Jedro

Ključna za odločitev o pritožbi je bila presoja pritožbenega sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilne uporabe tovornega vozila, na katerem tovor ni bil ustrezno privezan in je zato med vožnjo tovornega vozila padel na cesto, ne pa zato, ker voznik, ki je peljal svoj avto v koloni (za tovornim vozilom) ni dovolj intenzivno zaviral, da se ne bi kam zaletel, na čemer je utemeljilo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske terjatve in sicer protipravnost povzročitelja, škoda in vzročna zveza, vendar z deljeno odgovornostjo zavarovanca tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno, v II. točki izreka pa v celoti spremeni tako, da se po spremembi glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.329,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2016 dalje, v roku 15 dni. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 567,00 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 310,00 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 17.765,93 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2016 dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka) in naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 516,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in drugostopenjskemu sodišču predlagala, da pravilno sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh nastalih stroškov postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Dne 9. 6. 2016 je prišlo do prometne nezgode na avtocesti A1, odsek 53, iz smeri V. proti L. Trčilo je vozilo zavarovanca tožeče stranke v vozilo H., ki ga je upravljal I. V. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper zavarovalnico povzročitelja škode, to pa je bil M. M., ki je vozil tovorno vozilo znamke R., reg. št. ..., v isti smeri kot vozili, ki sta trčili. Na tovornem vozilu je bil nepravilno pritrjen tovor (dvosed sedežne garniture), ki je padel iz vozila na cestišče, zaradi česar so morala vozila pred oviro z zaviranjem ustaviti. Tožeča stranka je trdila, da je njen zavarovanec pravilno vozil, vendar je zaradi nepričakovanega zaviranja vozila pred njim, kljub zaviranju vanj trčil. Ker mu je ob tem nastala škoda, zahteva povrnitev škode od povzročitelja, ki je imel v času prometne nezgode svoje vozilo obvezno zavarovano pri toženi stranki z veljavno zavarovalno polico. Kot pravno podlago zahtevka za povrnitev škode je tožeča stranka navedla 20. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in 965. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka je ugovarjala temelju odškodninskega zahtevka, ker prometne nesreče ni povzročil njen zavarovanec s tem, ko je uporabljal vozilo s slabo pritrjenim tovorom, ki je padel na vozišče, pač pa zavarovanec tožeče stranke, ki se je v stoječe vozilo pred seboj zaletel zato, ker je vozil za njim na neustrezni varnostni razdalji ali ker ni zaviral dovolj intenzivno. Višini zahtevka ni ugovarjala.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo pričo I. V., vpogledalo listine, ki sta jih predložili pravdni stranki in imenovalo stalnega sodnega izvedenca prometne, avtomobilske in strojne stroke I. Š. Po tako izvedenem postopku je presodilo, da je škodo, ki je nastala ob trčenju vozila zavarovanca tožeče stranke v vozilo H., povzročil s svojim ravnanjem zavarovanec tožeče stranke in ne zavarovanec tožene stranke, ki je vozil tovorno vozilo, iz katerega je na cestišče padel dvosed. Navedeni zaključek je sprejelo na podlagi zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče (A15), iz katerega med drugim izhaja, da sta potem, ko je na vozišče padla sedežna garnitura, pred vozilom H. ustavila dva avtomobila, sporni avtodom pa je trčil v H., ko je to vozilo že stalo; upoštevalo je izpovedi zaslišane priče I. V., voznika H., da je bila v času prometne nesreče tekoča kolona vozil, ki je vozila po levem prometnem pasu s hitrostjo pod 100 km/h, na desnem pasu pa je bila kolona tovornjakov; vozila so vozila pred njim v varnostni razdalji cirka 50 metrov; ko je naenkrat opazil, da po zraku leti sedežna garnitura, sta pred njim ustavili še dve vozili; ko je sam začel ustavljati, je v vzvratnem ogledalu videl za seboj voznika v avtodomu; videl je, da je ta presenečen, zato se mu je poskušal umakniti, vendar ni imel kam. Upoštevalo je tudi mnenje izvedenca, da bi lahko zavarovanec tožeče stranke preprečil trčenje v vozilo, ki se je ustavilo pred njim zaradi na vozišču ležečega dvoseda, če bi na nevarno situacijo reagiral z intenzivnim zaviranjem ali pa če bi vozil po predpisani varnostni razdalji.

7. Tožeča stranka utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da škoda ni nastala zaradi zavarovanca tožene stranke, ki je vozil tovorno vozilo, iz katerega je padel tovor, pač pa da je nastala zaradi ravnanja zavarovanca tožeče stranke, ki ni zadosti intenzivno zaviral oziroma ni vozil na zadostni varnostni razdalji, da bi lahko ob zaviranju vozila pred seboj svoje vozilo varno ustavil. Če pa je k nastanku škode tudi sama prispevala, pa tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da to ne more biti razlog za izključitev odgovornosti tožene stranke.

8. Tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je do padca dvoseda na cesto prišlo zaradi napačne uporabe pri njej zavarovanega tovornega vozila, na katerem tovor ni bil pritrjen v skladu s predpisi, ki nalagajo pritrjevanje tovora v cestnem prometu (Pravilnik o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu).

9. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o poteku dogodkov od padca dvoseda s tovornega vozila do poškodbe vozila zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno izključilo odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastanek škode. Če dvosed ne bi padel na vozišče, se vozila ne bi morala brez predhodnega opozorila ustaviti na avtocesti in s tem ogroziti varnost ostalim udeležencem v prometu. Škodni dogodek, to je trčenje vozila zavarovanca tožeče stranke v vozilo, ki je ustavilo zaradi dvoseda na vozišču pred njim, je povezano z dvosedom na vozišču, kamor ta ne sodi. Tožena stranka sicer trdi, da bi bila lahko namesto dvoseda tudi kakšna druga ovira ali divjad, kar sicer drži, ne glede na navedeno pa ni mogoče izključiti povezave škodnega dogodka s konkretno oviro, ki jo je v konkretnem primeru predstavljal dvosed.

10. Ključna za odločitev o pritožbi je bila presoja pritožbenega sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilne uporabe tovornega vozila, na katerem tovor ni bil ustrezno privezan in je zato med vožnjo tovornega vozila padel na cesto, ne pa zato, ker voznik, ki je peljal svoj avto v koloni (za tovornim vozilom) ni dovolj intenzivno zaviral, da se ne bi kam zaletel, na čemer je utemeljilo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske terjatve in sicer protipravnost povzročitelja, škoda in vzročna zveza, vendar z deljeno odgovornostjo zavarovanca tožeče stranke. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).

11. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje je nedvomno prispevek zavarovanca tožeče stranke večji od prispevka zavarovanca tožene stranke, če so trije vozniki, ki so vozili v koloni pred zavarovancem tožeče stranke vozilo uspeli ustaviti brez trčenja, on pa ne, vendar je kljub temu treba upoštevati, da se je celoten dogodek odvijal hkrati, kar izhaja iz izjave priče i. V., ki je istočasno videl leteti po zraku dvosed in v vzvratnem ogledalu za seboj presenečenega zavarovanca tožeče stranke. Zavarovanec tožeče stranke torej ni naletel na kolono stoječih vozil. Te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo podlago za odmero 30 % zahtevane odškodnine. Ker tožena stranka ni ugovarjala višini zavarovalnine, pomeni, da višina zahtevka ni bila sporna in je ni treba dokazovati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na seji sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 5.329,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2016 do plačila (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu I. točke izreka sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Glede na delen uspeh tožeče stranke s tožbo je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Toženi stranki odmerjene stroške je znižalo s 100 % na 70 %, kar znese 361,55 EUR. Tožeči stranki pa je priznalo 30 % od odmerjenih potrebnih stroškov (155. člen ZPP) v višini 1.933,00 EUR (4 x 274,40 EUR za sestavo tožbe, prve pripravljalne vloge, za zastopanje na prvem in dveh nadaljnjih narokih za glavno obravnavo, skupaj 1.097,60 EUR, za materialne stroške 2 % - 22,00 EUR in 22 % DDV – 246,30 EUR in takso za tožbo 567,00 EUR ter polovico uporabljenega predujma v višini 348,50 EUR), kar znese 928,50 EUR. Po pobotanju stroškov tožeče s stroški tožene stranke mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 567,00 EUR pravdnih stroškov. Poleg tega pa ji je dolžna povrniti tudi 30 % pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške sodne takse za pritožbo 567,00 EUR, za sestavo pritožbe 625 točk, v kar je vštet tudi sestanek s stranko, 12,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,50 EUR in 22 % DDV v višini 84,15 EUR. Od priznanih stroškov v višini 1.033,00 EUR znese 30 % 310,00 EUR, kolikor je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka za stroške pritožbenega postopka.