Jedro

S pravnomočno sodbo X Pd 248/2019 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2 Splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52. členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, torej toženi stranki v tem sporu naloži, naj v roku od 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje pravilno Organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v Organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa obračunati posamezne zneske, ki so razvidni iz točke I/a izreka, in mu plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni, ki so prav tako razvidni iz izreka (točka I/a izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka I/b izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ki bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2.Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni uporabilo oziroma je nepravilno uporabilo določbe 243. in 286. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe in zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se predvsem ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se namesto splošnega akta tožene stranke - organizacijskega navodila "Planiranje in evidentiranje delovnega časa z dne 1. 10. 2016", za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabijo neposredno 144., 146. in 148. člen Zakona o delovnih razmerjih ter 52.a člen Zakona o zdravstveni dejavnosti. Skladnost organizacijskega navodila z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 ter 52.a člena ZZDej ter Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva je predhodno že tehtalo Delovno sodišče v Mariboru v okviru kolektivnega delovnega spora, ki je s sodbo in sklepom opr. št. X Pd 248/2019 organizacijsko navodilo razveljavilo, ni pa ga odpravilo, zato učinki razveljavitve nimajo retroaktivnih učinkov. Organizacijsko navodilo še zmeraj predstavlja veljavno pravno podlago za urejanje delovnega časa ter določanje referenčnih obdobij za vtoževano obdobje. Odločitev sodišča prve stopnje, da je organizacijsko navodilo nezakonito in se posledično ne sme uporabljati kot pravna podlaga za tožnikov tožbeni zahtevek v vtoževanem obdobju, predstavlja odločitev v nasprotju z obstoječo pravnomočno sodno odločbo opr. št. X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021. Izpodbijana sodba neposredno posega v pravice tožene stranke. Sodišče mora pri odločitvi upoštevati tudi njen položaj ter predhodno izdano sodno odločbo VDSS, ki je vzpostavila oziroma oblikovala pravice tožene stranke. Spoštovanje pravic tožene stranke zahteva, da ne sme priti do situacije, da bi sodišče dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika iz diametralno nasprotnih razlogov, kot jih je predhodno navedlo sodišče prve stopnje in povzelo VDSS. Tožena stranka nasprotno od pričakovanja pričetka kolektivnega delovnega spora ni mogla pričakovati, ali se pripraviti na spremembo stališča glede posledic ugotovljene nezakonitosti internega akta. Zakonska določila, na katere tožnik opira svoj zahtevek določajo le splošno ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa, kar priznava tudi sodišče prve stopnje. Pravna podlaga, na katero sodišče opira svoj zahtevek, tako ne določa obveznosti fiksnih referenčnih obdobij, niti ne določa načina določitve le-teh in njihovega trajanja, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Določa zgolj splošno ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa, dopustnost nadurnega dela in določitve 40-urnega delovnega tedna v referenčnem obdobju, kar je v obrazložitvi sodbe opr. št. X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče. Dejanski stan, ki ga zatrjuje tožnik, ni mogoče subsumirati pod nobeno abstraktno pravno normo, še najmanj pa pod splošno določbo 52.a člena ZZDej, na katerega se sklicuje tožnik. Tožena stranka kot delodajalec ima pravico, da v okviru zakonskih možnosti sama določi referenčna obdobja. Sodišče prve stopnje je napačno zapisalo, da naj bi tožena stranka zagovarjala, da ima vsak mesec svoje izravnalno obdobje, saj je tožena stranka vztrajala pri štirimesečnem izravnalnem obdobju, ki pa je urejeno na način, kot ga je določalo organizacijsko navodilo. Tožnik je svoje pripravljalne vloge (tretjo, četrto in peto) vložil prepozno in brez, da bi mu bil s strani prvostopnega sodišča dodeljen dodatni rok in zato je bil tožnik na podlagi 286. člena ZPP z vložitvijo pripravljalnih vlog prekludiran in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožnik do konca prvega naroka za glavno obravnavo, kakor tudi po pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo, ki je potekal dne 9. 5. 2023, ni podal navedb, niti predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je njegova povprečna delovna obveznost v posameznem referenčnem obdobju znašala več kot 40 ur, ter da je višek ur kot proste dni izrabil izven referenčnega obdobja. Navedeno je sodišče prve stopnje popolno zanemarilo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Samo izvedenec ekonomske stroke bi lahko ugotovil in izračunal povprečen tedenski delovni čas v posameznem referenčnem obdobju in morebitni presežek ur nad tem, ter bi pri tem moral upoštevati določbe Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se sodišču ni treba opredeliti do vseh trditev in dokazov strank, vendar se mora opredeliti do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilne. Tožena stranka trdi, da se dodatek za delo preko polnega delovnega časa, kot ga vtožuje tožnik ne more upoštevati kot navaden dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje kot takšnega normirati na povprečno delovno obveznost s pomočjo v Uredbi določene formule. Pri koriščenju prostega dneva namreč ne gre za tipično delo preko polnega delovnega časa v smislu določbe 144. člena ZDR-1, pač pa gre za to, da se ure, ki po koncu referenčnega obdobja morebiti ostanejo neizravnane obravnavajo kot delo preko polnega delovnega časa, čeprav to dejansko niso. Tožena stranka sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni preizkusilo, ali je v posameznem referenčnem obdobju res prišlo do neizkoriščenih viškov ur, ki naj bi jih tožnik izrabil v naslednjem referenčnem obdobju. Namreč neizkoriščene ure iz naslova neenakomerno razporejenega delovnega časa predstavljajo tiste neizkoriščene ure, ki presegajo povprečni tedenski delovni čas v posameznem referenčnem obdobju, to je nad 40 ur tedensko, sodišče pa se z navedenim sploh ni ukvarjalo in ni ugotavljalo, ali je tožnik dejansko opravil delo, ki je preseglo povprečni tedenski delovni čas v posameznem referenčnem obdobju. Sodišče prve stopnje tudi ni utemeljilo, zakaj izračun tedenskega povprečja delovnega časa ni pomemben za odločitev v zadevi, ampak naj bi bila pomembna zgolj primerjava datumov nastanka in izrabe posameznega prostega dne, čeprav je za pravno podlago uporabilo določbe ZDR-1 in ZZDej, ki striktno določajo, da se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva poln delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od 4 mesecev. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi priča A. A. zatrdil, da je tožnik proste dneve v vsakem mesecu vtoževanega obdobja pridelal poleg svoje celotne redne mesečne obveznosti. Sodišče bi mesečno delovno obveznost tožnika lahko ugotovilo z vpogledom v mesečno evidenco dela, za katero pa je napačno presodilo, da ni potrebna. Stališče sodišča prve stopnje pa je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep opr. št. VIII Ips 159/2018, VIII Ips 13/2017), iz katere izhaja, da zgolj tisti viški ur, ki so v preteklem referenčnem obdobju presegali polni delovni čas in so bili preneseni v naslednje referenčno obdobje z namenom kompenzacije s prostimi urami, predstavljajo nadure, ki se vštevajo v delovni čas referenčnega obdobja, v katerem so se kompenzirale. Pri sprotnih viških ur pa ne gre za prave viške ur, ampak za ure, ki se izravnajo v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa. Ni bistveno to, kar je sodišče ugotavljalo (nastanek in izraba posameznega prostega dne), pač pa samo to, ali je bila tožnikova tedenska delovna obveznost nadpovprečjem, česar pa sodišče sploh ni ugotavljalo in računalo, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tudi tožnik ni napravil takšnega izračuna. Dokazno breme, da je poravnala vse obveznosti do tožnika iz naslova delovnega razmerja je res na toženi stranki, vendar šele, ko tožnik dokaže, da je ta obveznost nastala. Ker tega tožnik ni navedel, še manj dokazal, tožena stranka ni bila dolžna napraviti svojega izračuna. Sodnica in priča A. A. sta govorila o različnih nadurah, zmotna je domneva, da toženka tožniku ni plačala dodatka 30 %, ker v bazi prostih dni ni navedbe N. Sodišče ni navedlo, ali je morebitno plačilo preverilo v plačilnih listih. Višina prisojenega je nepreverljiva, saj tožnik ni podal ustreznih izračunov skladno z obstoječo pravno podlago in pravilnimi referenčnimi obdobji. Niso upoštevane določbe uredbe, višina prikrajšanja ni normirana na povprečno mesečno delovno obveznost. V kolikor bi sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago vzelo organizacijsko navodilo tožene stranke, bi na podlagi obvestila iz hrbtnih strani plačilnih list in evidence baze prostih dni ugotovilo, da tožnik v posameznih referenčnih obdobjih ni opravil več ur od zakonsko določenega povprečja, prav tako pa je vse proste dni, ki jih je pridelal v posameznem referenčnem obdobju, tudi izrabil znotraj le-tega. Dodatno, čeprav je tožbeni zahtevek sam po sebi po mnenju tožene stranke neutemeljen, oziroma nesklepčen, pa tožena stranka prereka stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila osnova za izračun dodatka za delo preko polnega delovnega časa urna postavka zadnjega meseca v referenčnem obdobju, v katerem oziroma do konca katerega bi moral tožnik izrabiti proste dni oziroma višek ur. Tožena stranka še poudarja, da je izrek izpodbijane sodbe v točki 1a) nedoločljiv in neizvršljiv, saj iz njega ni razvidno, kakšna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, komu mora tožena stranka nakazati dosojene zneske. Priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in navaja, da organizacijsko navodilo tožene stranke ne predstavlja veljavne pravne podlage za urejanje delovnega časa. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da organizacijsko navodilo posega v pravice delavcev. Toženka je proste dni beležila v posebni evidenci, podatki z dnevne evidence niso bili skladni s tistimi, ki so navedeni na drugi strani plačilnih list. Tožnik je dodatek zahteval za presežek ur, ki ga je določno navedel, za svoje navedbe pa predložil tudi dokaze. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena ZDSS-1 v povezavi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij. Izrek sodbe v točki 1a) ni nedoločljiv in neizvršljiv, saj je v njem navedeno, da mora tožena stranka tožniku iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa za našteta obdobja obračunati konkretno navedene zneske ter mu izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi zvočnih posnetkov. Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je tožena stranka ni konkretno opredelila.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu srednja medicinska sestra v intenzivnih oddelkih psihiatrije in da je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Med strankama je bilo predvsem sporno, ali v konkretnem primeru pravno podlago za odločitev predstavlja splošni akt tožene stranke - Organizacijsko navodilo: Planiranje in evidentiranje delovnega časa, v katerem je tožena stranka podrobneje uredila referenčna obdobja. Med strankama je bil sporen način določanja referenčnega obdobja, predvsem v smislu, ali je 4-mesečno referenčno obdobje fiksno in sovpada s koledarskim letom, kot je to zatrjeval tožnik, ali pa se štirimesečno obdobje upošteva glede na nastanek posameznega prostega dne, kot je to zatrjevala tožena stranka. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik dejansko pridobil proste dneve, oziroma presežke ur, datumi nastanka le-teh kot tudi vprašanje, ali so bili prosti dnevi oziroma presežki ur koriščeni po poteku referenčnega obdobja, ali pa so bili izkoriščeni znotraj posameznega referenčnega obdobja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v posameznem referenčnem obdobju, kot ga je opredelila tožena stranka "pridelal" proste dneve tako, da je opravljal delo v 12-urni izmeni (vikend izmena), pri čemer je tožena stranka 8 ur opravljenega dela tožniku priznala kot takoimenovan prosti dan, preostale 4 ure opravljenega dela pa so bile še v istem mesecu, v katerem so bile opravljene, obravnavane kot nadure, ki jih je tožena stranka v celoti izplačala v tekočem mesecu. Na podlagi izpovedi tožnika in predloženih plačilnih list tožnika, kot tudi izpovedi priče A., A., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so se prosti dnevi vsak mesec prišteli (na novo pridelani) in odšteli, če so bili koriščeni, tožnik pa je bil na podlagi svoje plačilne liste (na drugi strani) seznanjen, koliko prostih dni še ima. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je tožena stranka glede prostih dni vodila posebno evidenco o tem kdaj je prosti dan nastal in kdaj je bil koriščen oziroma izplačan kot nadurno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno materialno pravno odločitev, da je tožnik za ure, ki jih je izrabil kot proste, po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičen do plačila vtoževanega dodatka.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik do vtoževanega dodatka ni upravičen iz razloga, ker mu presežki ur niso nastali, glede na njegovo povprečno tedensko delovno obveznost v obdobju štirih mesecev oziroma v referenčnem obdobju, ki je znašalo 40 ur na teden. Sodišče je na podlagi plačilnih list tožnika in prepričljive izpovedbe priče A. A. pravilno ugotovilo, da je tožnik proste dneve v vsakem mesecu vtoževanega obdobja pridelal poleg svoje celotne redne mesečne obveznosti.

10.Neutemeljena je pritožbena trditev, da je Delovno sodišče v Mariboru s sodbo in sklepom opr. št. X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pd 322/2021 razveljavilo Organizacijsko navodilo v točki 5.2.2 ter ga ni odpravilo, zato učinki razveljavitve nimajo retroaktivnih učinkov, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. S pravnomočno sodbo X Pd 248/2019 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2 Splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 52. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, torej toženi stranki v tem sporu naloži, naj v roku od 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje pravilno Organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v Organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša.

11.V obrazložitvi sodbe in sklepa opr. št. X Pd 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev nasprotnega udeleženca (tožene stranke v tem sporu) v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu referenčnega obdobja presežki izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur, in sicer 40 ur na teden. Zato je nujno, da je trajanje referenčnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018 zavzelo stališče, da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj referenčnega obdobja in da presežki ur, ki niso izravnani znotraj tega obdobja, predstavljajo nadure; odmena za nadure je tudi njihova izraba po koncu referenčnega obdobja s plačilom dodatka za nadurno delo. Vrhovno sodišče RS se je opredelilo tudi do navedb toženke, ki se je zavzemala, da ima vsaka ura opravljenega dela svojo referenčno obdobje, kar je označilo za nesmiselno in nasprotno s samim pojmom referenčnega obdobja. Obstoji pa tudi sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo dodatka za ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja (Pdp 49/2024 z dne 27. 3. 2024 in Pdp 134/2024 z dne 17. 4. 2024).

12.Ureditev, kot je izhajala iz Organizacijskega navodila: Planiranje in evidentiranje delovnega časa, je zatorej bila v nasprotju z namenom izravnalnega obdobja znotraj instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, ki je v tem, da se po koncu določenega obdobja presežne ure izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 na teden). Sodišče je zato pravilno zaključilo, da organizacijsko navodilo, na katerega se je sklicevala tožena stranka, v delu glede določitve izravnalnega (referenčnega obdobja) ni bilo v skladu z izpostavljenimi določbami ZDR-1 in ZZDej, posledično pa sodišče nanj ni oprlo odločitve v tem sporu. Kot materialnopravno pravilno se je izkazalo stališče, za katerega se je zavzemal tožnik, to je, da je potrebno kot izravnalno (referenčno) obdobje upoštevati fiksno 4-mesečno obdobje, ki sovpada s koledarskim letom in je zato sodišče prve stopnje pravilno sledilo referenčnim obdobjem opredeljenim s strani tožnika in utemeljenost tožbenega zahtevka ugotavljalo na podlagi fiksnih referenčnih obdobij v trajanju od 1. 1. do 30. 4., od 1. 5. do 31. 8. in od 1. 9. do 31. 12. v posameznem letu. Takšni določitvi referenčnih obdobij tožena stranka pred sodiščem prve stopnje tudi ni konkretizirano ugovarjala, tako da bi ponudila drugačno datumsko določitev obdobij.

13.Tožnik je v tožbi izhajal iz navedbe o prostih dneh (presežkov) na plačilnih listih v preteklih štirih mesecih, ki jih je predložil in za tako opredeljene ure zahteval plačilo dodatka za nadurno delo. Tožena stranka temu ni konkretizirano ugovarjala, ves čas postopka na prvi stopnji je le ponavljala, da tožnik ni podal dovolj navedb, da bi bil njegov zahtevek sklepčen. Sklepčnost tožbe (ne zahtevka) pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Tožena stranka pa zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Tožena stranka je ugovarjala, da je ur manj, kot je to zatrjeval tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, zato je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih po potrebi dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno dokazno breme. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019. Gre za neprimerljivo dejansko podlago spora in tudi drugačna pravna vprašanja, saj je bila tožnica v tem sporu tista, ki je dokazovala število presežkov.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse pripravljalne vloge tožnika kot pravočasne, ugovor prekluzije pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da navedbe in dokazi, ki jih je podal tožnik v pripravljalnih vlogah do naroka 3. 10. 2023, niso zavlekle reševanje spora in je sodišče na tem naroku zaslišalo tožnika in predlagano pričo ter z dokazovanjem zaključilo. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo skladno z določbo 3. odstavka 286. člena ZPP, tožena stranka pa ne zatrjuje, da bi s strani tožnika zatrjevana dejstva in predlagani dokazi zavlekli reševanje spora, zato neutemeljeno uveljavlja kršitev te določbe.

15.Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopek pritegniti sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki bi edini lahko ugotovil in izračunal povprečni tedenski delovni čas v posameznem referenčnem obdobju in morebitni presežek ur ob upoštevanju določbe Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju in ker tega ni storilo, bi naj odločilo v nasprotju z 243. členom ZPP, posledično pa zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Izračun prikrajšanja pri plači iz naslova dodatka za nadurno delo predstavlja enostavno računsko operacijo po enostavni matematični formuli (število ur x urna postavka - podatek iz plačilne liste x 30 % dodatek za nadurno delo), za kar ni bilo potrebe po angažiranju sodnega izvedenca ekonomske stroke. Tožena stranka je imela možnost preveriti izračun, ki ga je podal tožnik, pa nanj ni podala nobene konkretne obrazložene pripombe, razen da število prostih dni ni pravilno, ker ni bilo upoštevano Organizacijsko navodilo 2016. Glede na navedeno izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga tožena stranka niti ni predlagala, ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je preverilo izračun tožnika in mu utemeljeno sledilo. Toženka pa tudi v pritožbi ne pojasni, kako konkretno bi bili izračunani zneski napačni oziroma neskladni z določbami Uredbe, in zakaj naj ne bi šlo za običajen dodatek za nadurno delo, razen z navedbo glede povprečnega tedenskega delovnega časa (sklicevala se je na normirane ure in dejstvo, da je treba pri izračunu uporabiti matematično formulo iz Uredbe), pri tem pa svojega izračuna ni ponudila.

16.Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, in je dolžna tožniku po načelu uspeha (1. odstavek 154. člena ZPP) plačati priglašene stroške pritožbenega postopka (v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP po Odvetniški tarifi - OT), in sicer 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov, kar skupaj znaša 255 točk in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 153,00 EUR, povečano za 22 % DDV, pa znašajo stroški 186,66 EUR.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.