Jedro

Pravna dejanja stečajnega dolžnika lahko izpodbija (poleg upnikov) stečajni dolžnik sam, ki ga zastopa stečajni upravitelj.

Z začetkom stečajnega postopka pravna osebnost stečajnega dolžnika ne preneha, pravna posledica začetka stečajnega postopka pa tudi ni niti prenehanje niti zmanjšanje njegove pravdne sposobnosti (primerjaj čl. 103 - 136 ZPPSL).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje: - izreklo, da je pravno dejanje naloga tožeče stranke z dne 11.4.1996 Novi ljubljanski banki d.d., da na račun tožeče stranke plača toženi stranki 1.000.000,00 SIT, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, - naložilo toženi stranki, da plača v stečajno maso 999.999,59 SIT z zamudnimi obrestmi od 19.8.1996 do plačila ter povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 213.934,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa naj ju spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka meni, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Prvi odstavek 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93...52/99; v nadaljevanju: ZPPSL) daje namreč pravdno upravičenje v izpodbojnih pravdah samo upnikom in stečajnemu upravitelju, ne pa tudi stečajnemu dolžniku. Ker je v tem sporu vložil izpodbojno tožbo stečajni dolžnik, bi jo bilo zato treba zavreči. Do očitane procesne kršitve ni prišlo. Prvi odstavek 125. člena ZPPSL res določa, da ima, poleg upnikov, pravico izpodbijati pravna dejanja stečajnega dolžnika tudi stečajni upravitelj. Stališču tožene stranke bi bilo možno pritrditi, če bi bil stečajni upravitelj samo organ stečajnega postopka (72. člen ZPPSL). To pa ni. Prvi odstavek 105. člena namreč določa, da prenehajo z dnem začetka stečajnega postopka pooblastila poslovodnega organa, zastopnika in organov upravljanja dolžnika in preidejo na stečajnega upravitelja. Stečajni upravitelj postane torej z začetkom stečajnega postopka tudi zastopnik podjetja po določbah zakona. Določbo prvega odstavka 125. člena ZPPSL je zato treba razlagati s tega vidika. To pa pomeni, da vloži stečajni upravitelj izpodbojno tožbo kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika v imenu slednjega in ne v svojem imenu. K temu je treba še dodati, da pravna posledica začetka stečajnega postopka ni niti prenehanje pravne osebnosti stečajnega dolžnika niti omejitev oziroma prenehanja njegove pravdne sposobnosti (glej določbe 103. do 136. člena ZPPSL o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka).

V okviru dajatvenega zahtevka je tožeča stranka ves čas zahtevala plačilo istega zneska na isti dejanski in tudi pravni podlagi. Do spremembe tožbe v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP zato ni prišlo. Vskladitev besedila tožbenega zahtevka z besedilom drugega odstavka 130. člena ZPPSL, ki je bila v tem, da je tožeča stranka besede v prvotnem tožbenem zahtevku "plačati tožeči stranki" nadomestila z besedami "plačati v stečajno maso", niso objektivna sprememba tožbe, ki bi terjala privolitev tožene stranke. Pri tem revizijsko sodišče opozarja še na drugi odstavek 104. člena ZPPSL. Po tej zakonski določbi gre v stečajno maso dolžnika tudi vse premoženje, ki ga pridobi do zaključka stečajnega postopka. To pomeni, da bi vtoževani znesek prišel v dolžnikovo stečajno maso tudi brez omenjene vskladitve besedil tožbenega zahtevka in zakonske določbe. Zato tudi ni v reviziji in že preje v pritožbi neuspešno uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 190. in 191. členom ZPP.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tožeča stranka tudi v okoliščini, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s katerimi je izpodbijala zakonsko domnevo o tem, da je vedela oziroma da bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje stečajnega dolžnika. Če bi bilo v očitanem ravnanju sodišča zaslediti kakšno procesno kršitev, bi to lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji. Te kršitve pa niso revizijski razlog (primerjaj: prvi odstavek 385. člena ZPP). Tožena stranka jih tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala.

Z začetkom stečajnega postopka pravna osebnost stečajnega dolžnika ne preneha. Subjekt pravic in obveznosti je še naprej v obsegu, ki ga določa ZPPSL, njegov zastopnik pri njihovem uveljavljanju oziroma izpolnjevanju pa je stečajni upravitelj. Zato je (poleg stečajnih upnikov) stečajni dolžnik tisti, ki je aktivno legitimiran po 125. členu in sledečih ZPPSL izpodbijati pravna dejanja, stečajni upravitelj pa ga pri tem samo zastopa. Drugačno stališče, ki ga izraža tožena stranka v reviziji, je pravno zmotno, kot je tudi pravno zmotno njeno naziranje, da stečajni dolžnik od začetka stečaja nima več vpliva na obseg stečajne mase, da od njenega povečanja nima koristi in zato tudi ne pravnega interesa za vodenje postopkov izpodbijanja lastnih pravnih dejanj. Tožena stranka prezre, da pravna razmerja iz izpodbojnih upravičenj niso edina pravna razmerja, v katerih je udeležen stečajni dolžnik, in da je v teh pravnih razmerjih on tisti, ki vpliva na obseg stečajne mase. Pri tem mu tudi pravnega interesa za povečanje obsega stečajne mase ne moremo odrekati. Tega mu zlasti ni mogoče odrekati v primerih, ko zaradi prisilne poravnave v stečaju (172. člen ZPPSL in sledeči) ali zaradi prodaje kot pravne osebe (146. člen ZPPSL in sledeči) ne pride do prenehanja njegovega obstoja. Kdaj bo prišlo do takšne rešitve pa v naprej ni mogoče napovedati.

Tožeča stranka je bila res dolžna vrniti posojilo, ki ga je prejela od tožeče stranke. Imela pa je tudi obveznosti do drugih upnikov, ki bi jih tudi morala izpolniti, pa jih ni. Zato je tudi šla v stečaj. S tem, da je toženi stranki vrnila posojilo v celoti, je ta dobila več, kot bi dobila, če bi terjatev prijavila v stečaju kot drugi upniki. Če bi pri sedanji situaciji ostalo, bi ti prejeli manj kot bodo prejeli po vrnitvi vtoževanega zneska v stečajno maso. Očitno je torej, da način, ki ga ponuja tožena stranka za ugotavljanje oškodovanja upnikov, ni ustrezen. Njegova uporaba bi imela za posledico, da bi nekaj upnikov prišlo do popolnega poplačila svojih terjatev, drugi pa ne bi dobili ničesar. Oškodovanje upnikov je zato treba ugotavljati samo po določbah ZPPSL, ne pa po kakšnih drugih predpisih, zlasti pa ne po "uravnoteženosti" knjigovodskih evidenc, ki se nanašajo na določenega upnika.

Izpodbojnemu zahtevku sodišče ugodi, če ugotovi, da sta izpolnjena tako objektivni kot tudi subjektivni element dejanskega stanu izpodbijanja. Vprašanje njunega obstoja je dejansko vprašanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj obeh elementov. Glede obstoja subjektivnega elementa je izrecno ugotovilo, da bi toženi stranki moralo biti znano slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, ker je: 1./ prejela izpolnitev na način, ki ni običajen in 2./ bilo plačilo izvršeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka (četrti odstavek 125. člena ZPPSL). Z ugotovljenim dejanskim stanjem se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Na to dejansko stanje pa je vezano pri svoji odločitvi tudi revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP). Na uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pa je revizijsko sodišče odgovorilo že zgoraj.

Uveljavljani revizijski razlogi ne obstojijo. Zato, in ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).