Jedro

Namen pridobivanja strokovnih nazivov v vzgoji in izobraževanju je izkazovanje strokovnih izkušenj s področja, ki jih strokovni delavec opravlja, pri čemer je vrsta pogodb nepomembna, saj je tudi zakonodajalec izrecno predvidel možnost sklenitve pogodbe o delu ravno za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti (pod določenimi pogoji z Obligacijskim zakonom - OZ), če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno tolmačenje, da tožnici, ki je kot redovnica opravljala strokovno delo vzgojiteljice, zgolj zaradi vrste pogodbe, na podlagi katere je to delo opravljala, ne pripada strokovni naziv, je v nasprotju s pravico do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS).

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-1314/2022/4/142-21 z dne 6. 10. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje, pri čemer mora organ odločitev sprejeti v roku 45. dni od prejema predmetne sodbe.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo je bil predlog direktorja zavoda za napredovanje tožnice v naziv mentorica zavrnjen.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je direktor zavoda podal predlog za napredovanje tožnice skladno s 6. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), in sicer pri toženi stranki. Predlogu za napredovanje je bila priložena ocena delovne uspešnosti, fotokopija dokazila o opravljenem strokovnem izpitu, fotokopiji dveh diplom, fotokopije podjemnih pogodb ter dogovorov o prostovoljnem delu in fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu.

3. Po stališču tožene stranke tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh predpisanih pogojev za napredovanje v naziv mentorica.

4. Tožena stranka v nadaljevanju navaja določbe 92. člena Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) in njegov 92. člen, dodatno pa navaja, da učitelj v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju spada med javne uslužbence, ki pa v skladu s 4. točko 2. člena navedenega zakona opravljajo delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 16. členom napredujejo v plačne razrede in nazive.

5. Po stališču tožene stranke je napredovanje v naziv v vzgoji in izobraževanju specifična pravica strokovnega delavca, ki izhaja iz delovnega mesta ter sklenjene veljavne pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila tožnica v času vložitve predloga razporejena na delovno mesto v okviru podjemne pogodbe, je po stališču tožene stranke zgolj zaposlena kot sodelavka po pogodbi, ki pa ni podlaga za uveljavitev pravice do napredovanja, saj podjemna pogodba ali pogodba o avtorskem delu ne izkazuje sklenjenega rednega delovnega razmerja na področju vzgoje in izobraževanja.

6. Tožena stranka je tako zavrnila predlog za napredovanje v naziv mentorice tožnici, ker je štela, da ni predložila ustreznih dokazil o sklenjenem rednem delovnem razmerju na področju vzgoje in izobraževanja, zato niso izpolnjeni pogoji za napredovanje v naziv tožnice kot mentorice, posledično pa je predlog predlagatelja direktorja zavoda zavrnilo.

7. V predmetni zadevi gre za enostopenjski postopek, kar pomeni, da je zoper navedeno odločitev bilo možno sprožiti upravni spor, ki ga je tožnica sprožila pri tem sodišču. _Tožbene navedbe_

8. Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in tako vlaga tožbo zaradi nepravilne in nezakonite odločitve iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica izpostavlja, da je stališče tožene stranke, da ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev za napredovanje v naziv mentorica, nepravilno, saj je tožena stranka, kljub temu, da je očitno tožnico štela za učiteljico, njen status enačila s statusom javnega uslužbenca. Tožnica meni, da stališče tožene stranke, da ji pravica do napredovanja ne pripada, ker ni javna uslužbenka, napačno, saj ne izhaja iz zakonske podlage in je tako tožena stranka tožnici kršila temeljno ustavno pravico do enakosti pred zakonom.

9. Tožnica izpostavlja, da lahko, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZOFVI, vzgojitelj napreduje v nazive mentor, svetovalec in svétnik, pri čemer je tožnica opravljala dela na delovnem mestu vzgojiteljice.

10. Na podlagi prvega odstavka 92. člena ZOFVI vzgojiteljice spadajo med strokovne delavce, tožena stranka pa v svoji obrazložitvi ni navedla katerih pogojev tožnica ne bi izpolnjevala za delo vzgojiteljice.

11. Tožnica izpostavlja, da status strokovnega delavca po jasnih in izrecnih določbah drugega odstavka 105. člena ZOFVI in 2. člena Pravilnika predstavlja tudi pravico do napredovanja, pri čemer dodatni pogoji, ki jih je navedla tožena stranka, ne izhajajo ne iz zakona in ne iz Pravilnika, zaradi česar so tovrstna pravna stališča tožene stranke nezakonita in neustavna, prav tako pa v svoji obrazložitvi prihaja sama s seboj v nasprotje. Tožnica izpostavlja, da 92. člen ZOFVI opredeljuje pojem strokovnih delavcev in predpisuje pogoje za ta status in jih naslavlja "zaposleni", vendar prvi odstavek 104. člena ZOFVI pogoje, predpisane za strokovne delavce javnih vrtcev in šol, izrecno širi tudi na strokovne delavce v zasebnih vrtcih in šolah, ki izvajajo javno veljavne programe. Med te pogoje pa ne po določbah ZOFVI ne po določbah Zakona o vrtcih (ZVrt) ne spadata ne status javnega uslužbenca in tudi ne pogodba o zaposlitvi. Po stališču tožnice gre za jasen jezikovni okvir zakonskih določb, izven katerega ni mogoče razlagati in dodatno postavljati pogojev, kot je to storila tožena stranka, saj je ZOFVI matični zakon, ki kot lex specialis ureja področje vzgoje in izobraževanja in v ničemer ne veže statusa strokovnega delavca na status javnega uslužbenca ali na pogodbo o zaposlitvi, niti česa takega ne določa ZVrt, ki pa podrobneje ureja področje predšolske vzgoje. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) pa ne določa pogoja za status strokovnega delavca v vrtcu, temveč je namenjen ureditvi sistema plač funkcionarjem in javnim uslužbencem, kakor tudi pravilom za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje, s čimer pa ni povezan položaj strokovnih delavcev v vrtcih in tudi ne status navedenih delavcev. Tožnica še meni, da je stališče tožene stranke napačno tudi zato, ker bi tolmačenje kot ga navaja tožena stranka pomenilo, da nihče, ki sicer opravlja javnopravno reguliran poklic, nima pravice do napredovanja v naziv, če ni tudi dejansko zaposlen kot javni uslužbenec, kar bi posledično pomenilo, da tak strokovni delavec, ki sicer opravlja strokovne naloge na področju vzgoje in izobraževanja, nikoli ne bi mogel napredovati, pri čemer pa ZSPJS ureja zgolj pravico do plače, ki izhaja iz napredovanja za javne uslužbence, ne pa tudi pogojev za napredovanje, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

12. Tožnica še posebej izpostavlja, da napredovanje v naziv ne izhaja iz delovnopravnega statusa, saj so pridobljeni nazivi v skladu s tretjim odstavkom 2. člena Pravilnika trajni in imajo neposreden vpliv na materialne pravice strokovnega delavca tudi v primeru spremembe delovnopravnega statusa. Tožnica tako izpostavlja, da izpolnjuje vse pogoje za napredovanje za strokovnega delavca in tudi dejansko opravlja delo kot strokovni delavec, zaradi česar gre pri odločitvi tožene stranke za resno kršitev pravic, ki jih tožnici daje zakon. Hkrati pa gre tudi za različno obravnavo strokovnih delavcev, ki niso javni uslužbenci oziroma ne delajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da gre za različno obravnavanje v bistvenem enakih položajev brez kakršnekoli podlage v zakonu oziroma brez kakršnegakoli stvarnopravnega razloga, ki bi ga bilo mogoče izpeljati iz namena zakona. Po stališču tožnice je zakonski položaj vseh strokovnih delavcev enak, kakor tudi njihove pravice, ki iz tega položaja izhajajo, zaradi česar tako ne more priti do razlikovanja med strokovnimi delavci le na podlagi statusa javnega uslužbenca ali redne zaposlitve, saj bi to pomenilo poseg v temeljno ustavno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

13. Tožnica še izpostavlja, da zaradi napačne uporabe materialnega prava toženka ni niti ugotavljala pravno pomembnih dejstev v predmetnem odločanju, in sicer izpolnjevanja pogojev tožnice za napredovanje in tako sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

_Odgovor tožene stranke_

14. Tožena stranka je na tožbo odgovorila v roku in prerekala vse navedbe tožeče stranke z dodatno obrazložitvijo, da tožnica ni izpolnjevala predpisanih pogojev za napredovanje po prejetem predlogu, saj je svoje delo opravljala na podlagi civilnopravne podjemne pogodbe in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Po stališču tožene stranke je napredovanje v naziv v vzgoji in izobraževanju pravica strokovnega delavca, ki izhaja iz delovnega razmerja. Tožena stranka izpostavlja, da predstavlja zakonsko podlago za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju 105. člen ZOFVI, na podlagi katere je bil sprejet tudi Pravilnik, ki podrobneje opredeljuje pogoje načina napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive. Pridobljeni nazivi so trajni, strokovni delavci pa napredujejo v nazive mentor, svetovalec in svétnik, pri čemer lahko v predmetne nazive napredujejo le tisti strokovni delavci, ki izpolnjujejo vse z zakonom in podzakonskimi akti predpisane pogoje za strokovne delavce. Po stališču tožene stranke že iz samega naslova poglavja 92. člena prvega odstavka ZOFVI izhaja, da morajo biti strokovni delavci v vzgojno-izobraževalnih ustanovah zaposleni v vrtcu ali šoli, saj sicer niso strokovni delavci. Osnovni pogoj za napredovanje zaposlenega v naziv pa je sklenjena pogodba o zaposlitvi v vrtcu ali šoli. Po stališču tožene stranke navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je mogoče na področju vzgoje in izobraževanja na podlagi podjemne pogodbe zaposliti osebo skladno s 109.a členom ZOFVI zgolj, če so bile predhodno izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je takšno zaposlitev mogoče skleniti zaradi nemotenega izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti. V navedeni določbi je izrecno navedeno, da v primeru sklenitve podjemne pogodbe posameznik ne pridobi pravic iz delovnega razmerja, pri čemer citirani člen določa tudi časovno omejitev sklepanja podjemnih pogodb, ki se lahko sklenejo največ v obsegu 1/3 z ZOFVI določene tedenske učne obveznosti in največ za obdobje 10 mesecev v šolskem letu.

15. Ker je imela tožnica sklenjene podjemne pogodbe na podlagi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma je opravljala prostovoljno delo na podlagi zakona, ki ureja prostovoljstvo, tovrstna razmerja nimajo elementov delovnega razmerja, zaradi česar je po stališču tožene stranke neutemeljena tožničina zahteva, da se ji priznajo pravice kot gredo osebam, ki so v delovnem razmerju.

16. Tožena stranka zavrača tudi navedbe tožnice o diskriminaciji in neenakosti pred zakonom, saj tožnica nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi v vrtcu ali šoli in je delo opravljala na podlagi civilnopravnih pogodb. Pri navedenem tožena stranka še izpostavlja določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 22. oziroma 54. členom ZDR-1, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Takšno izjemo pa določa citirana določba 109.a člena ZOFVI, iz katere pa izrecno izhaja, da takšen posameznik ne pridobi pravic iz delovnega razmerja. Tako nihče na področju vzgoje in izobraževanja, ki nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ne more napredovati v naziv, ker ne izpolnjuje osnovnega pogoja sklenjenega delovnega razmerja in je posledično tudi neutemeljeno zatrjevanje o domnevno neenakem obravnavanju zaposlenih v javnih ali zasebnih zavodih. Vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih in šolah se lahko izvaja le na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer odstop od tega pravila določa le 109.a člen ZOFVI.

17. Po stališču tožene stranke je tako pravica do napredovanja v naziv nesporna pravica iz delovnega razmerja, saj je povezana s pravico do plače, medtem ko posameznik, ki opravlja delo na podlagi pogodb civilnega prava nima pravice do plače ampak do plačila za delo, kar pa ni mogoče enačiti. Tožena stranka še dodaja, da je med strankama nesporno, da je tožnica po izobrazbi diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, vendar, ker nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi ji ne gredo enake pravice kot gredo strokovnim delavcem in tudi ne prejema plače, temveč dogovorjeno plačilo za delo. Tožena stranka tako predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

18. Tožnica je dne 24. 1. 2023 podala še pripravljalno vlogo, v kateri izpostavlja, da tožena stranka v svojih odgovorih, kakor tudi v izpodbijani odločbi, ni pojasnila zakaj naj bi bila pravica do napredovanja pravica iz delovnega razmerja, pri čemer meni, da pravica strokovnega delavca izhaja iz strokovne dejavnosti in zato toženka napačno veže pravico do napredovanja v strokovni naziv na delovno razmerje in za napredovanje neutemeljeno uvaja pogoj, ki ne izhaja ne iz zakona in tudi ne iz podzakonskih predpisov, zaradi česar je tožnica na ta način neenakopravno obravnavana glede na druge strokovne delavce, ki opravljajo povsem enako pedagoško delo enake zahtevnosti in v enakem obsegu.

19. Tožnica je dne 29. 12. 2023 sodišču posredovala prošnjo za prednostno obravnavo zadeve, ki jo je sodišče glede na vsebino predmetne zadeve in prošnjo prosilke skladno s 13.a členom ZS opredelilo kot prednostno in jo kot tako tudi obravnavalo po vrstnem redu prednostnih zadev.

_Datum izdaje sodbe_

20. Sodišče je na glavni obravnavi snemalo navedbe strank in zaslišanje tožnice, v sled česar je bil prepis zvočnega posnetka, po podatkih sodnega spisa, obema strankama vročen dne 29. 4. 2024. Sodišče je izdajo sodbe pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Ob upoštevanju roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa (5 delovnih dni), je tako sodišče sodbo izdalo prvi delovni dan po dokončnosti zapisnika, to je dne 9. 5. 2024. _Sodna presoja_

21. Tožba je utemeljena.

22. V predmetni zadevi je sodišče, v skladu z določili prvega odstavka 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS, izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožnica pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja namreč pravico do učinkovitega sodnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

23. Sodišče je tako izvedlo tudi dokazni postopek, v okviru katerega je presojalo dokaze z vpogledom v izpodbijano odločbo številka 10051-1314/2022/4/142-21 z dne 6. 10. 2022, v predlog za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive z dne 28. 6. 2022, v dopis direktorja zavoda z dne 24. 6. 2022 z naslovom "Zadeva: napredovanje v naziv mentor zaposlene A. A. v vzgoji in izobraževanju", v Potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu pod zaporedno številko 10040-675/2018 z dne 7. 5. 2018, v potrdilo o pridobljeni izobrazbi za tožnico kot diplomirano vzgojiteljico predšolskih otrok (Pedagoške fakultete - 2018) in univerzitetno diplomirano kemičarko (Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani - 2006), v potrdilo o opravljenem dodatnem strokovnem delu v šolskih letih 2016/17-2021/22 z dne 24. 6. 2022, v podjemne pogodbe št. 1/2021, številka 2, št. 1/2018, št. 1/2019, št. 1/2020, v dogovor o prostovoljskem delu z dne 23. 9. 2016 in 1. 9. 2017 ter v vse preostale listine sodnega in upravnega spisa in z zaslišanjem tožeče stranke.

24. Med strankama je nesporno, da tožnica še sedaj opravlja delo vzgojiteljice v vrtcu (v okviru nadomeščanja odsotnih vzgojiteljic, torej strokovno delo), da ima ustrezno strokovno izobrazbo, in da ima z vrtcem sklenjeno podjemno pogodbo v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ), sicer pa da opravlja delo redovnice.

25. V predmetni zadevi je, glede na zgoraj navedeno, med strankama sporno vprašanje ali je zaradi različne vrste pogodbe, na podlagi katere tožnica opravlja delo vzgojiteljice v vrtcu, dopustno zavrniti možnost njenega napredovanja v naziv oziroma drugače ali je dopustna zavrnitev imenovanja tožnice v naziv mentorica, če tožnica nima sklenjenega delovnega razmerja, temveč ima za istovrstno strokovno delo sklenjeno pogodbo o delu, ki je kot izjema zakonsko dopustna. V posledici pa, ali pravica do imenovanja v naziv izhaja iz opravljenega strokovnega dela in ustreznih strokovnih kvalifikacij ali iz pravice do plače. 26. Med strankama je namreč nesporno, da tožnica še danes opravlja delo vzgojiteljice, kar je tožnica navajala v okviru tožbenih navedb in je potrdila tudi na naroku za glavno obravnavo, ko je zaslišana kot stranka povedala, da je v vrtcu, kjer opravlja delo na podlagi predloženih pogodb, opravljala delo na mestu vzgojiteljice na način, da je pomagala v oddelkih, kadar so bili kadrovski primanjkljaji, vodila glasbene dejavnosti v vrtcu, urejala spletno stran vrtca, pomagala ravnateljici vrtca, vodila tudi interna izobraževanja, kakor tudi izobraževanja študentov (hospitacije), pri čemer je v oddelkih otrok v celoti nadomeščala, zaradi bolezni, odsotne vzgojiteljice in je pravzaprav opravljala vso delo vzgojiteljice razen vodenja dokumentacije, kar vse izhaja tudi iz priloženih dokazov v postopku, ki jih je sodišče izvedlo v okviru dokaznega postopka, tožena stranka pa temu dejstvu ni ugovarjala. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi, prejeti na sodišču dne 6. 1. 2023, temu dejstvu tudi pritrdila, zaradi česar je tako sodišče poklonilo vero navedbam tožnice in njeno izpoved na zaslišanju kot stranke štelo kot verodostojno, saj je bilo podkrepljeno tudi z zgoraj navedenimi listinskimi dokazi.

27. Na podlagi navedenega je sodišče med strankama štelo kot nesporno dejstvo, da je tožnica opravljala strokovno delo vzgojiteljice več let, predhodno tudi volontersko, pri čemer je sodišče v okviru obravnave raziskalo tudi vzrok zakaj tožnica nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazni postopek je pokazal, da gre za specifično situacijo tožnice, ki kot redovnica takšne pogodbe ne potrebuje in tudi ne izplačila osebnega dohodka, ki ga v tej zvezi pogojuje tožena stranka, ravno zaradi njenega osnovnega poklica, ki ga opravlja in je tudi ustrezno socialno zavarovana.

28. Sodišče po tako izvedenem dokaznem postopku pritrjuje navedbam tožnice iz tožbe in iz navedb na glavni obravnavi, da napredovanje v naziv ne izhaja iz delovnopravnega statusa, saj so pridobljeni nazivi, v skladu s tretjim odstavkom 2. člena Pravilnika, ki je veljal v času odločanja tožene stranke1, trajni in imajo neposreden vpliv na pravice strokovnega delavca do uporabe strokovnega naziva, neodvisno od vrste pogodbe na podlagi katerega se opravlja, saj jih strokovni delavci ohranijo tudi ob morebitni spremembi delovnopravnega statusa. Med strankama je namreč nesporno, da je tožnica opravljala strokovno delo vzgojiteljice, zaradi česar narave njenega dela ni mogoče razlikovati od narave istovrstnega strokovnega dela, ki ga opravlja druga redno zaposlena vzgojiteljica in tako tudi ne v posledici dopustnosti napredovanja v strokovni naziv. Med pogodbo o zaposlitvi in pogodbo o delu namreč razlikovanje ni v tem, da bi zgolj delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi pogodbeni stranki (delavcu) omogočilo pridobitev ustreznih strokovnih in delovnih izkušenj, medtem ko delo opravljeno po podjemni pogodbi ne, saj gre za pravico do imenovanja v določen naziv zaradi opravljanja strokovnega dela in posledično uporabe naziva zaradi pridobivanja istovrstnih strokovnih izkušenj, ki so pogoj za pridobitev naziva mentor. Pri delu strokovnih delavcev v vzgojno izobraževalni ustanovi, konkretno v vrtcu, gre za izkušnje strokovnega delavca pridobljene v okviru vzgojnega procesa predšolskih otrok. Zaradi navedenega pa na pridobivanje izkušenj ne more vplivati vrsta pogodbe, ki jo ima strokovni delavec sklenjeno. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložila ali obstaja objektivna in upravičena podlaga za takšno razlikovanje zgolj na podlagi statusa pogodbe.

29. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo dejstvo, da gre pri delu tožnice, ki ga je med strankama nesporno opravljala kot vzgojiteljica, v prvi vrsti za specifičen poklic vzgoje in izobraževanja, ki ni primerljiv z ostalimi javnimi uslužbenci, kot je to napačno navedla tožena stranka, zraven tega pa je pri tožnici še posebej specifična situacija zaradi opravljanja njenega osnovnega poklica, ki ga opravlja kot redovnica in na ta način nikoli ne bi mogla pridobiti nazivov v vzgoji in izobraževanju, kljub temu, da bi takšno delo vseskozi tudi opravljala, s čimer pa bi bila v neenakopravnem položaju s tistimi, ki tovrstno delo sicer opravljajo na podlagi druge vrste pogodbe oziroma na drugi materialno pravni podlagi. Takšno razlikovanje pa je v nasprotju z ustavnopravnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Navedeno je ključno tudi z vidika enakosti dostopa strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do dela in napredovanja, saj je tožnica predhodno nedvomno pridobila strokovno izobrazbo, opravila tudi strokovni izpit, (kjer očitno njeno siceršnje delo redovnice ni bilo ovira za pristop k strokovnemu izpitu) in tudi opravljala strokovno delo, na pravni podlagi, ki jo 109a. člen ZOFVI, kot izjemo, dopušča. 30. Sodišče še pripominja, da tožena stranka v postopku odločanja o možnosti napredovanja tožnice v naziv niti ni ugotavljala okoliščin, ki so tožnico in ravnatelja vrtca dejansko vodile k temu, da sta v konkretnem primeru, za simbolno ceno, sklenila podjemno pogodbo po določilih OZ (pri čemer je tožnica opravljala delo ves mesec), namesto pogodbe o zaposlitvi. Med strankama je namreč nesporno, da je tožnica opravljala delo pri izvajalcu javno veljavnega programa, kjer je skozi večletno delo pridobila ustrezne strokovne izkušnje, zaradi česar bi bila, ob nemožnost imenovanja v naziv, v neenakopravnem položaju z drugimi zaposlenimi in je tako pritrditi tožnici, da bi šlo v takšnem primeru za kršitev enakosti pred zakonom, kakor tudi za kršitev možnosti enakopravnega dostopa do dela.

31. Na podlagi zgoraj navedenega sodišče na tem mestu ugotavlja, da je stališče tožene stranke, da podjemna pogodba, kot jo je sklenila tožnica, ne more šteti kot pogodba o zaposlitvi, napačno. V skladu s 619. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se s podjemno pogodbo ali pogodbo o delu podjemnik zavezuje opraviti določen posel ali delo, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal2. Iz definicije je razvidno, da je predmet pogodbe definiran široko, pri čemer je treba upoštevati, da zgolj zaradi dejstva, da je imela tožnica sklenjeno podjemno pogodbo, ni mogoče zanikati pridobivanja delovnih in strokovnih izkušenj in zato tudi ni razlike med pogodbo o delu in delovnopravno pogodbo, kar tožena stranka tudi ni utemeljila. Tožena stranka napačno utemeljuje svojo odločitev zgolj na podlagi določil Zakona o javnih uslužbencih, saj nazivi v vzgoji in izobraževanju niso pogojeni z vrsto zaposlitve v javnem sektorju, temveč s pridobivanjem ustreznih vzgojno-izobraževalnih izkušenj, ravno na področju, na katerem je tožnica strokovno delo vzgojiteljice opravljala in ga še opravlja.

32. Namen pridobivanja strokovnih nazivov v vzgoji in izobraževanju je namreč izkazovanje strokovnih izkušenj s področja, ki jih strokovni delavec opravlja, pri čemer je vrsta pogodb nepomembna, saj je tudi zakonodajalec izrecno predvidel možnost sklenitve pogodbe o delu ravno za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti (pod določenimi pogoji z OZ), če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 109.a člena ZOFVI). Nasprotno tolmačenje, da tožnici, ki je sicer opravljala strokovno delo vzgojiteljice (in je med strankama nesporno), zgolj zaradi vrste pogodbe, na podlagi katere je to delo opravljala, ne pripada strokovni naziv, je v nasprotju s pravico do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS). Ključno za pridobivanje strokovnih izkušenj in posledično tudi za pridobivanje nazivov je namreč upoštevanje časa opravljanja strokovnega dela in je v posledici tako ključno tudi z vidika enakosti dostopa strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do pridobivanja nazivov.

33. Pravilnik v 5. členu namreč določa, da se kot drug strokovni delavec šteje oseba, ki je v vrtcu oziroma šoli, v skladu s 7. členom Pravilnika na podlagi pogodbenega razmerja iz 109., 109.a ali 109.b člena ZOFVI, opravljala vzgojno-izobraževalno delo. Ker ZOFVI v 109.a členu določa, da sme izvajalec vzgojno-izobraževalnega programa le izjemoma (in če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ter je treba zagotoviti nemoteno izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti), s strokovnim delavcem skleniti pogodbo o delu, so v konkretnem primeru ostale dejanske okoliščine, ki so bistvene za uporabo omenjene izjeme, nerazčiščene. Pri čemer pa bo morala tožena stranka ob ponovnem odločanju upoštevati tudi specifično situacijo tožnice ki, ravno zaradi narave njenega osnovnega poklica redovnice, za strokovno delo vzgojiteljice, ki ga sicer opravlja, ne more skleniti klasičnega delovnega razmerja.

34. Sodišče pri navedenem še pripominja, da strokovnega naziva, skladno s Pravilnikom, strokovni delavec ne pridobi zaradi vrste pogodbe, ki jo ima sklenjeno, temveč zaradi strokovnih izkušenj, ki jih strokovni delavec opravlja. Drugačna vrsta pogodbe je samo drugačna pravna podlaga za zakonito, vendar strokovno istovrstno opravljanje dela, pri čemer zgoraj navedena zakonodaja ravno na področju vzgoje in izobraževanja, zaradi specifičnosti strokovnega dela, dopušča izjeme tovrstnega zaposlovanja oziroma različne pravne podlage za zaposlitev. Prav tako pa že samo ime Pravilnika pove, da gre za pravilnik, ki ureja imenovanje v strokovne nazive. Zaradi navedenega tudi ni mogoče delavcev, ki opravljajo delo na področju vzgoje in izobraževanju enačiti z ostalimi javnimi uslužbenci, kot to upravičeno in utemeljeno izpostavlja tožnica, saj javni uslužbenci, ki delajo v javnem sektorju izven vzgoje in izobraževanja ne morejo pridobiti nobenega strokovnega naziva povezanega z izobraževanjem. Učitelji in vzgojitelji namreč ravno zaradi vrste strokovnega dela, ki ga opravljajo v vzgoji in izobraževanju, lahko pridobijo nazive mentor, svetovalec in svetnik in sta tako ZOFVI kot ZVrt specialna zakona, ki to področje posebej in drugače urejata.

35. Pri navedenem sodišče pripominja, da je pri predmetni odločitvi smiselno upoštevalo tudi stališče Sodišča Evropske unije (SEU), v zadevi C-644/2019 z dne 8. 10. 2020, ki se je sicer v okviru predhodnega odločanja ukvarjalo s presojo o enakem obravnavanjem pri zaposlovanju in delu za določen in nedoločen čas, vendar je pri tem jasno izpostavilo načelo prepovedi diskriminacije glede na delo na različnih pravnih podlagah, ki je po vsebini in vrsti isto, in ki ga je treba upoštevati pri sicer primerljivem delavcu, ki je zaposlen za določen čas z delavcem zaposlenim za nedoločen čas, torej v luči ugotovitve ali opravlja enako ali podobno delo ali poklic, pri čemer pa se upošteva izobrazba ali strokovnost in se tako delavce zaposlene za določen čas (kamor je zaradi specifičnosti poklica in dopustnosti izjeme mogoče šteti tudi tovrstno pogodbo, kot je tožničina), ne sme obravnavati manj ugodno, kakor primerljive delavce zaposlene za nedoločen čas zgolj zaradi vrste pogodbe, ki jo ima posameznik sklenjeno, razen če bi bilo različno obravnavanje utemeljeno z objektivnimi razlogi3, kar pa v predmetnem primeru ni bilo izkazano. Pri tožnici je ravno zaradi njenega specifičnega primera in njene vrste poklica, torej dela, ki ga opravlja kot redovnica mogoče, da bi šlo, ob nasprotni razlagi, za diskriminacijo, saj zaradi hkratnega opravljanja verske službe in istovrstnega strokovnega dela v vzgojno izobraževalni ustanovi (ki ga tudi v trenutku odločanja sodišča še vedno opravlja v vrtcu), ne bi mogla pridobiti naziva mentor. Pri navedenem bi tako šlo za prikrajšanje, ki bi ga bila tožnica deležna, glede na pravice, ki so sicer priznane drugim delavcem zaposlenim v vzgoji in izobraževanju za nedoločen čas4. 36. Zaradi vsega zgoraj navedenega je bilo v postopku treba ugotoviti, ali je tožnica opravljala isto vrsto dela, torej delo vzgojiteljice, kar je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno in je tako treba njeno pravico do pridobitve naziva mentor razlagati v povezavi z vrsto dela, ki ga je tožnica opravljala in ne vrste pogodbe, ki jo je imela sklenjeno za opravljanje tega dela. Po stališču SEU je namreč treba upoštevati pojem primerljivi delavec in v smislu te določbe upoštevati ali posamezni delavci, torej tisti, ki imajo sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, torej druge vzgojiteljice, opravljajo v istem vrtcu oziroma v vzgojno-izobraževalnem zavodu enako ali podobno delo, torej strokovno enako delo kot tožnica5. V zvezi z navedenim je SEU tudi opozorilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 21. 11. 2018, DE Diego Porras, C-619/17 in navedena sodna praksa).

37. Tožena stranka takšne objektivne utemeljenosti ni utemeljila, torej ni navedla konkretiziranih in utemeljenih razlogov, ki bi opravičevali njeno različno obravnavo glede na druge primerljive strokovne delavce v vrtcu, ki so zaposleni za nedoločen čas. Zgolj druga vrsta pogodbe, tudi po stališču sodišča, takšnega razlikovanja ne utemeljuje, saj je treba pri tovrstnih odločitvah delavce, ki opravljajo istovrstno delo v primerljivem položaju (torej enako ali podobno delo) enako obravnavati. Tožena stranka bi tako bila pred izdajo izpodbijane odločbe dolžna ugotoviti kakšen je položaj tožnice, torej ali opravlja enako ali podobno delo in raziskati ali je (ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, specifičen položaj tožničinega opravljanja dela redovnice, pogoji glede opravljanja dela in delovni pogoj), mogoče šteti, da je tožnica v primerljivem položaju glede na vrsto dela, ki ga opravlja, z ostalimi zaposlenimi v vzgojno-izobraževalnem zavodu vrtca.

38. Če bi tožena stranka ugotovila, da je položaj kategorije ostalih vzgojiteljic v vrtcu in tožnice primerljiv, bi morala preučiti ali pri pridobivanju strokovnega naziva obstaja objektivni razlog za različno obravnavanje, pri čemer pa bi morala upoštevati vrsto dela, ki ga tožnica opravlja in ne vrsto pogodbe, ki jo ima tožnica sklenjeno z zavodom. Pri navedenem sodišče pripominja, da se tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso SEU s pojmom objektivni razlog zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih elementov, značilnih za zadevni pogoj za zaposlitev v posebnem okviru (kot je bilo v danem primeru), v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se lahko preveri ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi ali se z njim lahko doseže želeni cilj, in ali je nujno za dosego tega cilja. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za katerih izvedbo je bila sklenjena pogodba. Pri tožnici gre med drugim še dodatno za specifično situacijo, ki je neločljivo povezana tudi z naravo njenega dela in zavarovalno podlago, ki je sicer drugačna. Ob upoštevanju dejstva, da tožnica opravlja delo redovnice, ne gre prezreti, da je sicer z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami za druge delavce določena obveza za sklenitev delovnega razmerja namenjena varovanju pravic delavcev in prepovedi zlorabe ter zaščiti delavcev, ne pa pridobivanju strokovnih nazivov.

39. Na podlagi vsega zgoraj navedenega, je tako sodišče pritrdilo navedbam tožnice, da vzgojiteljice v vrtcu, na podlagi prvega odstavka 92. člena ZOFVI, spadajo med strokovne delavce, in da tožena stranka v svoji obrazložitvi ni navedla katerih pogojev naj tožnica ne bi izpolnjevala za delo vzgojiteljice. Tako je pritrditi tožnici, da pravica do napredovanja v naziv, ki bi naj izhajala iz plače (ki jo je kot dodatni pogoj navedla tožena stranka), ne izhaja ne iz zakona in tudi ne iz Pravilnika in so zato tovrstna pravna stališča tožene stranke napačna in v posledici nezakonita, saj bi ob drugačni razlagi pomenila neenakopravno obravnavo in diskriminacijo tožnice glede na dejstvo, da je opravljala delo strokovnega delavca v okviru izvajanja javno veljavnega programa. Pritrditi je tudi tožnici, da je ZOFVI matični zakon in kot lex specialis ureja področje vzgoje in izobraževanja in tako v ničemer ne veže statusa strokovnega delavca na status javnega uslužbenca ali na pogodbo o zaposlitvi, niti česa takega kot področni zakon ne določa ZVrt, ki podrobneje ureja področje predšolske vzgoje.

_Sklepno_

40. Na podlagi vsega zgoraj navedenega sodišče tako sklepno dodaja, da načina sklenitve pogodbe, vrste pogodbe in načina izplačila, ni mogoče enačiti s strokovnimi izkušnjami, saj so le te pridobljene zaradi opravljanja strokovnega dela in ne zaradi vrste sklenjene pogodbe. Stališče tožene stranke, da lahko v nazivu napredujejo zgolj zaposleni za nedoločen čas prav tako pomeni neenakopravno obravnavo, saj bi tovrstno tolmačenje pomenilo, da nihče, ki sicer opravlja strokovno javno pravno reguliran poklic in izpolnjuje vse strokovne naloge, nima pravice do napredovanja v naziv zgolj iz razloga različne pravne podlage, na podlagi katere opravlja to delo, torej različne vrste pogodbe. Posledično takšen strokovni delavec ne bi mogel nikoli strokovno napredovati, kljub temu, da bi opravljal strokovno delo, kar bi pomenilo, da bi šlo za različno obravnavanje v bistvenem enakih položajev oseb, ki bi opravljale enako strokovno delo, razlikovanje pa ne bi imelo podlage v zakonu in tudi ne nobenega stvarnopravnega razloga, ki bi ga bilo mogoče izpeljati iz namena zakona.

41. Tudi po stališču sodišča je zakonski položaj strokovnih delavcev, glede pravice do pridobitve strokovnega naziva, enak, saj pravica do strokovnega naziva izhaja iz položaja in vrste dela, ki ga posameznik opravlja in torej ne iz vrste sklenjene pogodbe. Zaradi navedenega tako ne sme priti do razlikovanja med "redno" zaposlenimi strokovnimi delavci in delavci zaposlenimi po podjemni pogodbi ali po pogodbi za določen čas, v kolikor ti opravljajo istovrstno delo, saj bi to pomenilo poseg v temeljno ustavno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in tudi kršitve Ustave RS ob uresničevanju pravic do enakega dostopa do delovnega mesta. Tožnica je namreč v svojih navedbah pred sodiščem tudi navedla, da tovrstni naziv potrebuje iz razloga prijave na delovno mesto ravnateljice vrtca, kamor pa se ob zavrnitvi možnosti imenovanja v naziv mentor, kljub večletnemu dejansko opravljenemu strokovnemu delu v vzgoji in izobraževanju, ne bi mogla nikoli prijaviti.

42. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je tako sodišče, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično tudi napačne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), predmetno odločbo odpravilo in jo vrnilo organu, ki je odločal, v ponovno odločanje, pri čemer bo organ pri ponovnem odločanju moral upoštevati stališče sodišča (peti odstavek 64. člena ZUS-1), in sicer, da je treba pravico tožnice do naziva upoštevati iz vrste dela, ki ga je opravljala in ne iz vrste pogodbe, ki jo je imela sklenjeno z zavodom. Sodišče je v skladu z navedenim zakonskim določilom organu odločanja tudi določilo, da mora ponovno odločitev sprejeti v roku 45 dni od prejema predmetne sodbe.

_Glede nadaljevanja postopka_

43. Sodišče v luči nadaljevanja postopka zaradi načela ekonomičnosti pripominja, da 109a. člen ZOFVI ureja možnost podjemne pogodbe (torej pogodbe kot jo ima sklenjena tožnica) pod pogoji določenimi z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja (OZ) v pogojih kot so v navedenem členu določeni.

44. Kljub določilu četrtega odstavka 109.a člena ZOFVI (ki določa, da oseba, ki ima sklenjeno pogodbo ne more pridobiti pravic iz delovnega razmerja), pa navedena določba ne more pomeniti, da oseba, ki sicer opravlja strokovno delo ne more pridobiti strokovnega naziva. Pravice iz delovnega razmerja so namreč zakonsko določene pravice, ki jih imajo zaposleni v razmerju do svojega delodajalca in predstavljajo preprečitev zlorab za zaposlene delavce s strani delodajalca in vključujejo pravico do plače, pravico do dopusta, varnosti pri delu, spoštovanja delovnega časa, socialne varnosti in podobno. Tožnica navedenih pravic niti ni uveljavljala in tudi ne pridobila. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz predmetne zakonske določbe izhaja, da zaposleni na podlagi pogodbe sklenjene po določilih OZ ne more pridobiti pravic iz delovnega razmerja, vendar pravic iz delovnega razmerja ne gre enačiti s pravico do pridobitve strokovnega naziva, saj pravica do pridobitve strokovnega naziva izhaja iz vrste opravljenega dela in ne iz delovnega razmerja. Strokovni nazivi so namreč odraz in posledica izpolnjevanja pogojev za imenovanje zaradi ustreznega strokovnega dela in ne odraz vrste sklenjenega pogodbenega razmerja. Zaradi navedenega tudi ni mogoče trditi, da tožnica, zaradi četrtega odstavka 109a člena ZOFVI, nima pravice do pridobitve strokovnega naziva, ker nima pravic iz delovnega razmerja, kar bo tožena stranka v ponovljenem postopku morala upoštevati.

45. Na podlagi navedenega je tudi napačno tolmačenje tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da pri učiteljih (v danem primeru vzgojiteljih), ker bi naj bili javni uslužbenci, pravica do napredovanja v naziv izhaja iz delovnega mesta, pravice do plače ter sklenjene veljavne pogodbe o zaposlitvi. Pravica do napredovanja v naziv, ki predstavlja potrditev strokovnega dela, namreč ravno v vzgoji in izobraževanju, na podlagi 109.a člena ZOFVI, dopušča tudi drugačno vrsto pravne podlage za opravljanje istovrstnega strokovnega dela.

46. Zaradi navedenega, po stališču sodišča, Pravilnik tudi določa, da lahko v naziv mentor (8. člen Pravilnika) napreduje strokovni delavec in ne na primer zaposleni delavec6, pri čemer se vse alineje razen prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 8. člena Pravilnika, ki se nanašata na delovno dobo, nanašajo na strokovno opravljeno delo. V zvezi z določenim pogojem delovne dobe7 pa je treba uporabiti institut exceptio illegalis, saj je navedena določba v nasprotju z 49. členom Ustave RS in tudi določilom ZOFVI, saj pravico do napredovanja v naziv pogojuje z delovno dobo in ne s strokovnim delom, kar pomeni, da delavce (za strokovno istovrstno opravljeno delo) obravnava različno glede njihove pravice do pridobitve strokovnega naziva in gre tako tudi za kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Nenazadnje je iz 9. člena8 istega Pravilnika razvidno, da pa je za pridobitev naziva svetovalec dovolj samo pogoj, da strokovni delavec opravlja delo v nazivu mentor, s čimer je izkazano, da je pridobitev strokovnega naziva zgolj odraz strokovnega dela in ne števila let delovne dobe ali vrste pogodbe.

47. Glede predloga tožnice za uporabo instituta exceptio illegalis v zvezi s Pravilnikom, tako sodišče tožnici pritrjuje, saj vzpostavitev razlikovanja z določitvijo pogoja sklenjenega delovnega razmerja ne temelji na razumnih in objektivnih razlogih, izhajajočih iz narave dela, torej narave stvari, zaradi česar gre pri takšnem tolmačenju in določbi Pravilnika, kot ga je zagovarjala tožena stranka, za arbitrarno razlikovanje strokovnih delavcev glede na vrsto pogodbe, kar pa zaradi istovrstnega opravljanja dela tožnice, predstavlja neenakopravni položaj z drugimi zaposlenimi na mestu vzgojitelja, in tako zgolj zaradi različne pravne podlage za opravljanje istovrstnega dela, ni upravičeno. Dejstvo, da ima tožnica sklenjeno pogodbo po določilih OZ, ki jih ZOFVI v 109a. členu, kot izjemo, celo dopušča, je kot takšno treba upoštevati tudi pri odločanju o napredovanju v naziv, saj strokovni naziv in pridobitev le tega izhaja iz strokovnega dela in ne zaradi pravice do osebnega dohodka in vrste pogodbe, na podlagi katere se tovrstno delo opravlja.

1 2. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive: V skladu s tem pravilnikom lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci, ravnatelji oziroma direktorji iz prve, druge in tretje alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ravnatelje oziroma direktorje.V skladu s tem pravilnikom lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci in direktorji iz četrte alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo oziroma svetovalno ali razvojno delo v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, in izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju.Pridobljeni nazivi mentor, svetovalec in svetnik so trajni. 2 Enako stališče že izhaja iz sodne prakse Upravnega sodišča v zadevi I U 175/2017-14 z dne 27. 11. 2019. 3 Direktiva 1999/70/ES - Okvirni sporazum o delu za določen čas - sklenjena med ETUC, UNICE in CEEP - Določba 4 - Načelo prepovedi diskriminacije: "Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanja upravičljivo iz objektivnih razlogov (justified on objective grounds)." 4 Podobno stališče izhaja tudi iz sodbe SEU z dne 21. 11. 2018, DE Diego Porras, C-619/17, EU:C:2018:936, točka 5.5. 5 Enako stališče izhaja tudi iz točke 41 obrazložitve sodbe SEU, C-644/19 z dne 8. 10. 2020. 6 Zaposleni delavci v vzgoji in izobraževanju so tudi vsi drugi delavci, ki ne opravljajo strokovnih nalog s področja vzgoje in izobraževanja. 7 Pri čemer pa tudi pri delovni dobi, ni nikjer določeni, da jo mora imeti strokovni delavec opravljeno v vzgojno izobraževalni instituciji. 8 9. člen ZOFVI: V naziv svetovalec lahko napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki:- je imel naziv mentor najmanj 4 leta,- je uspešen pri svojem delu,- je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 5 točk,- je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena z dvema ali več točkami.Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko v naziv svetovalec napreduje vzgojitelj v vrtcu in vzgojitelj predšolskih otrok - pomočnik vzgojitelja, ki:- je imel naziv mentor najmanj 3 leta,- je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 5 točk, - je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 14 točk, od tega najmanj 8 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena z dvema ali več točkami.