Jedro

Plačila carine za uvoz opreme iz naslova tuje vloge pod pogoji, če tuja oseba to vlaga za več kot pet let in če znaša vloga tuje osebe najmanj 20% celotnega vlaganja, je upravičen uvoznik po samem zakonu - 30.b členu carinskega zakona, ne pa na podlagi potrdila, s katerim se le potrjuje, da so izpolnjeni v predpisu zahtevani pogoji. Isto potrdilo velja le kot dokaz, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila tudi posebnih davščin, če predpis, ki je uvedel obveznost plačila posebnih davščin, predvideva kot izjemo oprostitev plačila posebnih davščin ob zahtevanih pogojih, s potrdilom samim pa se nič ne dovoljuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice z dne 28.12.1993, s katero je organ prve stopnje ugodil zahtevi tožnice v delu, kolikor se je zahteva nanašala na vračilo prometnega davka, ne pa tudi glede zahteve za vračilo 15 % posebne takse za vozilo, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 24.5.1993. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da se je po že navedeni carinski deklaraciji ocarinilo terenski avto kot uvoz iz naslova vlaganja tuje osebe v domače podjetje. Ob carinjenju je tožeča stranka uveljavljala ugodnost iz 30 b člena CZ, zato carina, posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve in posebna davščina za carinsko evidentiranje niso bile obračunane, obračunana pa je bila posebna 15 % posebna taksa in 5 % prometni davek v skupnem znesku 354.564.- SIT. Tožena stranka je razpolagala s potrdilom Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 8.4.1993, ki je bilo izdano za opremo v skupni vrednosti 166.782.- ATS po priloženi in overjeni specifikaciji. Z vlogo z dne 28.9.1993 je tožnica zahtevala vračilo posebne takse in prometnega davka, organ prve stopnje pa je izdal o tem odločbo. Po določbi 30. b člena CZ je vsa oprema, ki se uvaža iz naslova tuje vloge, oproščena plačila carine, če tuja oseba vlaga za več kot pet let in če njena vloga znaša najmanj 20 % celotnega vlaganja. Za uveljavitev te ugodnosti se carinarnici predložita potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, da so izpolnjeni prej navedeni pogoji, in specifikacija opreme po tarifnih oznakah carinske tarife, ki jo overi omenjeni organ. V potrdilu, ki ga izda navedeno ministrstvo, se le ugotovi, ali sta izpolnjena navedena pogoja iz 1. odstavka 30. b člena CZ: da tuja oseba vlaga za več kot 5 let in da vloga tuje osebe znaša najmanj 20 % celotnega vlaganja, medtem ko o oprostitvi plačila carine odloča pristojna carinarnica. V konkretnem primeru je carinarnica tožnico oprostila plačila carine za prej navedeni avto po 30. b členu carinskega zakona, 1 % davščine za carinsko evidentiranje ni plačala po 1. členu uredbe o višini davščine za carinsko evidentiranje v letu 1993, 1 % posebne davščine za poravnavo davčne obremenitve po 1. členu uredbe o blagu, za katerega se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1993. Prometni davek pa je plačala po tarifni številki 3 tarife prometnega davka v višini 5 %. Navedeni predpisi so veljali na dan vložitve deklaracije, to je dne 24.5.1993, po katerem se skladno z 22. členom CZ ugotavlja znesek carine in drugih uvoznih davščin. Na ta dan pa je veljala tudi uredba o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil v letu 1993 (Uradni list RS štev. 15/93), ki za vozila iz tarifne številke 87.03 carinske tarife določa plačilo posebne takse in ne predvideva, kot je pravilno ugotovil organ prve stopnje, nobenih izjem. V konkretnem primeru gre nesporno za uvoz rabljenega vozila iz navedene tarifne številke ter je zato posebna taksa pravilno obračunana.

Tožnica izpodbija napadeno odločbo smiselno iz razlogov nepravilne uporabe materialnega zakona. Takso za navedeno vozilo je plačala, če je hotela blago dvigniti, pridržala pa si je pravico zahtevati njeno vrnitev. Ob uvozu je bil tudi nepravilno zaračunan prometni davek. Tožena stranka je zahtevi tožnice delno ugodila glede preveč plačanega prometnega davka, v delu zahteve za vrnitev posebne uvozne takse pa je zahtevo zavrnila. Tožnica vprašuje, ali se kljub potrdilu Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, s katerim se potrjuje oprostitev plačila carine in drugih uvoznih davščin za opremo, ki jo vlaga tuj vlagatelj v domače podjetje, domačemu podjetju zaračuna 15 % posebne uvozne takse za uvoz rabljenih vozil. Odločbi organa 1. in 2. stopnje sta na stališču, da z navedeno uredbo vlada ni določila nobenih izjem pri uvozu rabljenih vozil. V potrdilu ministrstva, ki potrjuje oprostitev plačila carine in davščin, ni nikjer navedeno, da se od oprostitve izvzame kakršnakoli taksa. Pravna narava potrdila ni takšna, kot jo razume tožena stranka. Temelj oprostitve sta CZ in zakon o tujih vlaganjih. Odmera carine in uvoznih davščin je odvisna od odločitve ministrstva. Potrdilo ministrstva pomeni meritorno odločitev o oprostitvi sami. Zahteva odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za spor glede vprašanja, ali je v obravnavani zadevi uvoznik oziroma tožnik oproščen plačila carine in drugih uvoznih davščin z izdanim potrdilom Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, ali pa po samem predpisu, če so izpolnjeni v predpisu določeni pogoji.

Tožena stranka je tožeči v izpodbijani odločbi pravilno in v zadostnem obsegu pojasnila, da se za obračun dajatev uporabljajo predpisi, ki so veljali na dan vložitve carinske deklaracije, kot je to izrecno določeno v 1. odstavku 22. člena carinskega zakona (v nadaljnjem besedilu: CZ, Uradni list SFRJ štev. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90). Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila razloge, zakaj ni bilo podlage za oprostitev plačila obravnavane posebne takse.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na potrdilo, ki ga je izdalo Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj v prid svoji zahtevi in trditvi, da navedene listine opravičujejo oprostitev plačila tudi posebne carinske takse, predpisane z uredbo o plačilu posebne takse Uradni list RS, štev. 15/93). Po 30. b členu carinskega zakona so po samem zakonu plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe pod pogoji, če tuja oseba to vlaga za več kot pet let in če znaša vloga tuje osebe najmanj 20 % celotnega vlaganja. Za uveljavitev navedene ugodnosti se pristojni carinarnici predložita potrdilo pristojnega upravnega organa za ekonomske odnose s tujino kot dokaz, da so izpolnjeni prej navedeni pogoji, in specifikacija opreme po tarifnih številkah in oznakah, ki jo overi omenjeni organ. Oprostitev plačila posebnih davščin v primeru uvoza blaga, za katerega velja oprostitev carine po 30. b členu CZ, določajo podzakonski predpisi. To niso v predloženem potrdilu navedeni nekdanji zvezni predpisi, pač pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni uredbi, ki ju sodišče ne ponavlja, objavljeni pa sta bili v istem Uradnem listu RS (štev. 15/93), kot uredba o plačilu posebne 15% posebne takse. Pristojno ministrstvo potrjuje le dejstvo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za carinske ugodnosti, kot se na sploh s potrdili potrjujejo le določena dejstva (171. in 172. člen zakona o splošnem upravnem postopku) ter se s potrdilom o ničemer ne odloča. Izjeme od obveznosti plačila carine in davščin oziroma taks so torej določene v predpisu, ki je uvedel obveznosti. Uredba o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil v letu 1993 izjeme za plačilo navedene takse ne določa. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP in carinski zakon, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, štev. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.