Jedro

Ker tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje za del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke o izbiri kandidatke za ravnateljico tožene stranke ni imela več pravnega interesa (ta sklep je bil razveljavljen s strani tožene stranke že pred prvim narokom za glavno obravnavo), je v tem delu tožbo tožnice zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, medtem ko je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo. Ker je bila tožnica v tem individualnem delovnem sporu v celoti neuspešna, je, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) se spremeni tako, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 501,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka, do plačila, pod izvršbo.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 156,18 EUR, v roku 15 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki ni pod pritožbo, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je dolžna tožena stranka med ostalimi kandidati, ki so se v postopku prijavili na razpis z dne 30. 1. 2012 in izpolnjujejo razpisne pogoje, opraviti izbiro in jih obvestiti o izbiri v roku 30 dni od dne izdaje sodbe. V I. točki izreka sklepa, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrglo tožničino tožbo v delu, ki se je glasila na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke št. ..., sprejetega na korespondenčni seji dne 12. 4. 2012, na katerem je bila na razpisano delovno mesto ravnatelj vrtca imenovana kandidatka A.A.. V II. točki izreka sklepa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 1.328,57 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo. S sklepom o popravi opr. št. Pd 149/2012 z dne 15. 10. 2012, ki ni pod pritožbo, je popravilo obrazložitev sodbe z dne 11. 9. 2012 v 10. točki z navedbo, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati prisojene pravdne stroške.

Zoper odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka sklepa) se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožnice (tudi v delu, kjer je bila njena tožba zavržena), če tožena stranka s svojim sklepom ne bi sama razveljavila sklepa o imenovanju A.A. za ravnateljico tožene stranke. Glede navedenega je namreč tožnica postavila le ugotovitveni zahtevek, ki je v tovrstnem sporu nedopusten. Ker je tožnica v tem sporu v celoti izgubila (torej je v celoti uspela tožena stranka), bi bila tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Tožnica bi morala takoj, ko je izvedela za razveljavitev spornega sklepa tožene stranke o imenovanju ravnateljice, umakniti tožbo v zvezi s tem sklepom. Tudi v tem primeru, pa bi morala tožnica toženi stranki povrniti vse pravdne stroške, saj bi bil preostali del njenega tožbenega zahtevka zavrnjen (tako kot je bilo to storjeno s sodbo, zoper katero tožnica pritožbe ni vložila). V primeru, če bi tožnica v celoti umaknila tožbo, bi moralo sodišče odločati še o stroških postopka na enak način, kot je navedeno zgoraj. V takem primeru pa tožnici sodišče prve stopnje nikakor ne bi smelo priznati nagrade za narok. Obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške postopka, je sicer tudi nejasna, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da tožnica v pravdi glede preostalega dela tožbenega zahtevka (ki se ni nanašal na sklep tožene stranke o imenovanju ravnateljice) ni uspela, po drugi strani pa je tožnici priznalo vse stroške postopka. Takšna odločitev pa je tudi v nasprotju z določbami ZPP o stroškovnem bremenu. Odločitev sodišča prve stopnje prav tako ni obrazložena v delu, zakaj sodišče šteje, da bi tožnica uspela z delom zahtevka, v zvezi s katerim je bila njena tožba delno zavržena. Ker se ta spor ne nanaša na spor o obstoju delovnega razmerja (gre za spor glede zakonitosti izbire kandidata), bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti glede na uspeh strank v sporu, to pa pomeni, da bi morala tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške in ne obratno.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje. Na ta odgovor na pritožbo je torej tožena stranka odgovorila z vlogo z dne 4. 12. 2012. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala nezakonitost in razveljavitev sklepa tožene stranke o imenovanju kandidatke A.A. na delovno mesto ravnatelj tožene stranke, poleg tega pa naj bi bila tožena stranka med ostalimi kandidati, ki so se v postopku prijavili na razpis in izpolnjevali razpisne pogoje, dolžna opraviti izbiro in jih obvestiti o izbiri v roku 30 dni od izdaje sodbe. Predlagala je tudi povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v celoti in obrazloženo prerekala tožničin tožbeni zahtevek, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je pooblaščenec tožene stranke vložil v spis pripravljalno vlogo, iz katere izhaja, da je tožena stranka sporni sklep o imenovanju ravnateljice sama razveljavila s sklepom z dne 11. 6. 2012. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 9. 2012 je razvidno, da je pooblaščenka tožeče stranke pojasnila, da je navedeno pripravljalno vlogo prejela dan pred narokom za glavno obravnavo, zaradi česar ni zahtevala posebnega roka za pripravo odgovora na pripravljalno vlogo, saj je navedbe v zvezi z omenjeno vlogo podala na tem naroku za glavno obravnavo.

Ker tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje za del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke o izbiri kandidatke za ravnateljico tožene stranke ni imela več pravnega interesa (ta sklep je bil razveljavljen s strani tožene stranke že pred prvim narokom za glavno obravnavo), je v tem delu tožbo tožnice zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, medtem ko je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo. Ob takšni odločitvi pa je potrebno ugotoviti, da je bila tožnica v tem individualnem delovnem sporu v celoti neuspešna, zato bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP odločiti, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Če bi tožnica glede na dejstvo, da je tožena stranka po vložitvi tožbe sama razveljavila svoj sklep o imenovanju ravnateljice tožene stranke, umaknila tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev navedenega sklepa, bi sodišče o pravdnih stroških obeh pravdnih strank odločilo upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP (s tem, ko je tožena stranka po vložitvi tožbe sama razveljavila svoj sporni sklep bi se štelo, da je s tem delom tožbenega zahtevka tožnica v sporu dejansko uspela). Ker pa tožnica tega ni storila in je v celoti vztrajala pri postavljenem tožbenem zahtevku (ki pa je bil delno zavrnjen, delno pa je bila tožba v zvezi z njim zavržena), je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Glede na to, da je tožnica kot vrednost spornega predmeta v tožbi označila vrednost spora v višini 4.000,00 EUR (člen 44/2 ZPP), je dolžna toženi stranki na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) povrniti stroške tega individualnega delovnega spora v višini nagrade za postopek (tar. št. 3100), ki znaša 206,70 EUR, stroške v višini nagrade za narok (tar. št. 3102) v znesku 190,80 EUR, administrativne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR in DDV (tar. št. 6007), kar znese skupaj 501,00 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki višjih priglašenih pravdnih stroškov ni priznalo, ker so bili priglašeni v nasprotju z določbami Zakona o odvetniški tarifi, prav tako pa ji ni priznalo stroške kilometrine, saj ti stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka je namreč imela možnost za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastiti pooblaščenca iz kraja sedeža tožene stranke oziroma iz kraja sedeža prvostopenjskega sodišča (v skladu z načelom ekonomičnosti postopka – 11. člen ZPP). Ker tega ni storila, temveč je za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastila pooblaščenca s sedežem v Ljubljani, tožnica stroškov pooblaščenca tožene stranke za prihod na narok za glavno obravnavo zato ni dolžna povrniti.

Ker je bila glede na navedeno pritožba tožene stranke utemeljena, ji je bilo potrebno ugoditi in izpodbijani del sklepa spremeniti tako, kot izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožnica povrniti tudi njene pritožbene stroške. Z ozirom na vrednost predmeta, ki ga tožena stranka izpodbija s pritožbo, je dolžna tožnica toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 156,48 EUR in sicer iz naslova nagrade za postopek (tar. št. 3210) v znesku 110,04 EUR, iz naslova administrativnih stroškov v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007). Pritožbeno sodišče toženi stranki preostalih priglašenih stroškov ni priznalo, saj so bili le-ti priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT.

Ker odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.