Jedro

Četudi pogodba ni (ne bi bila) razdrta, pa ima kupec v primerih iz 47. in 48. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah v mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) pravico do odškodnine, če mu prodajalec ne izpolni svoje pogodbene obveznosti v dodatnem roku (47. člen), kot tudi v primeru, če prodajalec po poteku roka za dobavo na svoje stroške odpravi neizpolnitev svojih obveznosti (48. člen). Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka pred uveljavljanjem odškodninskega zahtevka toženi stranki dala dodaten rok za dobavo črpalk, pa te svoje obveznosti tožena stranka doslej še ni izpolnila, ima tožeča stranka pravico do povračila škode, ki ji je zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke nastala, na podlagi citiranih določil Dunajske konvencije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 3. in 4. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki so dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.560,60 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženim strankam naložilo nerazdelno plačilo zneska 148.823,26 EUR in 30.288,24 USD s 6% zamudnimi obrestmi in sicer: - od zneska 90.024,62 EUR za čas od 14.1.1998 do plačila, - od zneska 58.798,60 EUR za čas od 7.5.1998 do plačila ter - od zneska 30.288,24 USD za čas od 14.1.1998 do plačila (1. odstavek izreka).

V preostalem delu glede plačila 6% zamudnih obresti od zneska 58.798,60 EUR za čas od 22.11.1997 do 6.5.1998 je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka). Toženim strankam je še naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.204.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2005 do plačila (3. odstavek izreka), in odločilo, da tožene stranke same nosijo svoje pravdne stroške (4. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožile tožene stranke, uveljavljale pa so vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožene stranke niso pojasnile, v katerem delu izpodbijajo sodbo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 350. člena ZPP štelo, da jo izpodbijajo v tistem delu, v katerem v prvostopenjskem postopku niso uspele, torej v 1., 3. in 4. odstavku izreka sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Neupoštevna je pritožbena trditev, da pogodba med pravdnima strankama ni bila razdrta in s tem v zvezi tudi pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče o razdrtju pogodbe moralo (in smelo) odločiti šele po ustrezno oblikovanem tožbenem zahtevku, ker navedeno dejstvo za presojo utemeljenosti uveljavljenega odškodninskega tožbenega zahtevka ni odločilno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Med pravdnimi strankami ni sporno, da je bila sklenjena pogodba o dobavi oljnih in vodnih črpalk, za katere je skladno z dogovorom tožeča stranka kot kupec odprla pri banki nepreklicne dokumentarne akreditive. S tem naj bi tožeča stranka zagotovila plačilo naročenih črpalk. Tožena stranka z odprtimi dokumentarnimi akreditivi ni bila zadovoljna, ker so se po njenih trditvah glasili na neobstoječo pravno osebo in sicer P. T., proizvodno in trgovsko podjetje. Tožena stranka je zato dobavo črpalk pogojevala z njihovim vnaprejšnjim plačilom.

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je v predmetnem spornem razmerju treba uporabiti določbe Konvencije združenih narodov o pogodbah v mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija - DK). Po 3. odstavku 19. člena DK se med drugim šteje, da spremenjeni oziroma različni pogoji plačila bistveno spreminjajo pogoje ponudbe. To smiselno pomeni, da spremenjeni pogoji plačila po že sklenjeni prodajni pogodbi bistveno spreminjajo pogodbo. Za veljavnost take pogodbe s spremenjenimi plačilnimi pogoji bi torej moralo obstajati soglasje volj pogodbenih strank. Ni dvoma, da s takimi plačilnimi pogoji (vnaprejšnjega plačila) tožeča stranka ni soglašala in je vztrajala pri izpolnitvi svojih pogodbenih obveznosti plačila skladno s sklenjeno pogodbo. Tožena stranka zato s pritožbeno trditvijo, da pogodba ni bila razdrta in da jo je še vedno pripravljena izpolniti pod pogojem tožnikovega vnaprejšnjega plačila, ne more uspeti, saj s tem vztraja pri načinu izpolnitve obveznosti tožnika, ki med pogodbenimi strankami ni bil dogovorjen. Z vztrajanjem pri drugačnih plačilnih pogojih od dogovorjenih je zato edini logični zaključek, da je od pogodbe odstopila tožena stranka.

Pritožniki niti v prvostopenjskem postopku, niti v pritožbi ne prerekajo trditev tožeče stranke, da so bili dokumentarni akreditivi, s katerimi naj bi tožeča stranka zagotovila plačilo naročenih in dobavljenih ji črpalk, odprti v času od 14.7.1997 do 13.8.1997 in da so bili dogovorjeni dobavni roki od trideset do devetdeset dni po odprtju akreditiva. Tožeča stranke je torej po odprtju akreditivov utemeljeno pričakovala dobavo naročenih črpalk v dogovorjenem roku. Ker je tožena stranka osporavala pravilnosti odprtih akreditivov, jo je tožeča stranka, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, z dopisom z dne 22.10.1997 izrecno pozvala, da ji posreduje točen tekst akreditivnih pogojev, česar pa tožena stranka ni storila. Tožeča stranka je bila torej pripravljena skladno s pogodbo izpolniti svojo pogodbeno obveznost plačila dobavljenega blaga z odprtjem dokumentarnih akreditivov. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek neizčrpanega dokaznega postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem delavca banke, ki bi potrdil, da odprti akreditivi niso bili pravilno izpolnjeni. Tudi če bi se navedeno dejstvo izkazalo za resnično, na odškodninsko odgovornost toženih strank ne bi vplivalo. Po 80. členu DK se namreč ena stran ne more sklicevati ne neizpolnitev druge strani, če jo je povzročila s svojim dejanjem ali opustitvijo. Poslovno korektno bi bilo namreč ob izkazani pripravljenosti tožnika, da izpolni svojo pogodbeno obveznost odprtja akreditivov zaradi plačila dobavljenega blaga, da bi tožena stranka, v kolikor je menila, da že odprti akreditivi niso pravilni, tožeči stranki posredovala ustrezne podatke za odprtje akreditivov, ki bi omogočili poplačilo tožene stranke. Tožena stranka se zato ne more uspešno sklicevati na tožnikovo neizpolnitev pogodbene obveznosti odprtja akreditivov.

Četudi pogodba ni (ne bi bila) razdrta, pa ima kupec v primerih iz 47. in 48. člena DK pravico do odškodnine, če mu prodajalec ne izpolni svoje pogodbene obveznosti v dodatnem roku (47. člen), kot tudi v primeru, če prodajalec po poteku roka za dobavo na svoje stroške odpravi neizpolnitev svojih obveznosti (48. člen). Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka pred uveljavljanjem odškodninskega zahtevka toženi stranki dala dodaten rok za dobavo črpalk, pa te svoje obveznosti tožena stranka doslej še ni izpolnila, ima tožeča stranka pravico do povračila škode, ki ji je zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke nastala, na podlagi citiranih določil DK.

Nesprejemljiva je tudi pritožbena trditev, da je bila tožeča stranka v poslovnem razmerju z družbo P. T. d.d., in ne z družbo P. d.o.o.. Toženci v pritožbi priznavajo, da se je poslovanje obeh navedenih družb prepletalo. Iz obsežnih razlogov prvostopenjskega sodišča, opirajoč se na različne listine, posredovane tožeči stranki, v katerih ni pravilno navedena nobena od navedenih družb, v vseh pa je podpisan Š. H., pa izhaja, da ni bilo jasno, kdaj se posluje v imenu in za račun ene pravne osebe in kdaj v imenu in za račun druge pravne osebe. Prvostopenjsko sodišče je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča, ki v celoti sprejema dokazno oceno in zaključek prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, utemeljeno zaključilo, da sta odškodninsko odgovorni za tožeči stranki nastalo škodo obe navedeni pravni osebi.

Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi morala biti še vedno tožena stranka P. d.o.o., ker sklep o njenem prenehanju še ni bil objavljen v Uradnem listu RS. Kot izhaja iz centralne baze sodnega registra, pa tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je bila navedena družba izbrisana iz sodnega registra 16.9.1998, zato ne more biti več pravdna stranka v tem postopku. Ker je P. d.o.o. prenehala po skrajšanem postopku, so njeni pravni nasledniki skladno s 1. odstavkom 394. člena v zvezi s 456. členom ZGD njeni ustanovitelji, to pa so po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožniki ne izpodbijajo, Š. H., S. H. in P. T. d.d.. Pritožniki zmotno menijo, da rok za uveljavljane tožnikove terjatve zoper ustanovitelje izbrisane družbe iz 2. odstavka 394. člena v zvezi s 456. členom ZGD sploh še ni začel teči, ker sklep o izbrisu ni bil objavljen v Uradnem listu RS. Enoletni rok za uveljavljanje upnikove terjatve zoper ustanovitelje izbrisane družbe, računajoč od objave izbrisa družbe iz sodnega registra, je določen skrajni rok, v katerem upniki še lahko uveljavljajo svoje terjatve zoper ustanovitelje. Res je to materialni prekluzivni rok, kar pa ne pomeni, da ne vstopijo ustanovitelji izbrisane družbe kot njeni univerzalni pravni nasledniki v pravni položaj družbe v razmerju do njenih upnikov že z dnem njenega izbrisa iz sodnega registra. Pritožbeni očitek o preuranjenosti tožbenega zahtevka zoper ustanovitelje izbrisane družbe P. d.o.o. , zato ni utemeljen.

Protispisna je tudi pritožbena trditev, da Š. H. in S. H. nista prejela sklepa prvostopenjskega sodišča, s katerim ju poziva, naj prevzameta pravdo, saj sta oba zoper ta sklep vložila pritožbo, o kateri je odločalo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1522/1999 z dne 2.2.2000 (list. št. 58 - 60).

Pritožniki tudi neutemeljeno ugovarjajo stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega sodišča za odločanje o predmetnem sporu. Tudi o tem vprašanju je Višje sodišče v Ljubljani v obravnavanem postopku že odločalo s sklepom opr. št. I Cpg 190/2001 z dne 17.4.2002 (list. št. 8 - 86) in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge citiranega sklepa.

Neupošteven pa je pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve, ker je v postopku kot tolmač za angleški jezik sodeloval A. S., ki je bil v času tega postopka zaposlen v odvetniški pisarni pooblaščencev tožeče stranke, zaradi česar mu pritožniki sedaj oporekajo nepristranost. Stranka lahko zahteva izločitev tolmača takoj, ko izve,da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka tolmačenja (2. odstavek 247. člena v zvezi z 256. členom ZPP). Če stranka izve za razlog izločitve šele potem, ko je tolmač svoje delo že opravil in zaradi tega ugovarja zoper tolmačenje, pa sodišče ravna, kakor da bi bila izločitev tolmača zahtevana, preden je tolmač opravil svoje delo (6. odstavek 247. člena v zvezi z 256. členom ZPP). Iz pritožbe ni razvidno, kdaj so pritožniki izvedeli za razlog izločitve tolmača, zato njihovega pritožbenega očitka o njegovi pristranosti in razlogih za njegovo izločitev v smislu pravočasnosti uveljavljavnja izločitvenih razlogov pritožbeno sodišče sploh ni moglo preizkusiti.

Ker so se torej izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, delno pa za neupoštevne, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožene stranke s pritožbo niso uspele, morajo same nositi svoje pritožbene stroške, dolžne pa so nerazdelno tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 453,69 EUR sodne takse za odgovor na pritožbo in nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo 3750 odvetniških točk in za materialne stroške 75 točk ter 20% DDV, torej v znesku 2.106,91 EUR. Skupno so torej tožene stranke dolžne tožeči stranki povrniti 2.560,60 EUR pritožbenih stroškov.