Jedro

Pogodbeni stranki višino plače lahko zakonito spremenita z aneksom. Iz ZDR-1 (niti iz njegovega namena) ne izhaja, da bi moral biti takšen aneks sklenjen za nedoločen čas. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo v dispoziciji strank, da se dogovorita, v kakšni višini (upoštevaje minimum, določen z zakonom ali kolektivno pogodbo; prvi odstavek 126. člena ZDR-1) in za katero obdobje je določena (osnovna) plača, saj bi bil veljaven tudi dogovor, da se pogodbeno določena plača zniža (ob upoštevanju že citirane določbe prvega odstavka 126. člena ZDR-1).

Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ne sme odražati drugih kriterijev; v nasprotnem primeru se plača v času delovnega razmerja (na istem delovnem mestu) ne bi mogla spreminjati (in tudi do zvišanja ne bi moglo priti). Iz zakona tudi ne izhaja, da mora biti ob upoštevanju določenega minimuma pravic za vse delavce enaka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je v roku 15 dni dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da sta določbi 2. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016, sklenjenega dne 14. 6. 2018, v delu, ki se glasi: "za določen čas", ter 4. člena istega aneksa v delu, ki se glasi: "uporablja pa se določen čas od 1. 6. 2018 do 31. 8. 2018", nični, v posledici česar so nični tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016, sklenjen dne 31. 8. 2018, aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016, sklenjen 5. 3. 2019, in aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016, sklenjen dne 6. 6. 2018, da je dolžna toženka tožnici obračunati in izplačati premalo obračunano bruto plačo za junij 2020 v višini 249,39 EUR in julij 2020 v višini 271,55 EUR, od teh zneskov obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžna povrniti njene.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna je ugotovitev, da je tožnica anekse podpisala, saj bi sicer izgubila službo, saj tega ni navedla; navedla je, da je anekse podpisala, ker je bila v odvisnem položaju do toženke. Če aneksov ne bi podpisala, ne bi bila upravičena do višje plače niti za določen čas. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpostavljene odvisnosti v delovnem razmerju, zaradi katere se obligacijskopravni instituti uporabljajo smiselno, v skladu z namenom delovnega prava. Tako bi ugotovilo, da je bila tožnica dejansko prisiljena v podpis aneksov. Zakon izrecno ne prepoveduje dogovora o višji plači za določen čas, izhaja pa takšna prepoved iz njegovega namena. Določilo o višini (osnovne) plače je sestavina pogodbe o zaposlitvi, pri čemer vse sestavine pogodbe o zaposlitvi delijo njeno veljavnost. Osnovna plača je določena upoštevaje zahtevnost dela. Kdaj se z delavcem sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, je taksativno navedeno. Toženka je plače z aneksi zvišala prav na pobudo tožnice, kot je izpovedal priča A. A., pri čemer je tožnica menila, da je za delo svojega delovnega mesta upravičena do višje plače. O stimulaciji za prihodnje dobro delo ni bilo govora. Tožnica je bila do višje plače upravičena dve leti, dokler se ni izpostavila kot članica sveta delavcev. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedim prič B. B. in A. A., da je bila višja plača motivacija za prihodnje dobro delo, saj je del plače za delovno uspešnost tisti, ki je temu namenjen. Tožnici in drugim delavcem je bil del plače za delovno uspešnost izplačan, prikazan je bil ločeno od osnovne plače. Nobena izmed prič sploh ni pojasnila, kako bi se motivacija za prihodnje dobro delo ugotavljala, to ne izhaja iz samih aneksov. Negotovost je v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava. Sodišče prve stopnje bi izvedene dokaze moralo oceniti v korist tožnice in ugotoviti, da je imela toženka namen, da plače zviša za nedoločen čas. Neutemeljeno se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 55/2010, kjer je šlo za vzpostavljen sistem provizij, ki je bil obema pogodbenima strankama vnaprej znan. Tožnici kriteriji, od katerih je bila odvisna višina osnovne plače, niso bili znani. Kriteriji niso bili dogovorjeni niti ne izhajajo iz aneksov. Toženka je anekse neutemeljeno verižila. Z C. C. je za isto delo sklenila pogodbo o zaposlitvi z osnovno plačo v višini 2.000,00 EUR, kar kaže, kakšno je vrednotenje tožničinega delovnega mesta. D. D. za delovno mesto sploh ni izpolnjeval pogojev. B. B. in A. A. nista utemeljila, na kakšni podlagi bi bila C. C. določena višja plača kot tožnici. Toženka tožnici v času sklepanja novih aneksov z drugimi delavci še ni očitala nesposobnosti; tožnica je za očitke izvedela s pisno obdolžitvijo 25. 8. 2020. Pred junijem 2020 ji ni izrekla nobene disciplinske sankcije, kar bi morala storiti, če je menila, da je upravičena do nižje plače. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe, da je bila tožnica v času zvišanja plače članica sveta delavcev in ji toženka že na podlagi določb ZSDU ni smela znižati plače. V primerjavi s E. E. je bistveno, da si je tožnica aktivno prizadevala za pravice delavcev in je tudi sodelovala pri pogajanjih za sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevaje ustavna načela (pravna in socialna država, enakost pred zakonom, pravica do socialne varnosti, varstvo dela) in določbo o začasnem zvišanju plače razlagati v korist tožnice (odločba Ustavnega sodišča RS Up-63/03). Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Navaja, da tožnica pritožbenih razlogov ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so sklenjeni aneksi k pogodbi o zaposlitvi veljavni. Osnovna plača je bila določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016, nato pa za določeno obdobje zvišana. Ko je bila tožnica zaslišana, je izpovedala, da je bila anekse prisiljena podpisati, saj bi sicer izgubila službo; na izrecno vprašanje pooblaščenke toženke je odgovorila drugače. Sodišče prve stopnje je njeno izpoved pravilno povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe; očitana protispisnost ni podana. Sklicevanje na namen delovnega prava je neutemeljeno. Tožnica sploh ni navedla razloga, iz katerega bi bili sklenjeni aneksi nični. Z njimi sta se pogodbeni stranki pravno veljavno dogovorili za višino osnovne plače. Delavci na istem delovnem mestu se lahko dogovorijo za osnovno plačo v različni višini; delodajalec je dolžan spoštovati le določbe, ki določajo minimum pravic. Na višino osnovne plače poleg zahtevnosti del vplivajo drugi dejavniki, kot je sposobnost delavca ali dejstvo, da svojega dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Tožnica je ravno zaradi tega prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi je bil pravnomočno zavrnjen. Toženka delavcev ni diskriminirala. Članstvo tožnice v svetu delavcev ni z ničemer vplivalo na sklepanje aneksov med pravdnima strankama. Tožnici plača ni bila znižana in se tako neutemeljeno sklicuje na posebno pravno varstvo predstavnikov delavcev. V pritožbi podaja nedopustne novote s sklicevanjem na pogajanja za sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe, kar je v vsakem primeru v pristojnosti sindikata in ne sveta delavcev. Toženka s tem, da bi tožnica kakorkoli sodelovala v pogajanjih, ni seznanjena. Z delavci je sklepala anekse, s katerimi se je zvišala osnovna plača, da bi jih motivirala za prihodnje dobro delo. Navedeno ni povezano z delom plače za delovno uspešnost, s katerim se nagrajuje preteklo dobro delo. Zvišanje plače ni temeljilo na kriterijih, ampak je bilo predmet dogovarjanja. Stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 472/2008 in sklepu VIII Ips 55/2010 so pomembna glede tega, da se lahko posamezni elementi plače določijo na različne načine. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi razlogi, ki niso sami s seboj v nasprotju, tako da je pritožbeno sodišče sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Že iz pritožbenih navedb izhaja, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ni očitano, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali zvočnih prepisov, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi (protispisnost); tožnica zatrjuje nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje in njenimi navedbami. Da je anekse podpisala, ker bi sicer izgubila službo, tožnica sicer res ni navedla (navedla je, kot ponavlja v pritožbi, da je anekse podpisala, ker je bila v odvisnem položaju do toženke, če aneksov ne bi podpisala, ne bi bila upravičena do višje plače niti za določen čas), je pa tako izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka ("Ja, v bistvu saj si prisiljen podpisati ali pa izgubiš službo." prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 22. 12. 2021, str. 3, drugi odstavek; kasneje je svojo izpoved spremenila).

7. Pritožbeno izpostavljanje odvisnosti delovnega razmerja in poudarjanje smiselne uporabe obligacijskopravnih institutov ni utemeljeno. Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno, torej določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), kar je pri odločitvi ustrezno upoštevalo sodišče prve stopnje. Smiselna uporaba določb OZ ne privede do presoje, za katero se zavzema tožnica, da so sklenjeni aneksi k pogodbi o zaposlitvi, s katerimi je bila za določen čas določena višja plača, pod vplivom prisile (grožnje). Kot izhaja iz 45. člena OZ, je pravno relevantna nedopustna grožnja, ki pri drugem povzroči utemeljen strah, v vsakem primeru pa pogodba, obremenjena z grožnjo (napako volje), ni nična, ampak izpodbojna (94. člen OZ). Aneksov tožnica pred sodiščem ne izpodbija, ampak zahteva ugotovitev ničnosti. Kot določa prvi odstavek 86. člena OZ, je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

8. Določilo o znesku osnovne plače je sestavina pogodbe o zaposlitvi (8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). V primeru spremembe ni predpisana dolžnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). To pomeni, da pogodbeni stranki višino plače zakonito spremenita z aneksom. Iz ZDR-1 (niti iz njegovega namena) ne izhaja, da bi moral biti takšen aneks sklenjen za nedoločen čas. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo v dispoziciji strank, da se dogovorita, v kakšni višini (upoštevaje minimum, določen z zakonom ali kolektivno pogodbo; prvi odstavek 126. člena ZDR-1) in za katero obdobje je določena (osnovna) plača, saj bi bil veljaven tudi dogovor, da se pogodbeno določena plača zniža (ob upoštevanju že citirane določbe prvega odstavka 126. člena ZDR-1), pri čemer presojani aneksi po vsebini predstavljajo tudi takšen dogovor (dogovor, da se plača zviša in nato po določenem času zniža – z odložnim rokom).

9. Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ne sme odražati drugih kriterijev; v nasprotnem primeru se plača v času delovnega razmerja (na istem delovnem mestu) ne bi mogla spreminjati (in tudi do zvišanja ne bi moglo priti). Iz zakona tudi ne izhaja, da mora biti ob upoštevanju določenega minimuma pravic za vse delavce enaka; tovrstne tožničine navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

10. Pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi toženka anekse, s katerimi je v soglasju s tožnico za določen čas spremenila višino osnovne plače, sklenila le iz utemeljenega razloga oziroma se sklicuje na prepoved veriženja, določeno v drugem odstavku 53. člena ZDR-1, saj ne gre za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas. Razlog (motiv) toženke za sklepanje aneksov za določen čas za odločitev ni bistven kot ni bistveno, ali je bil ta navzven izražen; sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov – izpovedi prič B. B. in A. A. pravilno ugotovilo, da je bila višja plača motivacija za prihodnje dobro delo. Takšen motiv ni nedopusten.

11. Za odločitev je nebistveno, da je bila tožnica upravičena do dela plače za delovno uspešnost, ki ga ureja drugi odstavek 127. člena ZDR-1, saj to ne pomeni, da se višina osnovne plače ne bi smela spremeniti z dogovorom pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe citira sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 55/2010, sprejeto v sporu zavarovalnega zastopnika, katerega osnovna plača je bila vpeta v provizijski sistem delodajalca, v kateri je zavzelo stališče, da lahko delodajalec tudi druge elemente plače poleg dela za delovno uspešnost (osnovno plačo) vpne v provizijski sistem (ob predpostavki, da je delavcem zagotovljen minimum pravic). V tožničinem primeru se osnovna plača ni spreminjala (ni bila odvisna od kriterijev), ampak je bila opredeljena v določeni višini v pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksih. Tožnica tako v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da ji kriteriji, od katerih je bila odvisna višina osnovne plače, niso bili znani, da ti niso bili dogovorjeni niti ne izhajajo iz aneksov.

12. Pritožba neutemeljeno izpostavlja namen, ki bi ga imeli pogodbeni stranki ob sklenitvi aneksov, saj so določbe aneksov jasne. Ne gre za vprašanje njihove razlage, da bi se iskal skupen namen sopogodbenikov, kot določa drugi odstavek 82. člena OZ. Neutemeljeno prikazuje, da bi morala toženka utemeljiti, zakaj je po poteku časa, za katerega je bil sklenjen zadnji aneks z dne 6. 6. 2018, drugim delavcem ponudila novega, njej pa ne (iz nediskriminatornih razlogov). Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka tožnici ni ponudila novega aneksa, ker pričakovanj glede dela ni uresničila oziroma je ponavljala napake. Dejstvo, da tožnica ni podpisala novega aneksa in da je bila upravičena do plače, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ne pomeni, da ji je toženka plačo znižala in še manj, da je šlo za disciplinsko sankcijo. Neutemeljeno poudarja, da ji je bil razlog nesposobnosti predstavljen šele s pisno obdolžitvijo 25. 8. 2020, saj že iz tega izhaja, da je bil podan (s strani toženke ugotovljen) prej – kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so se ji v pisni obdolžitvi in kasneje (zakoniti) odpovedi očitala ravnanja od februarja 2020 dalje.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bila tožnica v času zvišanja plače članica sveta delavcev, saj je to storilo v točkah 10 in 19 obrazložitve. Pravilno je ugotovilo, da je bila tožnica po zapisniku z dne 10. 3. 2016 (kar je pred spornim obdobjem) imenovana za nadomestno članico, po zapisniku z dne 7. 11. 2019 pa za članico sveta delavcev toženke. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na varstvo, ki bi ga bila deležna na podlagi 67. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU; Ur. l. RS, št. 42/93 in nadalj.), ki prepoveduje znižanje plače, če član delavcev ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, saj ni šlo niti za enostransko znižanje plače niti za znižanje plače, do katerega bi prišlo v času od 7. 11. 2019 dalje, upoštevaje da je bil zadnji aneks sklenjen pred tem, dne 5. 6. 2019 z veljavnostjo do 31. 5. 2020. 14. Tožnica v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe glede diskriminacije, pri čemer bi bila v primeru kršitve prepovedi neenake obravnave glede na primeroma navedene osebne okoliščine kvečjemu upravičena do odškodnine (8. člen ZDR-1), kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Kljub temu da tožnica odškodninskega zahtevka ni postavila, je v nadaljevanju ugotavljalo, ali je bila tožnica na podlagi zatrjevane osebne okoliščine članstva v svetu delavcev in sindikalnega dela (predstavnik delavcev) obravnavana drugače. Navedeno sicer negira še ugotovljeni razlog, zaradi katerega ji toženka ni ponudila novega aneksa (ker pričakovanj glede dela ni uresničila oziroma je ponavljala napake), sodišče prve stopnje pa jo je utemeljeno primerjalo še z drugo delavko v računovodstvu, E. E., ki je bila tudi članica sveta delavcev, pa ji je toženka ponudila nov aneks, torej je bila upravičena do višje plače še v nadaljnjem obdobju, ko tožnica ni bila (več). Tožnica navedb glede E. E. (da si v nasprotju z njo ni prizadevala za pravice delavcev) pred sodiščem prve stopnje ni podala; navajala je predvsem, da si je sama aktivno prizadevala za pravice delavcev šele v drugem mandatu članstva v svetu delavcev, kar pa je deloma v nasprotju z njeno navedbo, da je do zvišanja plač z aneksi prišlo prav na njeno pobudo.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnica, ki v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške, toženki pa je dolžna povrniti njene, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), in sicer glede na vrednost izpodbijane sodbe (ne pa ločeno za neocenljivo zadevo, saj je vprašanje ničnosti predhodno, od katerega je odvisna odločitev o denarnem zahtevku) v višini 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR. Stroške v tej višini ji je dolžna plačati tožnica v splošnem petnajstdnevnemu izpolnitvenemu roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.