Jedro

Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 in IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010) obrazložilo, da je treba obdolžencu v postopku o prekršku zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, kar pomeni, da mu je treba dati ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kot kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu zagotovljen pošten postopek, je treba šteti jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena URS v povezavi z 29. členom URS. Ustavno sodišče je v odločbah Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 in U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 zavzelo stališče, da iz 22. člena URS izhajata pravici obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj ter da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter se nato izjavi o rezultatih dokazovanja.

Ustavno sodišče je obrazložilo, da je opis dejanskega stanja prekrška posebna oblika procesnega gradiva, ki mora vsebovati vsaj navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, ter da gre vsebinsko za zapis zaznav priče (očividca). Praviloma gre torej hkrati za dokazno gradivo in odgovor na (obdolženčevo) pravno sredstvo, ki vsebinsko zajema vsaj konkretizacijo očitka, to je element, ki v kaznovalnih postopkih klasično sodi v tenor obtožnega akta oziroma odločbe ali sodbe. Ustavno sodišče je zaključilo, da 22. člen URS storilcu zagotavlja tudi možnost, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ praviloma sestavi po vložitvi zahteve za sodno varstvo.

Ob stališčih, zavzetih v zgoraj navedenih odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter glede na opisano ravnanje prekrškovnega organa in sodišča je treba zaključiti, da v obravnavanem primeru storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejanskih vidikih zadeve, posledično pa (kot navaja vrhovni državni tožilec) mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena URS); storilcu s tem niso bila zagotovljena tista minimalna jamstva, ki še zagotavljajo osnovni standard poštenega postopka. V obravnavanem primeru je bil storilec s fotografijo prekrška in opisom dejanskega stanja, ki ga je podal prekrškovni organ, seznanjen z vročitvijo plačilnega naloga, storilec pa se je v zahtevi za sodno varstvo izjavil o dejanskih vidikih obravnavanega prekrška. Sodišče je kljub temu, da je bil storilec z vročitvijo plačilnega naloga prvič seznanjen s fotografijo in dejanskim opisom prekrška, zaključilo, da je storilec že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo izčrpal svojo pravico do izjave (t. i. prekluzija), s čemer sodišče storilcu ni omogočilo, da bi se lahko izjavil o fotografiji prekrška in opisu dejanskega stanja prekrška oziroma je storilcu onemogočilo izpodbijanje dejanske podlage sodbe o zahtevi za sodno varstvo, s čimer je kršilo določbo 22. člena URS.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede prekrška po 6. točki sedmega odstavka v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in glede izrečene enotne sankcije za prekršek ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje, storilcu pa se za prekršek po desetem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 26. člena Zakona o motornih vozilih izreče globa v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je dne 3. 9. 2015 zoper storilca P. K. izdal plačilni nalog št. 0000112999549

zaradi prekrškov po 6. točki sedmega odstavka v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in po desetem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 26. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV). Storilcu je na podlagi navedenih zakonskih določil v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena in prvim odstavkom 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) za prekršek, naveden pod točko 1 plačilnega naloga, določil globo v višini 1.200,00 EUR in 9 kazenskih točk, za prekršek, naveden pod točko 2 plačilnega naloga, pa globo v višini 150,00 EUR ter mu nato na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel globo v višini 1.350,00 EUR in 9 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo ZSV 107/2015 z dne 7. 12. 2015 zahtevo za sodno varstvo storilčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti glede prekrška po

6. točki sedmega odstavka v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 46. člena ZPrCP , pri čemer kot zmotno ocenjuje obrazložitev sodišča, da je storilec kot odgovorna oseba pravne osebe glede prekrška podal izjavo pred izdajo plačilnega naloga, zato v zahtevi za sodno varstvo ne more navajati drugačnih navedb. Navaja, da je storilec šele na podlagi plačilnega naloga izvedel, da vozila v času storitve prekrška ni upravljala N. G., zato je v zahtevi za sodno varstvo upravičeno podal nove navedbe, da v času storitve prekrška ni upravljal vozila, s katerim je bil prekršek storjen in zatrjeval alibi. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPrCP ni kaznovati lastnika vozila oziroma odgovorne osebe pravne osebe namesto dejanskega storilca prekrška. Navedena določba ZPrCP vzpostavlja domnevo, da je v času storitve prekrška vozilo upravljal lastnik oziroma odgovorna oseba pravne osebe, ki pa jo lastnik oziroma odgovorna oseba lahko ovrže, pri čemer zadostuje, da predloži dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva. Vrhovni državni tožilec meni, da bi se sodišče moralo opredeliti do predlaganih dokazov, saj izpolnjujejo vse zahtevane standarde, ki sicer veljajo v postopku o prekršku, so materialnopravno relevantni (storilec zatrjuje alibi) in navajajo dejstva, ki jih predlagatelj želi dokazati. Ker sodišče ni upoštevalo in ocenilo dokazov, s katerimi je storilec zatrjeval svoj alibi v času storitve prekrška, je kršilo storilčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), kar je vplivalo na zakonitost sodbe, saj je bila s tem, ko se sodišče ni opredelilo do predlaganih dokazov, storilcu v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (drugi odstavek 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1).

Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu in njegovi zagovornici, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da je prekrškovni organ dne 2. 8. 2015 pri meritvah hitrosti in razdalj med vozili z laserskim merilnikom hitrosti ugotovil, da je voznik vozila Audi A8, reg. št. KR ..., za najmanj 62 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost, ki je na avtocesti omejena na 130 km/h. Prekrškovni organ je pravno osebo A. d. o. o. kot lastnika vozila z obvestilom z dne 2. 8. 2015 seznanil z navedenim prekrškom in pravno osebo pozval, da v roku petih dni po prejemu obvestila sporoči podatke o vozniku, ki je v času storitve prekrška upravljal z vozilom. Z navedenim obvestilom je prekrškovni organ še obvestil voznika vozila, da lahko poda pisno izjavo o prekršku ter mu podal pravni pouk po 1. in 2. alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1. 5. Pravna oseba A. d. o. o. je dne 3. 9. 2015 prekrškovnemu organu posredovala obvestilo, da je vozilo v času storitve prekrška upravljala N. G., kateremu je priložila njeno izjavo. Prekrškovni organ je storilcu P. K. kot odgovorni osebi pravne osebe na podlagi drugega odstavka 8. člena ZPrCP dne 3. 9. 2015 izdal plačilni nalog. V opisu dejanskega stanja prekrška, ki ga je priložil plačilnemu nalogu, je navedel, da se podatki, ki jih je posredovala pravna oseba (da je vozilo v času storitve prekrška upravljala N. G.) ne ujemajo z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj je v času storitve prekrška s konkretnim vozilom upravljal moški, kar izhaja iz fotografije prekrška in neposredne ugotovitve policista, ki je izvajal meritve. Prekrškovni organ je navedel, da se posredovani podatki ne ujemajo z dejanskim stanjem, zato prekrškovni organ odgovora pravne osebe ni upošteval kot verodostojnega in je odgovorno osebo pravne osebe po drugem odstavku 8. člena ZPrCP spoznal za odgovornega za storitev obravnavanega prekrška.

6. Storilčeva zagovornica je zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo. Navedla je, da storilec očitanega prekrška ni storil, saj se je navedenega dne s službenim vozilom Hyundai IX35, reg. št. LJ ..., nahajal v Kranjski Gori na celodnevni poslovni poti oziroma ogledu terena. Po navedbah zagovornice je imel storilec dne 2. 8. 2015 načrtovan ogled postavljenih reklamnih panojev po celotni Gorenjski skupaj s sodelavcem M. G.; med ogledom sta se storilec in M. G. ustavila na kosilu v gostišču S. v Križah pri Tržiču. Storilec je zahtevi za sodno varstvo priložil potni nalog za navedeno pot, račun gostišča S. ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje M. G. Zagovornica je še navedla, da vozilo Audi A8 upravljajo tudi delavci podjetja, saj gre za službeno vozilo, iz fotografije, posnete v času storitve prekrška, pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdo je s konkretnim vozilom upravljal in koliko oseb je v vozilu.

7. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Sežani izhaja, da je sodišče vpogledalo v celoten spis, torej v fotografski posnetek izmerjenega vozila s povečavo slednjega, CD s posnetkom, zahtevo za sodno varstvo, izjavo N. G. z dne 30. 8. 2015, potni nalog za vozilo LJ ... in račun št. 7772 z dne 2. 8. 2015. Zaključilo je, da je iz fotografije razvidna registrska označba izmerjenega vozila, hitrost tega vozila ter čas in datum izmere. Posnetek izmerjenega vozila je bil opravljen ob dnevni svetlobi, zaradi česar je iz posnetka mogoče jasno videti, da je za volanom vozila moški. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da je prekrškovni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je za očitana prekrška kaznoval storilca ter mu za vsakega izmed prekrškov določil z zakonom predpisano globo in mu izrekel enotno globo. Sodišče je ugotovilo, da je bila pravna oseba, v kateri je storilec odgovorna oseba, obveščena o prekrških in pozvana, naj voznik vozila (v času storitve prekrška) poda izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrškov, ker jih sicer pozneje ne bo mogel več uveljavljati. Sodišče je obrazložilo, da je storilec pravico do izjave izčrpal, ko je v izjavi navedel, da je navedeno vozilo v kritičnem času upravljala N. G., zato drugačne navedbe v zahtevi za sodno varstvo pomenijo navajanje novih dejstev in dokazov, ki jih storilec ne more več uveljavljati. Sodišče je zaključilo, da storilec z zahtevo za sodno varstvo in priloženimi dokazili pri sodišču ni vzbudil razumnega dvoma v zatrjevanja prekrškovnega organa (točki 7 in 8 obrazložitve sodbe).

8. Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 in IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010) obrazložilo, da je treba obdolžencu v postopku o prekršku zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, kar pomeni, da mu je treba dati ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kot kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu zagotovljen pošten postopek, je treba šteti jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena URS v povezavi z 29. členom URS. Ustavno sodišče je v odločbah Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 in U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 zavzelo stališče, da iz 22. člena URS izhajata pravici obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj ter da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter se nato izjavi o rezultatih dokazovanja.

Ustavno sodišče je obrazložilo, da je opis dejanskega stanja prekrška posebna oblika procesnega gradiva, ki mora vsebovati vsaj navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, ter da gre vsebinsko za zapis zaznav priče (očividca). Praviloma gre torej hkrati za dokazno gradivo in odgovor na (obdolženčevo) pravno sredstvo, ki vsebinsko zajema vsaj konkretizacijo očitka, to je element, ki v kaznovalnih postopkih klasično sodi v tenor obtožnega akta oziroma odločbe ali sodbe. Ustavno sodišče je zaključilo, da 22. člen URS storilcu zagotavlja tudi možnost, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ praviloma sestavi po vložitvi zahteve za sodno varstvo.

9. Ob stališčih, zavzetih v zgoraj navedenih odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter glede na opisano ravnanje prekrškovnega organa in sodišča je treba zaključiti, da v obravnavanem primeru storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejanskih vidikih zadeve, posledično pa (kot navaja vrhovni državni tožilec) mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena URS); storilcu s tem niso bila zagotovljena tista minimalna jamstva, ki še zagotavljajo osnovni standard poštenega postopka. V obravnavanem primeru je bil storilec s fotografijo prekrška in opisom dejanskega stanja, ki ga je podal prekrškovni organ, seznanjen z vročitvijo plačilnega naloga, storilec pa se je v zahtevi za sodno varstvo izjavil o dejanskih vidikih obravnavanega prekrška. Sodišče je kljub temu, da je bil storilec z vročitvijo plačilnega naloga prvič seznanjen s fotografijo in dejanskim opisom prekrška, zaključilo, da je storilec že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo izčrpal svojo pravico do izjave (t. i. prekluzija), s čemer sodišče storilcu ni omogočilo, da bi se lahko izjavil o fotografiji prekrška in opisu dejanskega stanja prekrška oziroma je storilcu onemogočilo izpodbijanje dejanske podlage sodbe o zahtevi za sodno varstvo, s čimer je kršilo določbo 22. člena URS.

C.

10. V obravnavanem primeru je sodišče štelo, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ne more navajati novih dejstev in dokazov, s čemer storilcu ni bila zagotovljena možnost, da bi se izjavil o procesnem gradivu, ki je bilo odločilno za zavrnitev njegovega pravnega sredstva (peti in deveti odstavek 65. člena ZP-1), kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi z 22. členom URS). Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo glede prekrška po 6. točki sedmega odstavka v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 46. člena ZPrCP in glede izrečene enotne sankcije ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo sodišče moralo presoditi utemeljenost navedb zahteve za sodno varstvo v zvezi s prekrškom po 6. točki sedmega odstavka v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 46. člena ZPrCP, storilca seznaniti z drugimi procesnimi pravicami iz petega odstavka 65. člena ZP-1 in o zadevi ponovno odločiti.