Jedro

Pogodba o dobavi energije (sukcesivni) je sklenjena v trenutku, ko ena stranka začne odjemati dobavljeno energijo. Za sklenitev take pogodbe ni predpisana formalnost.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je tožnici dolžan plačati glavnico v višini 3.709,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 1996 dalje do plačila, ter ji povrniti nastale izvršilne stroške v višini 7.590,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 1997 dalje ter pravdne stroške v višini 29.833,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 1999 dalje.

Po 467. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se lahko sodba oziroma sklep v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa izpodbijana sodba ni imela takšnega pravnega pouka (nepopolni pravni pouk), v postopku pred sodiščem prve stopnje ni šlo za spor majhne vrednosti, temveč za redni postopek.

Toženec je vložil laično pritožbo, v kateri se je smiselno pritoževal zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedel je, da tožeča stranka ni prepričala odjemalcev o realnosti stroškov ogrevanja, ter da naj pritožbeno sodišče zadevo ponovno obravnava v prisotnosti toženca, saj mora imeti možnost zagovora. Že prej je zahteval sojenjem pred drugim sodiščem, ker celjskemu ne zaupa.

Toženec se ni strinjal tudi s stroški postopka, ker so previsoki za tako banalen primer. Postavil je tudi trditev o nepravni državi, ter da bi sodišče moralo preprečiti nemoralno početje na račun davkoplačevalcev. Nazadnje je še navedel, da v kolikor tožeča stranka ne bo pričela z obračunavanjem po dejanski porabi, se bo odklopil. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da toženec ni plačal zapadle mesečne storitve ogrevanja v znesku 3.709,00 SIT. Toženec v svoji pritožbi ni izpodbijal količine dobavljene toplotne energije.

Prav tako ne zatrjuje, da je bil tarifni sistem napačno uporabljen.

Tarifni sistem je del pogodbe o dobavi toplotne energije in s tem, ko je tožnica pričela dobavljati energijo tožencu, je med obema strankama nastalo obveznostno (upniško-dolžniško) razmerje, zato toženčevo nestrinjanje ni pravno relevantno. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo nastale pravdne stroške, zato toženčeva pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Oba pripravljalna spisa tožeče stranke sta bila potrebna, saj je v prvem tožnica obrazložila dejansko stanje in način obračuvanja dobavljene toplotne energije, v drugem pa je obrazložila, da se je od 1. 8. 1997 spremenil način obračunavanja (do 1. 8. 1997 so se stroški obračunavali pavšalno), ter da se stroški ogrevanja sedaj delijo na stalne in spremenljive stroške ter na stroške števnine.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do procesnih kršitev, pri presoji stvari pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj s tem, ko toženec svoje obveznosti ni izpolnil pravočasno, v roku, določenem z zapadlostjo vsakega mesečnega računa, je prišel v dolžniško zamudo (324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Pritožbo je bilo po navedenem potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.