Jedro

Ker je pravico do izkoriščanja mineralnih surovin (rudarsko pravico) mogoče pridobiti samo pod pogoji in na način, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, pravna podlaga za sporno pravno razmerje med tožnikom in toženima strankama ni koncesijska pogodba ali civilno- pravni predpisi, ampak je podlaga tega razmerja javno-pravne narave.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožnik je dne 2. 3. 2004 vložil tožbo, v kateri pravi, da je bil edini ustanovitelj in družbenik družbe s firmo AAA d.o.o. Dne 14. 6. 1999 je bila s strani drugo-tožeče stranke izdana odločba za dovoljenje za izkoriščanje in dovoljenje za izvajanje del družbi AAA d.o.o. na sanaciji peskokopa po zaključku črpanja v kamnolomu ZZ za izkoriščanje rudnine dolomita. Družba AAA d.o.o. je dne 29. 11. 2001 s prvo-toženo stranko za kamnolom AAA sklenila koncesijsko pogodbo. Družba AAA je bila s sklepom Okrožnega sodišča v B z dne 10. 1. 2002 na podlagi 1. točke 37. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPP) izbrisana iz sodnega registra. Vendar pa je družba AAA d.o.o. imela premoženje, a je pooblaščenka družbe vložila napačen ugovor zoper sklep o izbrisu, ki ga višje sodišče iz formalnih razlogov ni moglo upoštevati. Izbris je ustvaril pravne posledice za družbenika kot univerzalnega pravnega naslednika. Tožeča stranka nadalje v tožbi pravi, da je z dopisom skušala pri toženih strankah izposlovati aneks h koncesijski pogodbi in novo oziroma dopolnilno odločbo pri drugo-toženi stranki, vendar od prvo-tožene stranke sploh ni dobila odgovora, od drugo-tožene stranke pa je dobila odgovor, da je za podeljevanje rudarske pravice in prenos te pravice pristojna prvo-tožena stranka. Kot dokaz prilaga dopis prvo-toženi stranki z dne 16. 6. 2003, dopis drugo-toženi stranki z dne 16. 6. 2003 in odgovor drugo-tožene stranke - poziv za dopolnitev vloge.

Pod III. točko tožbe se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002, Uradni list RS, št. 93/2002), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 27. člen ZFPP v delu, ki je določal, da se s kasneje najdenim premoženjem izbrisanih družb izvede postopke kot pri stečaju in likvidaciji. V 61. točki obrazložitve pa je podalo stališče, da so družbeniki izbrisanih družb univerzalni pravni nasledniki družb, tako pasive kot aktive, kar pomeni, da prevzamejo vso aktivo izbrisane družbe, denarne terjatve, premoženjske pravice in premoženje družbe. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožnik pravni naslednik omenjene družbe glede vseh pravic in obveznosti po sklenjeni koncesijski pogodbi z dne 10. 12. 2001 glede rudarske pravice do izkoriščanja mineralne surovine, tehničnega kamna - dolomita, na v tožbi opredeljenem območju in da je prvo-tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 izstaviti ustrezen aneks h koncesijski pogodbi, sicer bo sodba nadomeščala ta aneks. Pod drugo točko tožbenega zahtevka tožnik predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožnik pravni naslednik omenjene družbe glede vseh pravic in obveznosti po izdanem dovoljenju za izkoriščanje in dovoljenju za izvajanje del, ki ga je izdala drugo-tožena stranka, kot upravičencu do rudarske pravice do izkoriščanja mineralne surovine, tehničnega kamna - dolomita, na v tožbi opredeljenem območju in da je drugo-tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni izstaviti ustrezno novo odločbo oziroma dopolnilno odločbo, sicer bo sodba to odločbo nadomestila. Pod tretjo točko zahteva povrnitev stroškov postopka, prosi pa tudi za oprostitev plačila sodnih taks in drugih stroškov postopka in v zvezi s tem opisuje svojo finančno situacijo, ki naj bi bila povzročena z nezakonitim ravnanjem toženih strank, tako da mu od pokojnine ostane le 27.500,00 SIT. Stanovanjsko hišo ima v postopku javne dražbe, ker jo je zastavil banki za zavarovanje plačila oziroma vračila kredita. S plačilom takse in stroškov postopka bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Odvetnik ga zastopa pro bono. V tožbi prijavlja stroške odvetnika.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba se zavrže. Tožnik je dne 14. 6. 1999 še na podlagi prej veljavnega Zakona o rudarstvu (ZruD/SRS, Uradni list SRS, št. 17/75, 29/86, 24/89) pridobil pravico do izkoriščanja in dovoljenje za izvajanje del na sanaciji peskokopa v kamnolomu ZZ, kar je bilo po tedanji zakonodaji možno pridobiti na podlagi upravnega dovoljenja pristojne upravne enote. Z uveljavitvijo Zakona o rudarstvu (ZruD/99, Uradni list RS, št. 56/99, 110/2002 - ZGO-1) pa so dotedanji imetniki pravice do izkoriščanja mineralne surovine po ZruD/SRS lahko nadaljevali z uresničevanjem omenjene pravice na podlagi koncesijske pogodbe brez javnega razpisa, pri čemer je koncesijo podelila vlada oziroma koncesijsko pogodbo sta sklenila država in nosilec rudarske pravice (105. člen ZruD/99); postopke priprave predloga koncesijskega akta in koncesijske pogodbe pa izvede ministrstvo, pristojno za rudarstvo (5. odstavek 105. člena ZruD/99). Tudi po določilu 13. člena ZruD/99 koncesijo v imenu države podeli vlada. Ker je pravico do izkoriščanja mineralnih surovin (rudarsko pravico) mogoče pridobiti samo pod pogoji in na način, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi (11. člen ZruD/99), pravna podlaga za sporno pravno razmerje med tožnikom in toženima strankama ni koncesijska pogodba ali civilno-pravni predpisi, ampak je podlaga tega razmerja javno-pravne narave. To pomeni, da je za presojo (ne)zakonitosti akta oziroma dejanj toženih strank pristojno Upravno sodišče, ne pa sodišče splošne pristojnosti.

Tožnik je z dopisom z dne 16. 6. 2003 na drugo-toženo stranko naslovil zahtevek za izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z njegovo rudarsko pravico. Drugo-tožena stranka je tožniku odgovorila z dopisom, češ da je tožnik uvedel postopek za izdajo dopolnilne določbe, in je ob tem navedla, da po ZruD/99 ni pristojna za izdajo dopolnilne odločbe. Ker je tožnik z omenjenim zahtevkom, kot ugotavlja tudi drugo-tožena stranka v odgovoru na tožbo, začel upravni postopek (1. odstavek 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000), bi prvostopenjski upravni organ moral o zadevi odločiti z upravno odločbo, ne pa z dopisom. Vendar pa bi moral tožnik v skladu z določilom 4. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) svoj pravni interes v zvezi z dopisom drugo-tožene stranke zavarovati s pritožbo na drugo-stopenjski upravni organ in šele če bi bili po tem podani pogoji za molk drugostopenjskega organa po določilu 4. odstavka 26. člena ZUS, bi sodišče tožnikovo tožbo zoper drugo-toženo stranko presojalo kot tožbo zaradi molka organa. Ker torej tožnik s tožbo zoper drugo-toženo stranko izpodbija akt upravnega organa, ki ni dokončen posamičen akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj bi moral tožnik najprej vložiti pritožbo zoper omenjeni akt prvostopenjskega upravnega organa, je sodišče v prvi točki izreka s sklepom tožbo zoper drugo-toženo stranko zavrglo (2. in 3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Tožbo zoper prvo-toženo stranko pa je sodišče zavrglo, ker niso podane procesne predpostavke za molk organa. Tudi vprašanje prenosa rudarske pravice ni civilno-pravno vprašanje, ki bi se presojalo na podlagi določil koncesijske pogodbe in civilno-pravnih predpisov, ampak gre za javno-pravno stvar. Prenos rudarske pravice ureja določilo 21. člena ZRuD/99, ki v določilu 4. odstavka pravi, da mora zainteresirana pravna ali fizična oseba ali dedič rudarske pravice vlogo za pridobitev soglasja za prenos rudarske pravice, ki ga podeli vlada (1. odstavek 21. člena ZRuD/99), vložiti na ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Tožnik se v tožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, po kateri je ZFPP (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99) prenesel vse obveznosti na družbenike, družbeniki pa ob izbrisu prevzamejo tudi morebitno premoženje družbe, zato jih je mogoče šteti za univerzalne naslednike dosedanje družbe tudi na aktivni strani (61. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Tožnikov zahtevek z dne 16. 6. 2003 na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor RS, za izdajo aneksa h koncesijski pogodbi na podlagi tožnikovega argumenta o pravnem nasledstvu, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča, je zato treba šteti kot vlogo na Ministrstvo za okolje in prostor RS za pridobitev soglasja vlade po določilu 4. odstavka 21. člena ZRuD/99. Na podlagi te vloge bi moral pristojni organ izdati ustrezno upravno odločbo. Iz podatkov v spisu in iz tožbe izhaja, da pristojni organ ni izdal odločbe. To pomeni, da je treba tožbo tožnika zoper prvo-toženo stranko presojati kot tožbo zaradi molka organa. Vendar pa tožnik lahko vloži tožbo zaradi molka organa samo, če so izpolnjene procesne predpostavke za molk iz določila 26. člena ZUS. Očitno je, da prvo-tožeča stranka ni izdala odločbe na podlagi vloge tožnika v zakonitem roku, vendar pa po podatkih v spisu in navedbah v tožbi tožnik ni izpolnil naslednje procesne predpostavke, to pa je, da bi moral po tem, ko prvo-tožena stranka ni izdala odločbe v zakonitem roku, podati novo zahtevo za izdajo odločbe (3. in 2. odstavek 26. člena ZUS), ali pa - v primeru, če je zoper odločbo ministrstva mogoče vložiti pritožbo na vlado - vložiti zahtevo za izdajo odločbe na drugostopenjski organ (4. odstavek 26. člena ZUS). Če prvo-tožena stranka tudi na to novo zahtevo ne bi izdala odločbe (2. in 3. odstavek 26. člena ZUS), ali če drugostopenjski organ na ponovno zahtevo ne bi izdal odločbe (4. odstavek 26. člena ZUS), bi tožnik lahko pravno-veljavno sprožil upravni spor zaradi molka organa. Ker tožnik ni izpolnil omenjene procesne predpostavke, je sodišče v prvi točki izreka s sklepom tožbo zavrglo, ker je bila vložena prezgodaj (2. točka 1. odstavka 34. člena ZUS v povezavi z določilom 26. in 65. člena ZUS).

Sklep o zavrženju tožbe zajema tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka, ker je sodišče v tej zadevi odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta in v takem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) in upoštevanju listin ter tožbenih navedb, ki jih je tožnik v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem predložil v upravnem sporu, ugotovilo, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, zato je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.