Jedro

Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 11 01-87032-2 z dne 12. 7. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. DT 11 01-87032-2 z dne 12. 7. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odpravila odločbo, št. DT 01-87032 z dne 31. 1. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 31. 1. 2017), s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 2016 in jo nadomestila s to odločbo. Tožnici je odmerila dohodnino v višini 45.944,18 EUR ter ugotovila, da znaša razlika med tako odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 17.588,40 EUR. Ker je bilo tožnici po odpravljeni odločbi z dne 31. 1. 2017 vrnjeno 280,78 EUR, je FURS odločila, da mora ta znesek ter znesek razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, kar skupaj znaša 17.869,18 EUR, tožnica plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe na prehodni davčni podračun - proračun države, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Določila je še, da se bo v primeru neporavnanih obveznosti zoper tožnico pričel postopek davčne izvršbe, da posebni stroški v postopku niso nastali, da tožnica trpi osebne stroške ter da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. FURS v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je po tem, ko je bila tožnici z odločbo z dne 31. 1. 2017 odmerjena dohodnina za leto 2016, izvedela za nova dejstva, ki v postopku odmere dohodnine niso bila ugotovljena. Tožnici je zato na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdala sklep, št. 4210-7719/2017-3 z dne 16. 10. 2017, o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2016, pri tem pa ji je pred izdajo tega sklepa dala možnost, da se o izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, kar je tožnica tudi storila.

3. V postopku inšpekcijskega nadzora pri družbi A., d. o. o., ki se je zaključil z izdajo odločbe, št. DT 0610-6641/2016-27-8 z dne 30. 6. 2017 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), je bilo ugotovljeno, da so bili iz bančnega računa te družbe izvršeni dvigi gotovine v korist tožnice. Tožnica je za te dvige sicer predložila več posojilnih pogodb, ki pa ne izkazujejo dejanskega stanja, kar vse je bilo pojasnjeno v inšpekcijski odločbi. Zatrjevanih kreditov tožnica družbi A., d. o. o. ni vrnila, ugotovljeno pa je tudi bilo, da dvignjena gotovina ni bila porabljena za namene opravljanja dejavnosti te družbe. Direktor družbe A. A. je imel možnost dokazovati porabo dvignjenih gotovinskih sredstev za namene dejavnosti družbe, vendar pa v inšpekcijskem postopku ni predložil nobenega dokumenta, ki bi to izkazoval. Prav tako tudi tožnica ni predložila nobenega dokumenta, ki bi potrjeval njene navedbe o najemu kreditov.

4. FURS zaključuje, da tožnici v letno davčno osnovo za leto 2016 ni bil upoštevan dohodek z oznako 6300, ki je bil ugotovljen na podlagi inšpekcijskega nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov pri podjetju A., d. o. o. V tem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je to podjetje osebam, ki niso bile v delovnem razmerju, izplačevalo dohodke. Te dohodke v višini 112.300,00 EUR je izplačalo tudi tožnici in se zato ta sredstva upoštevajo kot drug dohodek z oznako 6300, od njih pa je bila plačana akontacija dohodnine v višini 28.075,00 EUR. V nadaljevanju FURS v tabeli predstavlja nov izračun dohodnine tožnici za leto 2016. 5. Tožnica je zoper odločitev FURS vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT 499-01-633/2018-2 z dne 9. 3. 2020, zavrnilo. Po tem, ko povzame vsebino tožničine pritožbe, pojasnjuje, da je bila tožnici v obnovljenem postopku omogočena pravica do izjave ter ji je bila dana možnost, da predlaga izvedbo dokazov, saj jo je FURS seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, tožnica pa je nato podala pisno izjavo. Njene navedbe, da ni bila seznanjena z odločbo, ki je bila izdana podjetju A., d. o. o. in da zato zoper izpodbijano odločbo ne more vsebinsko odgovarjati, niso utemeljene. Gre za odločbo, ki se nanaša na podjetje, ugotovljene pravice in obveznosti pa se na tožnico ne nanašajo neposredno. Te ugotovitve pa so podlaga za druge upravne postopke, ki se jih ima tožnica pravico udeleževati in se o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah tudi izjaviti. Z relevantnimi podatki, ki so podlaga za izdajo nove odločbe o odmeri dohodnine, je bila tožnica seznanjena, seznanjena pa je bila tudi z vsebino inšpekcijske odločbe, na kar je mogoče sklepati ob dejstvu, da je to odločbo priložila k prilogam pripomb na sklep o uvedbi obnove postopka odmere njene dohodnine za leto 2016. 6. Drugostopenjski organ poudarja, da se v skladu z davčnimi predpisi poslovni dogodki priznavajo le na podlagi verodostojnih listin, ki kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Verodostojna listina je tista listina, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna, tako da lahko iz nje strokovna oseba, ki ni sodelovala pri poslovnem dogodku, brez dvoma zazna naravo in obseg takega poslovnega dogodka. Dokazno breme je na strani zavezanca, ki mora za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze. V konkretni zadevi je FURS v izpodbijani odločbi pojasnila naravo zneska preostalih drugih dohodkov. Vpogledala je v predložena dokazila, svoje ugotovitve in zaključke pa povzela v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica z računa pravne osebe kot pooblaščena oseba dvignila določena denarna sredstva, v postopku pa se je ugotavljalo, ali ji je uspelo dokazati, da je ta sredstva družbi vrnila, kar bi z davčnega vidika pomenilo, da z dvigi ni prejela obdavčljivih dohodkov.

7. Drugostopenjski organ v nadaljevanju povzema ugotovitve inšpekcijskega postopka pri družbi A., d. o. o. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da prilivi in odlivi iz bančnega računa v glavni knjigi niso bili evidentirani. V poslovnih knjigah ni bila evidentirana niti ena transakcija, ki je bila v obdobju od 1. 1. do 30. 9. 2016 izvršena preko bančnega računa. Vse transakcije, izvršene preko bančnega računa, so izkazane le v izpisu tega računa, iz katerega so razvidni tožničini dvigi gotovine ter vračila kreditov in povračila stroškov tožnici v obdobju od 19. 2. 2016 do 3. 11. 2016. Na podlagi predloženih knjigovodskih listin in izpisov poslovnih knjig v postopku ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bila denarna sredstva, ki so bila dvignjena v gotovini, porabljena za namene opravljanja dejavnosti podjetja. V glavni knjigi ni bilo vzpostavljenih kontov, v katerih bi bile knjižene oziroma pripoznane že nastale obveznosti do tožnice. Med listinami tudi ni bilo kreditnih pogodb, na podlagi katerih so bila izvršena vračila kreditov, iz glavne knjige pa je razvidno, da podjetje nima vzpostavljenih kratkoročnih oziroma dolgoročnih finančnih obveznosti iz naslova kreditov fizičnim osebam. Skladno z navedenim zato drugostopenjski organ zaključuje, da je tožnica v letu 2016 iz računa družbe izvršila razna izplačila, nobeno od njih pa ni bilo evidentirano v poslovnih knjigah, niti niso bili vzpostavljeni oziroma pripoznani konti obveznosti, ki bi se s temi izplačili plačevale in knjigovodsko zapirale. Tožnica je pritožbi sicer priložila dve kreditni pogodbi, sklenjeni z družbo A., d. o. o., po katerih naj bi prejela 26.000,00 in 90.000,00 EUR posojila ter ga z nakazili tudi že vrnila. S tem pa ni dokazala, da je sredstva, ki jih je prejela od podjetja, temu podjetju vrnila.

8. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, oziroma, da izpodbijano odločbo spremeni. Tožena stranka naj ji tudi vrne stroške postopka. Navaja, da inšpekcijske odločbe ni nikoli prejela in je zato vložila pritožbo ter zahtevala vročitev te odločbe in obnovo postopka, ki je tekel proti podjetju A., d. o. o. O tem se vodi upravni spor pod št. III U 173/2019. 9. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da se poslovni dogodki priznavajo le na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Vrhovno sodišče RS je v sklepu št. X Ips 220/2016 sprejelo stališče, da tudi za davčni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil izveden dokazni postopek in dokazi ustrezno presojani. Že iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, npr. zaslišanje prič, niso izključeni. Dikcija, da se trditve dokazujejo praviloma s tam naštetimi listinskimi dokazi, zgolj izraža usmeritev zakonodajalca v učinkovitost postopanja v davčnem postopku, saj je dokazovanje z listinami praviloma lažje in hitrejše. Vrhovno sodišče RS je v zadevah, ki so primerljive z obravnavano, navedlo, da je možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi predvidena prav za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravic. Katere dokaze je dopustno zahtevati, je odvisno od vsebine in narave spora. Tudi v davčnem postopku je torej mogoče poslovne dogodke presojati ne le s pravilnim knjiženjem, pač pa tudi s pogodbami, odločbami ter izjavami zavezanca, vendar pa tožena stranka v predmetni zadevi predloženih posojilnih pogodb ni upoštevala in tudi ni upoštevala izjave, ki jo je v postopku dala tožnica.

10. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da od družbe A., d. o. o. ni prejela dohodkov, temveč kredit. Za to trditev je predložila posojilni pogodbi, celoten kredit pa je družbi tudi že vrnila. FURS je vpogledal obe posojilni pogodbi, vendar jima ni sledil, ker naj bi inšpekcijski nadzor ugotovil, da ne gre za knjižena poslovna dogodka. V izpodbijani odločbi torej ni obrazloženo, zakaj kreditne pogodbe ne izkazujejo dejanskega stanja in zato odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

11. Iz odločbe FURS, št. DT 71011-2939/2017-6 z dne 8. 11. 2017, ki je bila izdana podjetju A., d. o. o. izhaja, da je ta družba storila prekršek, ker ni imela registrirane dejavnosti s šifro 64.920 - drugo kreditiranje. Ugotovljeno je bilo, da je družba v času od 1. 1. 2016 do 30. 9. 2016 sklenila tri posojilne pogodbe s fizičnimi osebami, ki niso bile zaposlene pri tej družbi. Težko je zato razumeti dvoličnost upravnega organa, ki zgolj išče napake. V izpodbijani odločbi se tožnici kredit šteje kot dohodek, v prej navedeni odločbi z dne 8. 11. 2017 pa se družbi A., d. o. o. očita, da je storila prekršek s tem, ko je dala kredit, ne da bi bila za to registrirana. Na ta pritožbeni očitek drugostopenjski organ ni odgovoril, kar je kršitev 22. člena Ustave RS. Tožena stranka bi morala presojati vsak predloženi dokaz, vendar pa tega ni storila. Tožnica ob tem še poudarja, da ni odgovorna za pravilnost knjiženja poslovnih dogodkov v družbi A., d. o. o., niti v to ni imela vpogleda. Podjetje A., d. o. o. je sicer podalo izjavo, da je kredit povrnila.

12. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, je v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti prereka tožničine tožbene navedbe in da vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet obravnave je izpodbijana odločba FURS, št. DT 11 01-87032-2 z dne 12. 7. 2018, s katero je tožena stranka v obnovljenem postopku odpravila dohodninsko odločbo za leto 2016, ki je bila tožnici izdana dne 31. 1. 2017 ter jo nadomestila s to odločbo. Pri določitvi dohodkov tožnice, od katerih se odmeri dohodnina, je tožena stranka v obnovljenem postopku upoštevala tudi druge dohodke z oznako 6300 v višini 112.300,00 EUR, ki jih je prejela od družbe A., d. o. o. (poleg dohodkov, upoštevanih že v odločbi z dne 31. 1. 2017). Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki je bil podlaga za obnovo postopka odmere dohodnine tožnici, je upoštevala ugotovitve iz inšpekcijskega postopka, ki se je zaradi nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov in plačevanja prispevkov vodil zoper družbo A., d. o. o. in je bil zaključen z inšpekcijsko odločbo z dne 30. 6. 2017. Med strankama ni sporno, da tožnica v tem postopku ni sodelovala, inšpekcijska odločba pa ji tudi ni bila vročena1, saj ni bila stranka tega postopka. Tožena stranka je tožnico v predmetnem postopku seznanila z nekaterimi ugotovitvami iz inšpekcijskega postopka zoper družbo A., d. o. o., in sicer, da so bili iz bančnega računa te družbe izvršeni dvigi gotovine v korist tožnice, da pa ni šlo za sredstva, ki bi bila porabljena za namene opravljanje dejavnosti družbe. Tožnica se je na te navedbe odzvala in zatrjevala, da so sporni zneski posojilo, ki ji ga je odobrila družba A., d. o. o., kar je izkazovala s predložitvijo dveh posojilnih pogodb, ter da je izposojeni znesek tudi že vrnila, za kar je predložila izpiske bančnega računa. Predlagala je, naj jo tožena stranka zasliši, upošteva pa naj tudi pisno izjavo družbe A., d. o. o., da je znesek najetega posojila vrnila. Tožena stranka dokaznim predlogom tožnice ni sledila, pač pa se je sklicevala na določbo 77. člena ZDavP-2 in utemeljevala, da se v skladu z davčnimi predpisi poslovni dogodki priznavajo le na podlagi verodostojnih listin, medtem ko v konkretnem primeru prilivi in odlivi iz bančnega računa družbe A., d. o. o. niso bili evidentirani, vse transakcije pa so bile izkazane le v izpisu računa družbe, kar vse izhaja iz ugotovitev inšpekcijskega pregleda pri tej družbi. Med strankama je torej sporno, ali je tožena stranka pri vodenju postopka pravilno uporabila določbo 77. člena ZDavP-2 in utemeljeno zavrnila dokazne predloge tožnice, ter ali je posledično v celoti in pravilno ugotovila dejansko stanje zadeve.

15. Sodišče pojasnjuje, da se je do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, že opredelilo Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 73. člen ZDavP-2), po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje presojal, še preden so bili izvedeni (vnaprejšnja dokazna ocena).

16. Tožena stranka je svojo odločitev, da dokazov, ki jih je predlagala tožnica ne bo izvedla in da tudi ne morejo vplivati na presojo v zadevi, sprejela na podlagi stališča, da se poslovni dogodki priznavajo le na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. To pomeni, da se je tožena stranka vnaprej opredelila do dokazne vrednosti, prepričljivosti, pomena in potencialnega vpliva s strani tožnice predlaganih dokazov na končno oceno dokaznega gradiva, za kar pa niti v ZDavP-2 niti v ZUP ni imela podlage. Tožniku je namreč v upravnem sporu treba načeloma omogočiti izvedbo razbremenilnih dokazov, šele nato pa se ocenjuje njihova prepričljivost in pomen za odločitev v zadevi. Opisano stališče tožene stranke izhaja iz nepravilnega razumevanja 77. člena ZDavP-2, ki določa, da, če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, zavezanec za davek dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Sodišče, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. X Ips 220/2016, meni , da ta določba ne dopušča razlage, da v primeru, ko relevantna dejstva izhajajo iz listin, ki jih je v postopku pridobil davčni organ, dokazi z zaslišanjem prič ali z drugimi listinskimi dokazi, ki jih predlaga oziroma predloži tožnik, niso potrebni in niso primerni za ugotovitev določenega dejstva, ker da imajo listinski dokazi v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazili. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je tako razumevanje določbe 77. člena ZDavP-2 (ki izhaja tudi iz utemeljitve odločitve tožene stranke v predmetni zadevi) napačno, saj že iz besedila te določbe izhaja, da nelistinski dokazi (kot je npr. zaslišanje prič) niso izključeni, dikcija, da se trditve "praviloma" dokazuje s tam naštetimi listinskimi dokazi, pa zgolj izraža usmeritev zakonodajalca v učinkovitost postopanja v davčnem postopku, saj je dokazovanje z listinami po naravi stvari lažje in hitrejše. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je predvidena prav za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravic. Katere dokaze je mogoče primarno pričakovati oziroma zahtevati, je torej odvisno od vsebine oziroma narave spora. Drugačna razlaga ne izhaja niti iz splošnih določb postopkovnih zakonov, ki davčnemu organu nalagajo, da strankam omogoči, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (prvi odstavek 7. člena ZUP), oziroma da ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je davčni organ dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno (prvi odstavek 5. člena ZDavP-2). Niti ZDavP-2 niti ZUP torej ne določata dokaznega pravila, da so v primeru, ko obstojijo listinski dokazi, ostali dokazi izključeni, niti ne pravila, da imajo listine same po sebi večjo dokazno vrednost od drugih dokazov. Zakonska ureditev namreč dopušča izvedbo dokazov vseh vrst ter določa njihovo prosto presojo.

17. V konkretnem primeru izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na inšpekcijski odločbi, izdani družbi A., d. o. o. V inšpekcijskem postopku tožnica ni sodelovala, tožena stranka pa jo je seznanila s tistim delom svojih ugotovitev, ki se nanaša na denarna sredstva, ki jih je v izpodbijani odločbi štela kot drug dohodek tožnice. Tožnica takemu zaključku tožene stranke oporeka in uveljavlja, da so bila prejeta sredstva posojilo ter da je znesek posojila družbi A., d. o. o. vrnila. Že v davčnem (upravnem) postopku je kot dokaz za svoje ugovore predlagala dve posojilni pogodbi, ki jih je sklenila z družbo A., d. o. o., izpiske bančnega računa, elektronska sporočila o komunikaciji z banko glede vračila posojila, izjavo družbe A., d. o. o., da je znesek posojila vrnila ter svoje zaslišanje v zvezi z najetjem in poravnavo posojila. Sodišče meni, da zgolj zato, ker prilivi in odlivi iz bančnega računa družbe A., d. o. o. niso bili evidentirani v glavni knjigi, pač pa izkazani le v izpisku računa te družbe in ker na podlagi predloženih knjigovodskih listin in izpiskov poslovnih knjig v inšpekcijskem postopku ni bilo mogoče ugotoviti namena porabe teh sredstev, tožnici ni mogoče odrekati pravice do izvedbe predlaganih dokazov, s katerimi želi dokazati nasprotno od zaključkov tožene stranke in je svoje dokazne predloge tudi substancirala. To velja še zlasti zato, ker ni imela nobenega vpliva na potek inšpekcijskega postopka pri družbi A., d. o. o. niti v tem postopku ni bila udeležena, odločitev tožene stranke pa temelji izključno na ugotovitvah postopka ugotavljanja pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov te družbe. Tožnica po mnenju sodišča zato v tožbi utemeljeno izpostavlja, da ni odgovorna za pravilnost knjiženja poslovnih dogodkov pri družbi A., d. o. o. in da v to tudi nima vpogleda. Vrhovno sodišče RS je namreč v sklepu, št. X Ips 152/2014 z dne 7. 4. 2016 (19. točka obrazložitve), poudarilo, da je pravica do izjave (9. člen ZUP) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) v primeru, ko zavezanec za dohodnino, ki se mu na podlagi ugotovitev iz zapisnika o postopku inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi v obnovljenem postopku odmeri dohodnina in ni stranka postopka pri pravni osebi in v tistem postopku ni imel možnosti seznanitve z neposrednimi dokazi, zagotovljena le v primeru, da ima takšna oseba možnost dokazovati nepravilnost zapisnika oziroma neresničnost dejstev, ki izhajajo iz izjav oziroma drugih ugotovitev, podanih na zapisnik, če se celotna dokumentacija, ki je podlaga za obnovo odmere dohodnine zavezanca med dokumenti v obravnavanem postopku tudi nahaja in če mu je na razpolago.

18. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da je tožena stranka kršila tožničino pravico do izjave s tem, ko je zaradi zmotne razlage določbe 77. člena ZDavP-2 zavrnila njene dokazne predloge zgolj zato, ker je nepravilno štela, da se lahko poslovni dogodki priznavajo izključno na podlagi verodostojnih listin, ki vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje in so na podlagi teh listih tudi zavedeni v poslovne knjige. Zaradi napačne razlage te zakonske določbe je zato ugotovitve inšpekcijskega pregleda, pri katerem tožnica ni sodelovala, upoštevala kot zadostno podlago za zavrnitev predlaganih dokazov in za sprejem izpodbijane odločitve. Opisane kršitve so imele za posledico, da tožena stranka dejanskega stanja zadeve ni raziskala tako, da bi lahko ocenila tožničino trditev (za kar predlaga izvedbo dokazov), da je šlo pri denarnih sredstvih za posojilo, ki ga je najela pri družbi A., d. o. o. (ki je bila v prekrškovnem postopku kaznovana prav zato, ker je opravljala dejavnost kreditodajalstva, za kar ni registrirana) in da je izposojeni znesek tudi vrnila.

19. Skladno z opisanimi zaključki je sodišče na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo FURS v ponovni postopek, v katerem mora nepravilnosti in pomanjkljivosti, kot so opisane v predhodnih točkah te obrazložitve, odpraviti ter nato v zadevi ponovno odločiti, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, ne da bi razpisalo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa niso sodelovali stranski udeleženci, ki bi imeli nasprotni interes.

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica.

1 Tožnica je od tožene stranke zahtevala vročitev inšpekcijske odločbe. Njeno zahtevo je tožena stranka s sklepom zavrgla, tožnica pa je zoper odločitev sprožila postopek upravnega spora, ki se je vodil pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Novi Gorici pod št. III U 173/2019 (na kar se tudi sklicuje v tožbi). Po podatkih sodnega vpisnika je sodišče s sodbo št. III U 173/2019-26 z dne 25. 22. 2021 tožničino tožbo zavrnilo.