Jedro

ZPP v četrtem odstavku 367b. člena predlagatelju nalaga, da mora natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. V konkretni zadevi predlagatelj tem strogim formalnim zahtevam ni zadostil.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve 50 % deleža na njem. Toženka je vložila nasprotno tožbo, s katero je uveljavljala višji delež na skupnem premoženju v višini 85 %. Sodišče je dejstvo, da je toženka pri vseh spornih nepremičninah vpisana v zemljiški knjigi kot izključna lastnica štelo kot posebno okoliščino in premoženje že razdelilo.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nepremičnine stanovanjska hiša na naslovu I., stanovanje v L. do deleža ½ in gradbeni parceli v M. skupno premoženje pravdnih strank, in sicer tožnika do 35 %, toženke do 65 % in da je toženka dolžna izplačati tožniku 111.325,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2017 dalje. Nadalje je odločilo, da je podjetje S.. s. p. skupno premoženje pravdnih strank, in sicer tožnika do 35 %, toženke do 65 % ter da je dolžna toženka tožniku na račun čistega dobička podjetja plačati znesek 1.210,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2016 dalje. V presežku glede višine deleža tožnika na skupnem premoženju, tj. nad 35 % do 50 % ter v presežku nad zneskom 111.325,03 EUR do zneska 285.700,00 EUR in nad zneskom 1.210,41 EUR do zneska 363.045,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 6. 2015 do 11. 11. 2016 oz. do 20. 11. 2017 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da stanovanje v J., pri katerem sta vpisani kot solastnici A. D. in B. D., vsaka do ½, obsega skupno premoženje pravdnih strank, vsakega do polovice in da je toženka dolžna plačati tožniku na račun nepremičnine 66.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da najemnina za stanovanje v J. pomeni skupno premoženje pravdnih strank in je toženka dolžna plačati tožniku na račun najemnine 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter zahtevek, da podjetje C., d. o. o., spada v skupno premoženje pravdnih strank. Po nasprotni tožbi je ugotovilo, da znaša solastni delež toženke na skupnem premoženju, ki obsega nepremičnine, navedene v I. točki tožbe, 65 % in tožnika 35 %, v presežku pa zahtevek zavrnilo.

Sodišče je glede na pomoč tožnika pri izvajanju samostojne dejavnosti toženke, upoštevaje višino dohodkov obeh pravdnih strank, skrb obeh za vzgojo in varstvo njunih hčerk, dejstvo, da je tožnik opravljal tudi gospodinjska dela, skrbel za okolico hiše, ko ni bilo doma toženkinega očeta, sodeloval pri renoviranju stanovanjske hiše v I. in stanovanju v L., odločilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 35 %, toženke pa 65 %. Tožbeni zahtevek, da spada družba C., d. o. o. v skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče zavrnilo, saj je bila ustanovljena leto in pol po razpadu njune zunajzakonske skupnosti. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da spada v skupno premoženje stanovanje v J., vknjiženo na njuni hčerki, saj je ocenilo, da tožnik ni dokazal, da je bilo stanovanje (oziroma kupnina za stanovanje) navidezno podarjeno hčerkama.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo v stroškovni odločitvi, v preostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo. V sodbi je povzelo razloge sodišča prve stopnje in še dodatno odgovorilo, da tožnik ni z ničemer izkazal, da je bil osnovni vložek toženkinega podjetja C., d. o. o., vplačan iz skupnega premoženja. Pritrdilo je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je kot časovni mejnik za odmero dobička podjetja toženke upoštevalo leto 2014, saj je zunajzakonska skupnost pravdnih strank prenehala januarja 2015. Navedbe tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati dobiček podjetja za vsa leta nazaj, je označilo za nesmiselne, saj je bilo s tem denarjem ustvarjeno skupno premoženje, tj. nepremičnine, premičnine ipd. - te pa so že predmet skupnega premoženja in zato ne more priti do ponovne (raz)delitve tega denarja.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga tožnik in v njem zastavi vprašanja: 1) »V zvezi s podjetjem S., s. p. in družbo C., d. o. o., iz razloga, ker o tem vprašanju ni pravne prakse. Prav tako, kako poslovanje podjetja, ki je skupaj ustanovljeno, vpliva na velikost deleža na skupnem premoženju v korist enega zakonca.«; 2) »Kako dolgo obstojijo deleži na podjetju in kaj se zgodi z deležem podjetja, če se to preoblikuje ali pa pripoji k drugemu podjetju, da bi se izigral bivši partner, čeprav novo podjetje opravlja samo iste posle kot prejšnje podjetje.«; 3) »Kaj se zgodi s skupnim premoženjem v obliki podjetja samostojnega podjetnika, ki se pripoji, združi ali drugače spremeni statusno obliko, predvsem ko želi en bivši zakonec s pravnimi manevri izigrati drugega.«; 4) »Tudi za stanovanje v J., ki je samo formalno prepisano na ime hčerk.« in 5) »Iz razloga zavrnitve dokaza po pritegnitvi drugega izvedenca cenilca gradbene stroke.« Meni, da je nesprejemljivo, da se je z leti poslovanja toženkinega s. p. njen delež na tem premoženju povečeval, saj sta bila v času ustanovitve njuna deleža enaka. Navaja, da toženka ni dokazala, da bi bilo podjetje C., d. o. o., ustanovljeno z njenim lastnim premoženjem. Prav tako vsi prihodki s. p. po razpadu zunajzakonske skupnosti spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, torej tudi ustanovni kapital družbe C., d o. o. Prav tako je slednja pravni naslednik s. p., višje sodišče pa o tem sploh ni zavzelo nobenega stališča. V pritožbi je opozoril tudi, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Obligacijskega zakonika o civilni družbi ter na kršitev njegovih ustavnih pravic, ker ni izenačen s tistimi zakonci, ki so imeli skupna podjetja v drugi statusni obliki - d. o. o. ali d. d. Nadalje naj se višje sodišče ne bi opredelilo tudi do tega, zakaj je upoštevalo le dobiček iz leta 2014. Sklicuje se tudi na 80. člen Družinskega zakonika o vlaganjih zakonca v s. p. drugega zakonca, ki je njegovo posebno premoženje. Nasprotuje tudi odločitvi sodišč o zavrnitvi njegovih dokaznih predlogov, da se opravijo poizvedbe pri tujih bankah in poslovnih partnerjih, saj je bil s tem onemogočen pri dokazovanju obsega skupnega premoženja. V zvezi s stanovanjem v J. navaja, da le zato, ker je soglašal, da se stanovanje vknjiži na ime hčerk, ne pomeni, da pogodba ni navidezna. V zvezi s tem je predlagal njuno zaslišanje, kar je sodišče prav tako zavrnilo. Glede izvedenca pa zatrjuje, da je ta uporabil le en program za ugotavljanje vrednosti nepremičnin in ni upošteval drugih dejavnikov. Prav tako ni upošteval oglasov za prodajo nepremičnin, ki jih je med postopkom predložil predlagatelj.

5. Predlog ni dovoljen.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v četrtem odstavku 367b. člena predlagatelju nalaga, da mora natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. V konkretni zadevi predlagatelj tem strogim formalnim zahtevam ni zadostil. 7. Predlog za dopustitev revizije torej ni popoln. Zaradi te formalne pomanjkljivosti ga je Vrhovno sodišče skladno z določbo šestega odstavka 367b. člena ZPP zavrglo.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).