot pomembni javni službi s posebnimi pooblastili tudi na področju prometne varnosti predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije nasploh morajo tudi v osebnem življenju spoštovati in upoštevati cestnoprometne predpise. Sodišče je še zapisalo, da pomeni grobo kršenje cestnoprometnih predpisov z življenjsko usodnimi posledicami, kot je bilo to ugotovljeno pri tožniku, z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija, veliko moralno škodo, tudi če je to tožnik storil izven delovnega časa. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 119/2015, ko je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se v skladu s sodno prakso zahteva lojalnost delavca do delodajalca, ki se lahko razteza tudi v sfero, ki ni ozko povezana s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja, sodba pa se nanaša tudi na delo policista. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da mora policist, ki opravlja delo na področju odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj, tudi v osebnem življenju spoštovati in upoštevati veljavne predpise. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 426/2009 zapisalo, da glede na tožnikov status in značaj policista, ki zahteva visoko stopnjo zaupanja in varovanja ugleda, revizijsko sodišče soglaša, da je tožena stranka glede na vse okoliščine tožnikove kršitve utemeljeno ugotovila, da tožnikovega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje, ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uporabiti 118. člen Zakona o delovnih razmerjih in je zmotno uporabilo materialno pravo, ko pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo ter bi moralo upoštevati določbe ZJU, 20. člena ZDR-1 in 17. člena ZODPol glede pristojnosti predstojnika, da le on odloča o možnostih nadaljevanja delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Tožnica se je sklicevala na primerljive judikate v primerih, ko je sodišče, potem ko je ugotovilo nezakonitost odpovedi naložilo toženi stranki, da je dolžna pozvati delavca nazaj na delo, kljub nasprotovanju nasprotne stranke (VSDD, opr. št. Pdp 432/2012 z dne 7. 11. 2012 in VDSS opr. št. Pdp 938/2012 z dne 24. 1. 2013). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi odločalo drugič. Prvič je sodišče zahtevek tožnice zavrnilo, po pritožbi tožnice je VDSS je s sodbo opr. št. Pdp 973/2014 z dne 5. 3. 2015 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2012 Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 16. 10. 2013, nezakonita in da tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Odločitev o preostalih tožbenih zahtevkih pa je razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je vložila revizijo zoper pravnomočno odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo (sodba opr. št. VIII Ips 187/2015 z dne 22. 12. 2015). V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16. 10. 2013 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestila plač v skupnem bruto znesku 25.424,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih razlik plač v zneskih, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe. Toženi stranki je naložilo plačilo regresa za letni dopust za leto 2014 in 2015 ter za čas izrečene prepovedi opravljanja dela, da je dolžna obračunati preostalo polovico plače v mesečnem bruto znesku 715,00 EUR in od bruto zneskov plačati ustrezne davke in prispevke ter tožnici plačati ustrezni neto znesek.

7. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, predvsem glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in meni, da bi sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava in ob upoštevanju sodne prakse vrhovnega sodišča, moralo pogodbo o zaposlitvi s tožnico razvezati v skladu s 118. členom ZDR ter ugotoviti, da zaradi porušenega zaupanja tožene stranke delovnega razmerja s tožnico ni mogoče nadaljevati, saj je pri izvajanju nalog policistke predvsem pomembno zaupanje delodajalca v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca.

8. V obravnavanem primeru sta obe stranki navajali okoliščine in interese glede nadaljevanja delovnega razmerja. Pravilno sicer tožena stranka opozarja, da odločitev o tem, ali posamezni javni uslužbenec lahko nadaljuje delovno razmerje ali je povsem porušeno medsebojno zaupanje, ne more biti v pristojnosti posameznih zaposlenih, temveč je v pristojnosti delodajalca. Vendar je sodišče prve stopnje pri tehtanju okoliščin v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pravilno upoštevalo tudi izpovedbe prič - bivših sodelavcev tožnice, ki so izpovedali, da je tožnica skoraj štiri leta, od domnevne storitve kaznivega dejanja do podaje izredne odpovedi, svoje delo normalno opravljala in pri tem ni imela nobenih omejitev. Priči C.C., pomočnik komandirja PP B. in komandir PP B., D.D. sta potrdili, da je nadaljevanje delovnega razmerja možno. Izpovedi nadrejenih delavcev tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pomembno okoliščino v prid odločitve o reintegraciji tožnice. Tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka niso potrdile trditev tožene stranke, da je zaupanje v delo tožnice tako porušeno, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi nezakonito je delavec primarno upravičen do vrnitve na delo.

9. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje predvsem na sodbe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 119/2015, VIII Ips 426/2009, VIII Ips 66/2014), ki pa se nanašajo na povsem drugačno dejansko stanje kot je v primeru tožnice. V konkretnih primerih so bile kršitve delovnih obveznosti (35. člen ZDR) dokazane in je ob ugotovljeni kršitvi sodišče še presojalo, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje, upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 (prvem odstavku 110. člena ZDR). Sodišče je v konkretnih zadevah presojalo okoliščine, ki so se nanašale na naravo, težo in posledice kršitve, ki so pogoj za podajo izredne odpovedi in zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

10. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da mora biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan razlog, določen v zakonu, pa tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do iztega odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Delodajalec mora izpolnitev tega pogoja utemeljiti in dokazovati v sodnem postopku, saj je dokazno breme na njegovi strani. Razlogi, ki jih je tožena stranka navajala v sodnem postopku, ne utemeljujejo tudi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka se dokazuje v primeru, ko je delavcu kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja dokazana in je hkrati potrebno dokazati, da je kršitev tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato ni mogoče upoštevati razloge, ki so do odpovedi privedli), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016). Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, saj z razlogi, ki jih navaja tožena stranka ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v skladu s 118. členom ZDR-1 presoja predvsem okoliščine, ki nastopijo praviloma po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Kot okoliščino, relevantno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, praviloma ni mogoče šteti teže kršitve in okoliščine v zvezi s kršitvijo - domnevno izgubo zaupanja zaradi kršitve, če takšne kršitve in takšne okoliščine v sodnem postopku niso bile ugotovljene. Tudi sicer tožena stranka ni navajala, zakaj kljub temu, da kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni ugotovljena, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (tožena stranka je ves čas le ponavljala razloge, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved, za katero pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila nezakonita).

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.