Jedro

Po določilih 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95) delavcu s prvim dnem odsotnosti z dela preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, če pa se vrne, mu delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (5. točka omenjenega člena). V prvem in drugem primeru so pristojni organi delodajalca upravičeni, da v okoliščinam primernem roku izpeljejo postopek odločanja o prenehanju delovnega razmerja delavca zaradi neupravičenih izostankov z dela. Zakon ne določa, do kdaj se mora delavec vrniti na delo, da bi prišlo do zanj ugodnejšega primera prenehanja delovnega razmerja po 5. točki 100. člena ZDR. Delavec ima pravico, da se vrne, dokler je to mogoče, to pa je, dokler odločitev o prenehanju delovnega razmerja ne pridobi materialnopravnih učinkov, to je, dokler ne postane dokončna. Z dokončnostjo, po splošnih načelih o izvršljivosti odločitev delodajalca, odločitev postane izvršljiva. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je štelo, da postane v teh primerih že odločitev delodajalca prve stopnje izvršljiva, ter da učinkuje "ex tunc", zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

1. Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti njune stroške postopka z revizijo, odmerjene na 24.909,00 SIT, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnika sta bila v letu 1992 zaposlena pri toženi stranki, kjer sta tega leta v mesecu maju izrabila letni dopust ter izredni dopust, nato pa se do decembra 1992 nista vrnila v organizacijo. Zato so organi tožene stranke odločili, da jima delovno razmerje preneha zaradi neupravičenih izostankov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka tožnikov, da naj sodišče ugotovi, da jima pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje, ter da jima prizna vse pravice na delu in iz dela za obdobje od 1.6.1992 do 22.4.1993. Ugotovilo je, da je tožnikoma trajalo delovno razmerje do 22.4.1993 in da jima do takrat pripadajo vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Tožencu je naložilo, da mora tožnikoma plačati vse tolarske obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu v obsegu kot če bi delala, skupaj z zamudnimi obrestmi, ter jima vpisati omenjeno obdobje kot delovno dobo v delovno knjižico.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in razsodilo, da se obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se podrejeni zahtevek predlagateljev, da naj sodišče ugotovi, da jima je delovno razmerje prenehalo šele 22.4.1993 in da jima do tega datuma pripadajo pravice iz delovnega razmerja, zavrne.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, smiselno pa tudi zoper del sodbe sodišča prve stopnje, ki je postal pravnomočen, sta tožnika vložila pravočasno in dovoljeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče spremeni sodbo pritožbenega sodišča tako, da ugodi pritožbi tožnika ter njegovemu primarnemu zahtevku, ter da toženo stranko obveže plačati vse stroške postopka z zamudnimi obrestmi ali da revizijsko sodišče spremeni omenjeno sodbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Revidenta nasprotujeta presoji pritožbenega sodišča, po kateri se delavec, ki neopravičeno izostane z dela, lahko vrne na delo le do izdaje odločbe delodajalca o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov. Nasprotujeta stališču, da delodajalec, ki je zaradi neupravičenih izostankov delavca izdal odločbo o prenehanju delovnega razmerja delavca, tega ni dolžan sprejeti nazaj na delo. Sodba je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, saj sta se tožnika decembra 1992 vrnila k toženi stranki z namenom, da bi delala. Sklep organa prve stopnje o prenehanju delovnega razmerja sta prejela marca 1993, odločitev pa je postala dokončna aprila 1994. Odločitvi obeh sodišč sta z vidika temeljnega tožbenega zahtevka nesprejemljivi glede na ugotovljena dejstva v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revidenta poudarjata, da na območju Bosne in Hercegovine v času, ko sta odšla na dopust, ni bilo vojnega stanja in nevarnosti, ki bi jima preprečevala vrnitev v Slovenijo. V času izrabe letnega dopusta sta bila mobilizirana, o tem sta obvestila toženo stranko. Dobila sta zagotovila, da bosta lahko nadaljevala z delom, ko se bosta vrnila, ko pa sta se vrnila, jima to ni bilo omogočeno. Torej v zvezi z njunimi izostanki ne obstajajo krivdni razlogi na njuni strani.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožnika z revizijo ne moreta izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njun reintegracijski zahtevek in ki je postala v tem delu pravnomočna, ker zoper sodbo o tem zahtevku ni bila vložena pritožba.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Če je pravno sredstvo vložila samo ena stranka, revizijsko sodišče po določilih 374. člena ZPP v zvezi s 399. členom ZPP sodbe ne sme spremeniti v škodo te stranke.

Po določilih 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95) delavcu s prvim dnem odsotnosti z dela preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, če pa se vrne, mu delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (5. točka omenjenega člena). V prvem in drugem primeru so pristojni organi delodajalca upravičeni, da v okoliščinam primernem roku izpeljejo postopek odločanja o prenehanju delovnega razmerja delavca zaradi neupravičenih izostankov z dela. Zakon ne določa, do kdaj se mora delavec vrniti na delo, da bi prišlo do zanj ugodnejšega primera prenehanja delovnega razmerja po 5. točki 100. člena ZDR. Delavec ima pravico, da se vrne, dokler je to mogoče, to pa je, dokler odločitev o prenehanju delovnega razmerja ne pridobi materialnopravnih učinkov, to je, dokler ne postane dokončna. Z dokončnostjo, po splošnih načelih o izvršljivosti odločitev delodajalca, odločitev postane izvršljiva. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je štelo, da postane v teh primerih že odločitev delodajalca prve stopnje izvršljiva, ter da učinkuje "ex tunc", zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika v aprilu 1992 izrabljala svoj letni dopust. Odšla sta domov v Bosno in Hercegovino od koder se ob izrabi letnega dopusta nista vrnila, vendar pa jima je bil do konca maja 1992 odobren izredni dopust. V juniju 1992 je direktor tožene stranke odločil, da jima delovno razmerje preneha zaradi neupravičenih izostankov, vendar jima ta odločitev ni bila vročena. Decembra 1992 sta se vrnila v Ljubljano z namenom, da bi nadaljevala z delom. To jima pri toženi stranki ni bilo omogočeno. S tem je tožena stranka kršila svojo obveznost, da delavcu zagotavlja delo, zato je dolžna tožnikoma priznati pravice iz delovnega razmerja do takrat, ko jima je zakonito prenehalo delovno razmerje.

V marcu 1993 je bil tožnikoma vročen pisni sklep organa prve stopnje o prenehanju delovnega razmerja, sklep organa druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen njun ugovor pa jima je bil vročen 22.4.1993. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je utemeljen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnikoma prenehalo delovno razmerje z dnem dokončnosti (to je 22.4.1993), torej na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Na drugi stopnji je bilo torej materialno pravo zmotno uporabljeno.

Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako kot je odločeno v 1. točki izreka te sodbe.

Tožnika sta v revizijskem postopku uspela, zato je sodišče odločilo, da jima je tožena stranka dolžna povrniti revizijske stroške, odmerjene v skladu z odvetniško tarifo. Priznati je bilo 285 točk po 87,40 SIT (Uradni list RS, št. 62/98).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.