Jedro

Tožnika kot pravna naslednika le s sklenitvijo kupne pogodbe (15.6.1998) namreč v lokacijskem postopku ne moreta biti deležna večjega pravnega varstva, kot ga je sicer imel pred tem prodajalec v obdobju do sklenitve pogodbe o prodaji stanovanjske hiše, ob dejstvu, da je lokacijsko dovoljenje z dne 12.12.1997 postalo pravnomočno več kot pol leta prej (13.1.1998), preden sta tožnika sploh postala lastnika sosednje nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 12.4.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, z dne 18.6.1998, s katero je bila investitorjema M.M. in S.S. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) dovoljena legalizacija stanovanjskega prizidka k stanovanjski hiši, sprememba namembnosti pritličja prizidka in dela pritličja obstoječe stanovanjske hiše v zobozdravstveno ordinacijo, vse na zemljišču s parc. Št 14 k.o...., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, da ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter v dejanskih okoliščinah, ki so razvidne iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe tožnikov, s katerimi sodišče prve stopnje v celoti soglaša ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. ZUS). V zvezi s tožbo pa še dodaja: Sodišče prve stopnje na podlagi vsebine tožbe ugotavlja, da slednja vsebuje dva sklopa ugovorov tožnikov, in sicer ugovore, ki se nanašajo na lokacijsko dovoljenje in ugovore, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje. Ker je lokacija stvar lokacijskega postopka, pravnomočno lokacijsko dovoljenje pa eden izmed zakonitih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (Zakon o graditvi objektov - ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 - Uradni list RS, št. 52/2000), po mnenju sodišča prve stopnje lokacijskih pogojev ni več mogoče izpodbijati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pravilno ugotavlja že tožena stranka. Pa tudi sicer je iz pritožbe zoper prvostopno odločbo in tožbe razvidno, da tožnika status stranskega udeleženca v lokacijskem in tudi v gradbenem postopku utemeljujeta z okoliščino, da sta tak status pridobila in s tem tudi pravico do pritožbe zoper gradbeno dovoljenje, s sklenitvijo pogodbe o nakupu stanovanjske hiše (pogodba z dne 15.6.1998), stoječe na parceli parc.št. 15, ki meji na parcelo, kjer je zgrajen objekt in prizidek, ki je predmet legalizacije in spremembe namembnosti po izpodbijanem upravnem dovoljenju. Navedeno stališče tožnikov pa je po oceni sodišča prve stopnje zmotno. Tožnika kot pravna naslednika le s sklenitvijo kupne pogodbe (15.6.1998) namreč v lokacijskem postopku ne moreta biti deležna večjega pravnega varstva, kot ga je sicer imel pred tem prodajalec (B.B. in A.A.) v obdobju do sklenitve pogodbe o prodaji stanovanjske hiše, ob dejstvu, da je lokacijsko dovoljenje postalo pravnomočno več kot pol leta prej (13.1.1998), preden sta tožnika sploh postala lastnika sosednje nepremičnine (15.6.1998). Protispisna pa je v zvezi z lokacijskim dovoljenjem tudi trditev tožnikov, da navedeno dovoljenje ni bilo vročeno niti pravnemu predniku tožnikov B.B., kar izkazuje potrdilo o vročeni pošiljki. Da pa bi J. in B.B. imela v postopku tudi pooblaščenko, tožnika le zatrjujeta, nista pa tega izkazala, niti ni to razvidno iz upravnih spisov.

Ni pa med strankama v tem upravnem sporu sporno, da tožnika imata status stranskega intervenienta v postopku, v katerem se odloča o izdaji gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje sicer soglaša tudi s smiselno navedbo, da mora investitor tudi v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja izkazati, da ima pravico graditi na določenem zemljišču (36. člen ZGO). Vendar so poleg navedenega ugovora (gradnja na parc. št. 18) tudi ugovori, ki se nanašajo na izrek gradbenega dovoljenja ter na okoliščino, da tožnika nista sodelovala v gradbenem postopku, po mnenju sodišča prve stopnje tožbene novote (3. odstavek 14. člena ZUS). Sodišče prve stopnje zaradi tega pri preizkusu zakonitosti izpodbijanega upravnega akta praviloma ne more upoštevati tožbenih novot, ki jih stranka navaja šele v tožbi. Preizkus zakonitosti upravnega akta namreč pomeni preizkus tistih dejstev in okoliščin, ki jih je imela na voljo tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe, ne pa tistih novih dejstev in okoliščin, ki niso bile navedene in obravnavane v upravnem postopku. Sicer pa tožnika sodišča prve stopnje, glede na podatke v upravnih spisih, nista uspela prepričati, da jima v pritožbenem postopku ni bilo omogočeno, da uveljavljata ugovore (kar sta v pritožbi tudi najavila), ki jih navajata šele v tožbi. Dejstvo namreč je, da sta bila tožnika pred organom prve stopnje po vloženi pritožbi dodatno zaslišana, kar navaja tožena stranka tudi v izpodbijani odločbi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz zapisnika o zaslišanju z dne 18.6.1998 razvidno, da sta tožnika ugovarjala le pristopu do objekta investitorjev, ki pa je, kar je bilo že navedeno, lokacijske narave in ga v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče uveljavljati. Zaradi navedenih razlogov so po mnenju sodišča prve stopnje torej navedeni tožbeni ugovori za ta upravni spor neupoštevni, pri čemer se sodišče prve stopnje niti ne spušča v presojo tega, ali je bila pritožba vložena pravočasno, na kar mora upravni organ paziti po uradni dolžnosti.

Ne glede na navedeno sodišče prve stopnje le še pripominja, da v primeru, če navedeni ugovori ne bi bili tožbene novote, so kljub temu neutemeljeni. Res je, da mora investitor tudi v gradbenem postopku izkazovati pravico graditi na določenem zemljišču oziroma rekonstruirati objekt (36. člen ZGO), kar je bilo že ugotovljeno. Res pa je tudi, da se navedena pravica ne izkazuje zgolj z zemljiškoknjižnim izpiskom, kot bi to utegnilo izhajati iz navedb v tožbi, ampak tudi z drugimi dokazi. Tožnika v tožbi tudi zmotno zatrjujeta, da se upravni organ prve stopnje z razpolagalno pravico za parc. št. 18, po kateri naj bi bila urejena dovozna pot do občinske ceste parc. št. 79, niti ni ukvarjal. Dejstvo namreč je, da je v lokacijskem dovoljenju med drugim odločeno tudi (št. II. točka 8), da je dovoz do objekta z zahodne strani po B. cesti, ki ima parc. št. 305 in 301 k.o. P.; in ne z javne ceste parc. št. 79, kot to zmotno navajata tožnika. V zvezi z njunim ugovorom, ki se nanaša na izrek gradbenega dovoljenja, pa imata tožnika sicer prav, ko navajata, da mora biti v izreku gradbenega dovoljenja izrecno navedeno tudi lokacijsko dovoljenje (z opravilno številko in dnevom njegove izdaje), ker so v njem določeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Vendar nenavedba oznake lokacijskega dovoljenja ni taka napaka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj se v spornem primeru nedvomno ve, katero lokacijsko dovoljenje je pravnomočno in hkrati podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnika v pritožbi, vloženi dne 5.3.2003, navajata tako, kot v tožbi zoper izpodbijano odločbo ter še dodajata: Prvostopni upravni organ bi moral v ponovni postopek povabiti tudi pooblaščenko, katere pooblastilo se je nahajalo v upravnih spisih. Prav tako bi moral lokacijsko dovoljenje z dne 12.12.1997, ki ga je izdal v ponovnem postopku, vročiti pooblaščenki. Vse te okoliščine bi morale biti razvidne iz upravnih spisov. Ker lokacijsko dovoljenje z dne 12.12.1997 ni bilo vročeno pooblaščenki pravnih prednikov tožnikov, ni postalo pravnomočno. V pritožbi zoper prvostopno odločbo sta izrecno navajala, da nista sodelovala niti v lokacijskem, niti v gradbenem postopku. Torej sta svoje ugovore zoper gradbeno dovoljenje lahko uveljavljala šele s tožbo zoper izpodbijano odločbo. Zato ugovorov dejanske narave v tožbi ni mogoče šteti za neupoštevne novote. Lokacijska dokumentacija z dne 20.6.1997 je sestavni del lokacijskega dovoljenja z dne 12.12.1997. Torej gradbeno dovoljenje, izdano na podlagi navedenega lokacijskega dovoljenja, ni mogoče izdati samo za prizidek na parc. št. 14, ker le ta sega tudi v parc. št. 18, obe k.o... Res je, da je prav zaradi tega izrek lokacijskega dovoljenja, ker v njem ni citirana tudi parc. št. 18 (ki je izrecno navedena v lokacijski dokumentaciji, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja) sam s sabo v nasprotju. Očitno je te pomanjkljivosti prvostopni organ zagrešil namerno, sicer ne bi v nadaljnjem postopku predložil pomanjkljivih spisov, s čimer je seveda zavajal tako pritožbeni organ kot prvostopno sodišče. Izrek lokacijskega dovoljenja je po njunem mnenju kontradiktoren tudi zaradi zarisanega dovoza do objekta z vzhodne strani preko parc. št. 18 v lokacijski dokumentaciji in ne z zahodne strani po B. ulici, kot je to določeno v II/8. točki izreka lokacijskega dovoljenja. Tudi v laični pritožbi zoper prvostopno odločbo sta ugovarjala dostopu. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, zato je pravzaprav zelo površno njegovo sklepanje, da gre zgolj za ugovore lokacijske narave. S tem ugovorom sta opozarjala, da je gradnja zgolj na parc. št. 14 v nasprotju z lokacijsko dokumentacijo, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja. Sicer pa je izrek gradbenega dovoljenja tako pomanjkljiv, ker ne opredeljuje določno opr. št. in datuma lokacijskega dovoljenja, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, na katero bi tudi sodišče prve stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožena stranka in prizadeti stranki (investitorja) na pritožbo niso odgovorili.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnikov ne izpolnjuje pogoje, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tudi revizijsko sodišče meni, da izpodbijana odločba temelji na določbah 36. člena citiranega ZGO.

Tudi revizijsko sodišče meni, kar izhaja iz tožbenih navedb in sedaj tudi iz revizijskih navedb, da je protispisna v zvezi z lokacijskim dovoljenjem z dne 12.12.1997 tudi trditev tožnikov, da navedeno dovoljenje ni bilo vročeno niti pravnemu predniku tožnikov B.B., kar izkazuje potrdilo o vročeni pošiljki v upravnih spisih. Da pa bi J. in B.B. imela v postopku tudi pooblaščenko, tožnika le zatrjujeta, nista pa tega izkazala, niti ni to razvidno iz upravnih spisov. V upravnih spisih je namreč le pooblastilo tožnikov pooblaščenki (odvetnici B.Ž.), datirano s 1.11.1998, ki ga je pa tožena stranka prejela 3.12.1998. Tudi revizijsko sodišče meni, da tožnika kot pravna naslednika le s sklenitvijo kupne pogodbe (15.6.1998) namreč v lokacijskem postopku ne moreta biti deležna večjega pravnega varstva, kot ga je sicer imel pred tem navedeni prodajalec v obdobju do sklenitve pogodbe o prodaji stanovanjske hiše, ob dejstvu, da je lokacijsko dovoljenje z dne 12.12.1997 postalo pravnomočno več kot pol leta prej (13.1.1998), preden sta tožnika sploh postala lastnika sosednje nepremičnine.

Tudi revizijsko sodišče meni, da je iz zapisnika o zaslišanju z dne 18.6.1998 (pravilno: 5.10.1998) razvidno, da sta tožnika ugovarjala le pristopu do objekta prizadetih strank (investitorjev), ki pa je le lokacijske narave in ga v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče uveljavljati. Zato so tudi revizijski ugovori, s katerimi tožnika ponavljata tožbene ugovore, neupoštevni.

Tudi revizijsko sodišče opozarja na dejstvo, da je v lokacijskem dovoljenju z dne 12.12.1997 med drugim odločeno tudi (št. II. točka 8), da je dovoz do objekta investitorjev z zahodne strani po B. cesti, ki ima parc. št. 15 in 16 k.o..., in ne z javne ceste parc. št. 79, kot to zmotno navajata tožnika.

V zvezi z revizijskim ugovorom tožnikov, s katerim ponavljata svoj tožbeni ugovor, da je izrek gradbenega dovoljenja tako pomanjkljiv, ker ne opredeljuje določno opr. št. in datuma lokacijskega dovoljenja z dne 12.12.1997 in da gre za bistveno kršitev pravil postopka, na katero bi tudi sodišče prve stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti, pa tudi revizijsko sodišče meni, da nenavedba oznake lokacijskega dovoljenja in njegovega datuma ni taka napaka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj se v spornem primeru nedvomno ve, katero lokacijsko dovoljenje je pravnomočno in hkrati podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Sicer pa je tudi v obrazložitvi prvostopnega gradbenega dovoljenja z dne 18.6.1998 navedeno, da gre za pravnomočno odločbo o lokacijskem dovoljenju z dne 12.12.1997, ki sta jo tožnika priložila k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.