Jedro

Obstoj oderuške pogodbe je izkazan le ob pogojih 1. odst. 131. čl. ZOR. Če v pritožbi v tej smeri prizadeta stranka ne ponudi dokazov, je zavrnitev pritožbe v skladu z določbo 352. čl. ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 33,000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem borznem tečaju na dan plačila. Pritožbi tožene stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati le 19.800 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem borznem tečaju na dan plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Temelj za obračun in izterjavo najemnine je bila pogodba o najemu poslovnih prostorov z dne 5.11.1986, ki pa je toženec ni podpisal. Zato gre pri vprašanju obstoja pasivne letigimacije za napačno presojo vsebine omenjene pogodbe. Nesprejemljivo je tudi sklepanje pritožbenega sodišča, da najemnina ni oderuška. Toženec je namreč brez premoženja, redno je zaposlen z minimalno plačo, za vse to pa je tožnik vedel. V tej smeri nižji sodišči nista izvajali dokazov.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pogodbo o najemu poslovnih prostorov je dne 5.11.1986 kot najemnica sicer podpisala K.T., vendar pa je dogovor o višini najemnine od decembra 1988 dalje s tožnikom sklenil toženec. Takšne dejanske ugotovitve pogojujejo pravno razlago, da je zavezanec za plačilo najemnine za poslovne prostore od decembra 1988 dalje toženec, ki je torej v pravdi pasivno legitimiran in mu je zato upravičeno naloženo, da mora tožniku plačati zaostalo najemnino.

Z očitkom oderuške najemnine se je sodišče druge stopnje ukvarjalo in sprejelo pravilno stališče, da toženec ni zatrjeval nobenega elementa, ki bi tak očitek utemeljeval. Obstoj oderuške pogodbe je izkazan le ob pogojih 1. odstavka 131. člena ZOR (ena pogodbena stranka izkoristi stisko ali težko gmotno stanje druge, njeno nezadostno izkušenost, lahkomislenost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala ali storila ali se zavezala dati ali storiti drugemu). V tej smeri pa toženec res ni navedel ustrezne dejanske podlage, zaradi česar je ravnanje sodišča druge stopnje tudi v celoti v skladu z določbo 352. člena ZPP. Ko se namreč pritožnik sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala. Revizija torej tudi v tej smeri, ko vsebinsko izpodbijani sodbi očita (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 352. člena ZPP, ni utemeljena. Navajanje novih dejstev v reviziji pa je v nasprotju z določbo 3. odstavka 385. člena ZPP, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njej ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP in ZUP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišč, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustvne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).