Jedro

Pravilo ne ultra alterum tantum velja tako za zamudne kot za pogodbene obresti in za njihov seštevek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in v izreku o stroških postopka delno spremeni tako, da se znesek 14.636,37 EUR nadomesti z zneskom 13.535,70 EUR in se tožbeni zahtevek za 1.100,67 EUR zavrne, znesek pravdnih stroškov 2.339,80 EUR pa se nadomesti z zneskom 2.077,34 EUR.

Nadaljnja pritožba se zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 30,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. In 2004/00001 z dne 19. 1. 2004, v delu, po katerem je tožena stranka H. G. dolžna plačati toženi stranki (pravilno tožeči stranki; očitna pisna pomota, ki jo lahko v skladu z določbo I. odstavka 328. člena ZPP kadar koli popravi predsednik senata) D. b. S. d.d. znesek 14.636,37 EUR v roku 15 dni. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 2.339,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku tega roka dalje.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila toženka. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje z zaključki, da je toženka najela kredit za nakup avtomobila, da je bil predračun za avto Škoda izdan ravno tožnici (pravilno toženki) in da je bil denar nakazan družbi P. d.o.o. ravno za tožničine (pravilno toženkine) potrebe nakupa avtomobila, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 7. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Sama tožeča stranka je namreč na naroku navajala, da dejstva, da je bil kredit po soglasju s toženko nakazan družbi P. d.o.o. zaradi prevzema avta, ne more dokazati ne z listinami ne s pričami. Prav tako je tožnica izpovedala, da ni zaprosila za izdajo predračuna za avto Škoda in ga tudi ni podpisala, prav tako ni prejela ne avta ne denarja. Enako je izpovedala priča J. G. Tožeča stranka ni dokazala svojih zatrjevanj, da naj bi šlo za namensko posojilo, saj to ne izhaja iz posojilne pogodbe, prav tako ni predložila izrecnega pisnega pooblastila oz. odobritve toženke, da se naj denarna sredstva nakažejo podjetju P. d.o.o. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora zastaranja terjatve zmotno zaključilo, da ne gre za anuitete v smislu določbe II. odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Da gre za mesečne anuitete, jasno izhaja iz 1. in 2. člena posojilne pogodbe, kjer je določno navedena višina mesečnega obroka, doba odplačevanja posojila, način odplačevanja kredita in začetek odplačevanja kredita. Upoštevati je treba triletni zastaralni rok, ki se šteje od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Višina obroka je bila fiksno določena, saj je bila sprememba obrestne mere določena le kot izjema. Sicer pa sodišče večkrat uporabi izraz anuitete, ko govori o obveznosti plačila po posojilni pogodbi, nato pa zaključi, da ne gre za anuitete. Podano je nasprotje med razlogi sodbe in tako absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Četudi bi šteli, da je potrebno uporabiti petletni zastaralni rok, pa je predmetna terjatev že zastarana. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo določbo 387. člena ZOR o pripoznavi dolga, ki naj bi imela za posledico pretrganje zastaranja, saj delnih plačil ni opravila toženka, temveč njen sin. Delnih plačil, ki jih opravi nekdo tretji, ni mogoče šteti za pripoznavo dolga. Dolg lahko pripozna le dolžnik. V 10. členu posojilne pogodbe je bila dogovorjena kasatorična klavzula, ki je tožeči stranki omogočala odstop od pogodbe in pravico zahtevati takojšnje plačilo celotnega dolga z obrestmi in stroški vred. Nesporno je, da prvi anuiteti nista bili plačani, zato je tožeča stranka imela pravico terjati plačilo terjatve že z dnem 1. 7. 1997. Do vložitve predloga za izvršbo dne 9. 1. 2004 je že pretekel petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje pa zmotno interpretira odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006. 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki uzakonja pravilo ne ultra alterum tantum, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, se na podlagi citirane ustavne odločbe uporablja tudi za obveznosti, nastale v času veljavnosti ZOR. Načelo ne ultra alterum tantum velja tako za zakonske kot tudi pogodbene obresti. Znesek vseh obresti ne sme preseči zneska glavnice. Ko vsota zakonskih in pogodbenih obresti doseže glavnico, prenehajo teči obojne obresti. Tožeča stranka pa je v zadnji pripravljalni vlogi skrčila tožbeni zahtevek. ZPP ne pozna izraza skrčitev zahtevka, temveč le zmanjšanje zahtevka, ki se šteje za umik zahtevka. Ob nasprotovanju toženke k delnemu umiku zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu razveljaviti sklep o izvršbi ter zavrniti ta del tožbenega zahtevka. Navedena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je imela za posledico napačno odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti le delni uspeh tožeče stranke v pravdi. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba najprej sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost; če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki) in kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP), kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, vendar teh očitkov podrobneje ne konkretizira oziroma iz nadaljnjih pritožbenih navedb izhaja, da izpodbija predvsem dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije oz. o obveznosti toženke povrniti vtoževano terjatev iz naslova najetega posojila za nakup osebnega vozila. Prepričljiva in dokazno podprta je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je toženka najela kredit za nakup avtomobila in da je bil kredit nakazan družbi P. d.o.o. za toženkine potrebe nakupa avtomobila. Do teh zaključkov je sodišče prve stopnje prišlo tako na podlagi toženkine izpovedbe, da je podpisala tako zahtevek za posojilo kot posojilno pogodbo in da je nameravala najeti kredit za avto, kot drugih listinskih dokazil, in sicer posojilne pogodbe, zahtevka za posojilo, predračuna družbe P. d.o.o. s toženkinimi osebnimi podatki v rubriki kupec in internih nalogov za plačilo stroškov v zvezi z odobritvijo kredita, na katerih je toženkin podpis. Iz 1. člena posojilne pogodbe izhaja, da gre za namensko posojilo, pri čemer zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je šlo za namensko posojilo za nakup avtomobila, ne temelji le na tej listini, temveč na dokazni oceni vseh izvedenih dokazov. Ne glede na to, da tožeča stranka ni predložila pisnega pooblastila toženke oz. njene odobritve za nakazilo odobrenega kredita družbi P. d.o.o., je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženka s podpisom posojilne pogodbe zavezala vrniti odobreno posojilo, saj je splošno znano, da se namenski kredit ne izplača v gotovini kreditojemalcu, temveč se izplača direktno prodajalcu ali na podlagi pogodbe ali na podlagi predračuna za nakup stvari, za katero je bil odobren kredit. Toženka tako s pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi sklenjene in veljavne posojilne pogodbe (ki je ni izpodbila, kljub zatrjevanjem, da nikoli ni prejela ne denarja ne avtomobila) zavezana k vračilu neplačanih obrokov kredita skupaj s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Za presojo po toženki uveljavljanega ugovora zastaranja terjatve je bilo potrebno ugotoviti, ali so bila dogovorjena "navadna" obročna odplačila posojila ali anuitete. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da anuitete niso vsa obročna odplačila, temveč le tista, pri katerih se v enakih, vnaprej določenih zneskih odplačujejo glavnica in obresti (II. odstavek 372. člena ZOR). Da gre za anuiteto v smislu določbe II. odstavka 372. člena ZOR, morajo biti kumulativno izpolnjeni tri pogoji: anuitete morajo biti vnaprej določene (1), zneskovno enake (2) in zajemati morajo glavnico in obresti (3). Sodišče prve stopnje je po vpogledu v 2. in 3. člen posojilne pogodbe ugotovilo, da je bilo določeno vračilo posojila v 60. mesečnih obrokih, da višina obroka na dan sklenitve pogodbe znaša 37.780,00 SIT in se spreminja v skladu z določili pogodbe. V 3. členu pogodbe pa je bilo določeno, da se obrestna mera iz 1. člena pogodbe oz. način obračuna obresti v času porabe in odplačevanja posojila spreminja, kadar posojilodajalec oceni, da je to potrebno, skladno z vsakokrat veljavnimi predpisi in sklepi pristojnih organov banke. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno in prepričljivo zaključilo, da med strankama dogovorjeni mesečni obroki vračila posojila niso anuitete. Takšnega zaključka toženka ne more uspešno izpodbiti z zatrjevanji, da je bila sprememba obrestne mere določena le kot izjema. Iz pogodbe jasno izhaja določba o spreminjanju višine mesečnega obroka v skladu s predpisi in sklepi o spremembah obrestnih mer, kar kaže na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mesečni obroki niso bili vnaprej določeni v enakem znesku. Že ob neobstoju enega od prej naštetih treh predpostavk, ki opredeljujejo anuitete, ni mogoče zaključiti, da gre za anuitete v smislu II. odstavka 372. člena ZOR, temveč za "navadna" obročna odplačila, zato je pri presoji ugovora zastaranja terjatve potrebno uporabiti splošni, petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Toženka prav tako neutemeljeno navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP, in sicer nasprotje med razlogi sodbe, ker sodišče prve stopnje večkrat uporabi izraz anuitete, nato pa zaključi, da ne gre za anuitete. Kot že sama ugotavlja toženka, sodišče prve stopnje izraz anuiteta večkrat uporabi v splošnem smislu, ko govori o mesečnih obrokih posojila, ne pa v pravnem smislu, v pomenu, kot izhaja iz II. odstavka 372. člena ZOR. Ta pomen uporabi le pri presoji ugovora zastaranja terjatve.

Zmotno je tudi stališče pritožnice, da sodišče prve stopnje delnih plačil, ki jih je nakazal toženkin sin, ne bi smelo šteti za pripoznavo dolga, ki je imela za posledico pretrganje zastaranja. Toženka se je s podpisom posojilne pogodbe zavezala, da bo odplačevala posojilo tako, da bo z odstopno izjavo prenesla del svoje mesečne plače v višini obroka na posojilodajalca in je istočasno podpisala tudi upravno izplačilno prepoved, s katero naloži izplačevalcu plač, da prenese posojilodajalcu odstopljeni del njene plače (5. člen posojilne pogodbe). Tudi priča J. G. je izpovedal, da je bil v času delnih nakazil toženkin delodajalec in je imela njegova družba administrativno prepoved. Sicer pa datumi delnih plačil, zadnji dne 12. 3. 1999, od katerega je sodišče prve stopnje znova računalo petletni zastaralni rok, niti niso pravno pomembni, glede na to, da je celotna terjatev po posojilni pogodbi zapadla v plačilo šele z dnem 30. 4. 2002, ko je zapadel v plačilo zadnji mesečni obrok. O tem bo govora v nadaljevanju te sodbe.

Toženka zmotno navaja, da je glede na v 10. členu posojilne pogodbe dogovorjeno kasatorično klavzulo in nesporno dejstvo, da prva dva obroka nista bila plačana, zastaralni rok za tožečo stranko začel teči že z dnem 1. 7. 1997. Takšna pritožbena zatrjevanja so tudi v nasprotju s trditvami, ki jih je toženka navajala tekom postopka. Toženka je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2008 zatrjevala, da je t. i. kasatorična klavzula v 10. členu pogodbe pogojena z odstopno izjavo tožeče stranke ter zahtevo po celotnem plačilu posojila z obrestmi in stroški, vendar tožeča stranka odstopa od pogodbe ni zatrjevala. V obravnavanem primeru se tožeča stranka za odstop od pogodbe ni odločila, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je terjatev proti toženki zapadla in da je pričel teči zastaralni rok že julija 1997. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (I. odstavek 361. člena ZOR). Zastaralni rok za izpolnitev celotne obveznosti po posojilni pogodbi je pričel teči šele prvi dan po 30. 4. 2002, ko je zapadel v plačilo zadnji mesečni obrok (po izteku 60 mesecev, šteto od 31. 5. 1997, ko je zapadel v plačilo prvi obrok posojila), tako da petletni zastaralni rok do dneva vložitve predloga za izvršbo dne 8. 1. 2004 še ni potekel. Utemeljeno pa toženka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, ko je zaključilo, da načelo ne ultra alterum tantum velja le za zakonske zamudne obresti in ne tudi za pogodbene obresti. Že iz citirane ustavne odločbe izhaja, da tudi za obligacijska razmerja, nastala pred 1. 1. 2002 (kot v obravnavanem primeru), velja prepoved ne ultra alterum tantum, če so obresti (zamudne in pogodbene) že dosegle glavnico. Še bolj jasno stališče, da to pravilo velja tako za zakonske zamudne kot za pogodbene obresti in za njun seštevek, pa izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007. Toženka sicer utemeljeno navaja, da lahko upnik oz. tožeča stranka zahteva le t. i. dvojno glavnico (glavnico s katerimikoli obrestmi do višine glavnice) oz. da zakonske in pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota teh obresti doseže glavnico, vendar to velja le v primeru, če zapadle, pa neplačane obresti do 1. 1. 2002 še niso dosegle oz. presegle glavnice, dosegle pa so jo v obdobju do 22. 5. 2007, ko je stopil v veljavo Zakon o spremembi in dopolnitvi OZ (OZ-A). V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja ugotovilo, teh dejanskih ugotovitev pa toženka pritožbeno ne izpodbija, da je glavnica na dan 31.12.2001 znašala 5.789,18 EUR, pogodbene obresti 3.058,01 EUR, zakonske zamudne obresti pa 4.688,51 EUR. Ker je vsota zamudnih in pogodbenih obresti (7.746,52 EUR) na dan 31. 12. 2001 že dosegla oz. presegla glavnico (5.789,18 EUR), je toženka dolžna plačati celotni znesek obresti, nateklih do 1. 1. 2002 (ker je bilo pred tem datumom takšno obrestovanje dopustno in so lahko obresti tudi večkrat presegle glavnico), z dnem 1. 1. 2002 pa so obresti glede na ustavno odločbo št. U-I-300/04 nehale teči, saj za njihov nadaljnji tek ni več pravne podlage. Toženka je tako dolžna povrniti tožeči stranki glavnico v znesku 5.789,18 EUR ter pogodbene in zamudne obresti v znesku 7.746,52 EUR, skupaj torej 13.535,70 EUR.

Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo zahtevala plačilo 12.993,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2002 do plačila in tudi sklep o izvršbi se je glasil na enak znesek. Tekom pravdnega postopka pa je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek, tako da je zahtevala kapitalizirano glavnico v znesku 14.636,37 EUR. Upoštevaje navedeno in omejitev teka obresti po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava v izpodbijanem prisodilnem delu spremenilo tako, da je ta v skladu z navedeno odločitvijo ustavnega sodišča. Tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.100,67 EUR, kolikor znaša razlika med po sodišču prve stopnje prisojenim zneskom 14.636,37 EUR in zneskom 13.535,70 EUR, do katerega je tožeča stranka upravičena iz naslova neodplačanih obrokov posojila in do dne 31. 12. 2001 nateklih pogodbenih in zamudnih obresti (V. alineja 358. člena ZPP).

Toženka je pritožbeno izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti uspela, čeprav je z zadnjo pripravljalno vlogo zmanjšala tožbeni zahtevek, toženka pa je temu umiku zahtevka nasprotovala in bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu razveljaviti sklep o izvršbi in zavrniti del tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti delni uspeh tožeče stranke v postopku in odločiti tudi o toženkinih potrebnih stroških. To bo sedaj storilo sodišče druge stopnje, ko bo moralo zaradi delne ugoditve toženkini pritožbi in spremembe sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu glede prenehanja teka obresti skladno z II. odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločiti o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

Po delni spremembi izpodbijane odločitve uspeh tožeče stranke v pravdi znaša 92 %, zato ji je toženka dolžna povrniti 92 % od po sodišču prve stopnje priznanih potrebnih pravdnih stroškov, katerih odmera pritožbeno ni izpodbijana, kar znaša 2.152,62 EUR (92 % od 2.339,80 EUR). Sodišče druge stopnje pa je toženki skladno s I. odstavkom 155. člena ZPP in z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) kot potrebne priznalo naslednje pravdne stroške: 500 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 19. 12. 2006, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 3. 3. 2008, 250 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2008, 250 točk za četrto pripravljalno vlogo z dne 24. 12. 2008, 250 točk za peto pripravljalno vlogo z dne 13. 1. 2009, 50 točk za poročilo stranki, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar ob vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko skupaj znaša 941,04 EUR. Ni pa ji priznalo še 4 x po 50 točk za poročila stranki, priglašena v vsaki pripravljalni vlogi, saj je v skladu z OT in že ustaljeno sodno prakso pooblaščenec upravičen le do povračila stroškov za končno poročilo stranki, ne pa za več posameznih poročil stranki. Toženka je tako glede na njen 8 % uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 75,28 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov obeh strank je toženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.077,34 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (V. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Toženka je s pritožbo uspela v 8 %, zato je sorazmerno s takšnim deležem pritožbenega uspeha upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z II. odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je, upoštevaje pritožbeno sporno vrednost 14.636,37 EUR, priznalo 625 točk za pritožbo, 50 točk za poročilo stranki, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar ob vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko skupaj znaša 379,22 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženki povrniti 30,34 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.