Jedro

V skladu s 1. odstavkom 117. člena ZV-1 je mogoča lastna oskrba s pitno vodo le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pri čemer mora stranka za tako lastno oskrbo pridobiti vodno pravico.

Inšpekcijska odločba glede prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture pomeni, da so za nelegalno zgrajeni objekt (pristojen za tako ugotovitev je gradbeni inšpektor) prepovedana dejanja, ki so sicer dovoljena za legalno zgrajene objekte, torej tiste, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Prepoved o izvedbi komunalnih priključkov pa v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da je na območju, kjer stoji tožničina stavba, zagotovljena oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-2704/2008 z dne 11. 11. 2008, zavrže. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo v stanovanjski hiši, zgrajeni na zemljišču parc. št. 227/1 k.o. ..., iz zajetja ... (vrtina ŠP-1/98), Gauss-Krűgerjeve koordinate Y = 470061, X = 96560). V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode iz navedenega zajetja na meji med parc. št. 227/1 in 495 k.o. .... Vlogi je bila priložena tudi skica terenske izmere, ki jo je izdal ... urbanistični zavod d.d., v nadaljevanju pa organ podrobneje našteva vloge in priloge, ki jih je tožnica predložila med postopkom. Ker je organ ugotovil, da se v stanovanjskem objektu lahko izvaja raba vode za lastno oskrbo, je še preveril, ali ima stavba dovoljenje za poseg v prostor v skladu s predpisi s področja graditve objektov oz. če lahko tako dovoljenje pridobi. Navaja, da je iz pridobljene lokacijske informacije za parc. št. 227/1 k.o. ... razvidno, da ta leži v prostorski enoti MG 9/3 (ostala kmetijska zemljišča) in da v območjih urejanja z oznako MG med dopustnimi posegi ni našteta gradnja stanovanjske stavbe oz. gradnje novega objekta. Poleg tega je iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-2704/2008 z dne 11. 11. 2008 razvidno, da je stavba z naslovom ..., stoječa na zemljišču parc. št. 227/1 k.o. ..., črna gradnja. Na podlagi navedenega je organ ugotovil, da za pridobitev vodne pravice ni izpolnjen pogoj iz 5. odstavka 125. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da je treba za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pridobiti vodno pravico, ki se pridobi z vodnim dovoljenjem. Ker je v predloženi skici terenske izmere vrisan vodovod, ki teče po zemljišču parc. št. 921 in ki meji na tožničino zemljišče, ima njena stavba tehnične možnosti za priklop na javno vodovodno omrežje. V zemljiško knjigo vpisana prepoved izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture na podlagi odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor ne vpliva na obravnavani postopek. Bistvena okoliščina, zaradi katere tožnica ne more pridobiti vodne pravice za lastno oskrbo s pitno vodo, je, da se na območju izvaja javna služba oskrbe s pitno vodo. V takem primeru pa glede na določbo 1. odstavka 13. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo lastna oskrba z njo ni dovoljena. V zaključku pritožbeni organ poudarja, da pritožbene navedbe o izgradnji vrtine št. ŠP-1/98 brez veljavnega dovoljenja in o njeni legi ne utemeljujejo vložene pritožbe, saj se ne nanašajo na razlog, zaradi katerega tožnici ni mogoče izdati vodnega dovoljenja. Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti navedbe, ki se nanašajo na prizadevanja za legalizacijo stanovanjske hiše, niti dejstvo, da je tožnica kupila že zgrajeno hišo. Tudi v primeru legalizacije namreč ne bo mogoče izdati zahtevanega vodnega dovoljenja, saj je oskrba s pitno vodo fizično mogoča iz javnega vodovoda.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da je vložila vlogo za vodno soglasje oz. za dodelitev vodovodnega priključka iz javnega vodovodnega omrežja ..., ne pa izdaje vodnega dovoljenja. Nadalje navaja, da se toženka opira na nepravilno odločbo inšpektorata št. 06122-2704/2008 z dne 11. 11. 2008 in navaja razloge za tako svoje stališče. Meni, da je nezakonito tudi vodno dovoljenje št. 35527-17/2007 za vodno vrtino ŠP-1/98, saj se ta nahaja na njeni lastnini. Izpodbija tudi ugotovitev o možnosti izvajanja javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo, saj je iz odločbe inšpektorata št. 06122-2704/2008 razvidna prepoved izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture. Po njenem mnenju to velja za komunalne priključke glede odpadnih voda in ne pomeni prepovedi priklopa na vodovod, nanaša pa se na počitniški objekt, ki ga tožnica nima v lasti. Nadalje navaja, da ji „vloga za izdajo vodnega soglasja“ ni bila dodeljena v roku 60 dni ampak v 180 dneh, zato toži za malomarno ravnanje drugostopenjskega organa. Ta bi moral, glede na to, da je ugotovil, da so bili v prvostopenjski odločbi uporabljeni napačni predpisi, to odločbo odpraviti in zadevo rešiti sam. S tem ko je pritožbo zavrnil, je kršil pravilo upravnega postopka. V zaključku poudarja, da izpolnjuje vse vodovarstvene ter okoljske pogoje za dodelitev vodnega priklopa na vodovodno omrežje ... in da ji vodovodni priključek pripada na podlagi odstopne izjave, saj je „v njeni bližini podeljeno več kot 30 nezakonitih in nelegalnih vodnih priklopov iz omenjene vrtine ŠP 1-98 brez veljavnih dokazil in soglasij“. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi nepravilnosti, odpravi drugostopenjsko odločbo z dne 30. 3. 2010 in zadevo vrne toženki v pristojno reševanje, poleg tega naj odpravi odločbo št. 06122-2704/2008 (tožnici izdana inšpekcijska odločba zaradi črne gradnje – opomba sodišča), toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka in odškodnine v višini 150.000 EUR zaradi kršitve „temeljnih človeških pravic za dodelitev vodovodnega priključka pitne vode“.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta v 2. odstavku 319. člena določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda (v tem primeru upravni spor) začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

Sodišče glede izpodbijane inšpekcijske odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-2704/2008 z dne 11. 11. 2008 po vpogledu v elektronski U vpisnik ugotavlja, da jo je tožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. I U 749/2009. Sodišče je o njej odločilo z izdajo zavrnilne sodbe z dne 28. 1. 2010, torej pred vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu. Ker je iz sodbe razvidno, da zoper njo ni pritožbe (1. odstavek 73. člena ZUS-1), je postala pravnomočna, kot je to predvideno v 1. odstavku 319. člena ZPP. Ta določa, da postane pravnomočna sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo.

Ker je bila torej o isti zadevi (inšpekcijski odločbi z dne 11. 11.2008) v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba, je bilo treba tožbo v tem delu zavreči (8. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V preostalem delu tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe in kar ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v upravne spise, je tožnica 24. 9. 2009 upravnemu organu v dopolnitev svoje vloge, vložene 9. 7. 2009, posredovala izpolnjeno vlogo (obrazec) za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo. Poleg tega je že v prvi vlogi, ki je sicer poimenovana kot vloga za priklop vodovodnega priključka na parceli 227/1, navedla, da želi v nadaljevanju sodelovati za čimprejšnjo ureditev vodnega dovoljenja. Zato ne držijo njene uvodne tožbene trditve, da ni zahtevala izdaje vodnega dovoljenja, ampak le dodelitev priključka na javno vodovodno omrežje. Glede na njeno jasno izraženo voljo, ki jo je izkazala z vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo, vloženo 24. 9. 2009, njena morebitna zmotna predstava o tem, kaj zahteva, ne more vplivati na ugotovitev, da je upravni organ v tem upravnem postopku odločal na njeno zahtevo. Izpodbijana odločba zato nima nepravilnosti, ki bi bila lahko ničnostni razlog po določbi 4. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP).

Tako kot je pravilno navedel že pritožbeni organ, pa je v skladu s 1. odstavkom 117. člena ZV-1 (Uradni list RS, št. 67/02 in naslednji) mogoča lastna oskrba s pitno vodo le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pri čemer mora stranka za tako lastno oskrbo pridobiti vodno pravico. Ta se pridobi na podlagi vodnega dovoljenja (1. odstavek 119. člena ZV-1). Tožnica v tožbi ne izpodbija ugotovitve pritožbenega organa, da ima stavba tehnične možnosti priklopa na javno vodovodno omrežje. Nasprotno, sama v tožbi navaja, da je zahtevala dodelitev vodovodnega priključka iz javnega vodovodnega omrežja ... Ker je sodišče pri odločanju v upravnem sporu vezano na trditveno podlago v tožbi oz. na tožbene navedbe (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1), tožnica pa te bistvene okoliščine za izdajo zavrnilne odločbe ne izpodbija, ji zaradi zagotovljene možnosti za oskrbo s pitno vodo iz javnega vodovoda ni mogoče dovoliti lastne oskrbe in ji na tej podlagi izdati vodnega dovoljenja, ki ga je po 1. točki 1. odstavka 125. člena ZV-1 treba pridobiti za tako obliko neposredne rabe vode. Morebitni spori, ki se nanašajo na izvedbo priključka na omenjeni vodovod, pa niso predmet postopka za izdajo vodnega dovoljenja.

Tožnica tudi nima prav, da bi moral pritožbeni organ odpraviti prvostopenjsko odločbo in sam odločiti v zadevi. V skladu z določbo 3. odstavka 248. člena ZUP namreč pritožbeni organ v primeru, ko je izrek v odločbi prve stopnje zakonit (v obravnavanem primeru torej da se zavrne zahteva za izdajo vodnega dovoljenja), vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Ker upravni organ prve stopnje ni upošteval temeljnega pogoja, kdaj je dopustna lastna oskrba s pitno vodo, je to storil pritožbeni organ in pri tem ugotovil, da ta ni izpolnjen.

Na navedeno in s tem na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o nezakonitosti inšpekcijske odločbe št. 06122-2704/2008 z dne 11. 11. 2008, niti vodnega dovoljenja št. 35527-17/2007, saj gre za upravni odločbi, ki ju je mogoče izpodbijati le z v ta namen predvidenimi pravnimi sredstvi. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da tožnici izdana inšpekcijska odločba z dne 11. 11. 2008 glede prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture pomeni, da so za nelegalno zgrajeni objekt (pristojen za tako ugotovitev je gradbeni inšpektor) prepovedana dejanja, ki so sicer dovoljena za legalno zgrajene objekte, torej tiste, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Prepoved o izvedbi komunalnih priključkov pa v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da je na območju, kjer stoji tožničina stavba, zagotovljena oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda. Zato je tudi sklicevanje na omenjeno inšpekcijsko prepoved v obravnavani zadevi neutemeljeno in ne more vplivati na drugačno odločitev.

Na zakonitost odločitve tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o prekoračitvi roka za izdajo odločbe, saj tožnica ne pojasni, kako naj bi navedena okoliščina vplivala na njeno pravilnost. Preizkus v tej smeri zato ni mogoč.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zaradi tega tožnica tudi ni upravičena do povračila stroškov tega upravnega spora niti do odškodnine.