Jedro

Če pride med zdravljenjem, za katerega je dal bolnik privolitev, do zapletov, zaradi katerih se zdravljenje podaljša ali tudi do nesrečnih posledic, ni zdravnikove odgovornosti, ker je z osveščeno privolitvijo „prevaljena“ na bolnikova ramena. Če pa zdravnik v okviru pojasnilne dolžnosti ni opozoril bolnika na morebitne zaplete in nesrečne posledice in ta ni dal privolitve v tako zdravljenje, do prevalitve odgovornosti ne pride. Zato je podana zdravnikova odgovornost za zaplete in nesrečne posledice tudi, če je sicer zdravljenje potekalo strokovno neoporečno.

Na domnevno privolitev bi se bilo mogoče sklicevati v primeru situacij, ko bolnikovega soglasja za poseg ni mogoče pridobiti takoj, bolniku pa grozi življenjska nevarnost ali težka poškodba njegovega zdravja (npr. če se med operacijo izkaže, da je potrebno storiti kaj drugega, kot je bilo z bolnikom dogovorjeno). V takšnem primeru se pomanjkanje soglasja, ki bi ga bolnik dal, če bi vedel za medicinsko nujnost razširjenega posega, odpravi na podlagi hipotetične volje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi za izpodbijanih 16.044,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v odločitvi o stroških ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 5.955,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, hkrati pa odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 22.000,00 EUR oz. podrejeno, da vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka kršila pojasnilno dolžnost že na začetku zdravljenja in da med opuščeno pojasnilno dolžnostjo in škodo obstaja vzročna zveza. Tožnik je v celoti sprejel informiranje tožene stranke o operativni metodi zdravljenja ter se tudi zavestno pripravil na operacijo. Za spremembo metode zdravljenja se je tožena stranka odločila mimo volje, brez soglasja tožnika. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni imelo podlage za zaključek, da bi tožnik, če bi bil ustrezno informiran in poučen o različnih metodah zdravljenja, sledil predlogu zdravnikov za konzervativno metodo zdravljenja. Tožnik je v celoti sprejel odločitev o operativnem zdravljenju, se z operacijo strinjal ter nanjo pripravil, zato je bolj verjeten nasproten zaključek kot ga je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka izpodbijani sodbi nasprotuje tudi v delu, kjer prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožnik zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke trpel telesne bolečine samo dva meseca. V kolikor tožena stranka ne bi kršila pojasnilne dolžnosti in bi se že na začetku odločila za operativno metodo zdravljenja, bi zdravljenje tožnika trajalo bistveno manj časa ter nobena izmed kasneje izvedenih korekturnih operacij ne bi bila potrebna oz. bi bila potrebna največ ena. Tožnik bi nevšečnosti trpel od 14.3.2000 do 24.6.2000. Zaradi napačne izbire konzervativnega zdravljenja in opustitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke mu je škoda nastajala skoraj dve leti od 14.3.2000 do končanega zdravljenja dne 26.4.2002. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnik zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke trpel bolečine najmanj 20 mesecev. Prvostopenjsko sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da protipravno ravnanje tožene stranke, ki je v tem, da iz izvidov tožnikovega kolena z dne 20.7.2000 in 19.10.2000 ni razbrala, da se zlom ne zarašča v redu, ni v vzročni zvezi s škodo. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka, čeprav je bilo nepravilno zaraščanje kolena mogoče videti šele v juliju 2000, ko je bil zlom že v pretežni meri zaraščen, korekturno operaciji opraviti takoj, ko je morala oz. mogla ugotoviti nepravilno zaraščanje sklepa, torej že julija 2000 in ne šele 27.3.2001. V kolikor bi zdravnik nepravilno zaraščanje ugotovil 20.7.2000 ter prej izvedel korekturno operacijo, bi bilo koleno tožnika zdravljeno najmanj 8 mesecev prej, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti najmanj 8 nadaljnjih mesecev nastajanja škode v obliki telesnih in duševnih bolečin. Tožeča stranka nadalje meni, da prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 500 EUR ne predstavlja zadostne satisfakcije, trpel pa je tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah. Sodba sodišča prve stopnje je nepravilna in nezakonita, ker je za telesne bolečine prisojena prenizka odškodnina in ker za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah odškodnina sploh ni bila prisojena. Vztraja pri posameznih odškodninskih postavkah za utrpelo škodo in jih sorazmerno zmanjšuje tako, da zahteva plačilo še 16.044,61 EUR odškodnine.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga presoje tožbenega zahtevka tožeče stranke je v 131. in 147. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter v 10. alinei prvega odstavka 47. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja. Neustrezen oziroma nedovoljen je tisti zdravniški poseg, ki je protipraven zaradi kršitve pravil stroke (zdravniške oziroma zdravstvene napake) ali zaradi neprivolitve pacienta (neizpolnjene pojasnilne dolžnosti). Tožnik je zatrjeval, da je protipravnost ravnanja zdravnikov tožene stranke tako v kršitvi pravil profesionalne skrbnosti oziroma zaradi strokovnih napak v diagnostičnem postopku in tudi v času zdravljenja, kot tudi zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti oziroma pridobitve njegove privolitve za izbrano metodo zdravljenja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 14.3.2000 zadobil zaprt sklepni zlom začetnega dela desne golenice in raztrganje meniskusa. Zdravnik je med dvema metodama zdravljenja, in sicer operativno (osteosinteza – fiksacija in imobilizacija odlomljenih kostnih fragmentov) in konzervativno metodo zdravljenja (repozicija kostnih fragmentov in zamavčenje), izbral slednjo, po mnenju tožnika napačno metodo, zaradi česar se je zdravljenje bistveno zavleklo. Zdravnik, zaposlen pri toženki, ga je zaključil 13.12.2001 s predlogom predstavitve invalidski komisiji, mnenjem, da bo čez nekaj let potrebna artroplastika kolena, in zavrnitvijo predloga za korektivno osteotomijo kljub tožnikovim bolečinam in zatekanju kolena. Tožnik je zato v tujini opravil navedeni operativni poseg (16.1.2002), artroskopije in odstranitev osteosintetskega materiala. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je rezultat tega zdravljenja dober.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, ki pa glede na tožnikove pritožbene navedbe niti ni več sporen, o neutemeljenosti tožbenega očitka o strokovni neprimernosti izbrane metode zdravljenja. Kot je ugotovil sodni izvedenec, v konkretnem primeru zloma ni bila podana nobena od absolutnih indikacij, ki bi pogojevale le operativni poseg. Tožnikovo stanje poškodbe je omogočalo obe metodi zdravljenja, izbrana metoda pa je bila v skladu z medicinsko doktrino.

Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti s strani zdravnikov tožene stranke in tožnikovi neprivolitvi v omenjeno metodo zdravljenja. Pri presoji protipravnosti te opustitve je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določila 4. alineje prvega odstavka 47. člena ZZDej, ki določa, da ima vsakdo pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Nedopustnost zdravniškega posega (tudi izbira metode zdravljenja je zdravniški poseg) brez pacientove privolitve pa izhaja že iz Ustave R Slovenije. Zdravstveni poseg opravljen brez privolitve je nedopusten in pomeni že sam po sebi, ne glede na škodljive posledice, nesporen poseg v ustavne dobrine varovane s 35. členom Ustave R Slovenije (Marko Žvipelj, Pravnik št. 11-12, str. 725). V skladu s temeljnimi pravili odškodninskega prava je vsak poseg v telesno integriteto protipraven. Protipravnost pa je izključena in dejanje po splošnem pravilu „volenti non fit iniuria“ (1. odstavek 140. člena OZ) ne pomeni več nedopustnega posega v telesno integriteto, kadar prizadeta oseba vanj privoli (Ada Polajnar – Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, str. 95, Pravo in medicina). Pri tem velja, da je privolitev pravno veljavna le v primerih, ko je zdravnik pacienta pred tem na primeren način poučil o bolezni oziroma stanju, pojasnil možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha (Igor Strnad, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu, Podjetje in delo št. 5/2002, str. 847).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožnika ustrezno poučila o možnih metodah zdravljenja. Tožnik je bil ob sprejemu v bolnišnico informiran zgolj o operativni metodi zdravljenja, konzervativna mu ni bila niti omenjena, temveč izvedena po odločitvi zdravnikov, ne da bi tožnik zanjo dal osveščeno privolitev. Nedopustnost ravnanja tožene stranke je tako nedvomno podana. Obstoj odškodninske odgovornosti pa je pogojen še z drugimi elementi odškodninskega delikta, ki morajo biti skupaj z navedenima podani kumulativno: z nastankom škode in vzročno zvezo med navedenim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo.

Kadar zdravnik opravi zdravniški poseg lege artis, vendar brez veljavne privolitve pacienta, je podana odgovornost le v primeru nastanka škode oziroma poslabšanja zdravja. Če nedopusten poseg povzroči izboljšanje zdravstvenega stanja, potem ni odškodninske odgovornosti, ker ni škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da opustitev pojasnilne dolžnosti oziroma opustitev pridobitve tožnikove privolitve v konzervativno metodo zdravljenja ni v vzročni zvezi z škodo, kar bo presojano v nadaljevanju obrazložitve te odločbe. Iz navedenega razloga ni ugotavljalo, kakšno tožnikovo škodo je pogojevala navedena opustitev tožene stranke. V čem bi lahko bila škoda v obravnavanem primeru? Lahko bi bila v kršitvi pravice do samoodločbe oziroma duševnih bolečinah zaradi posega v osebnostne pravice, vendar pa te škode tožnik ne uveljavlja. Kot škodo je zatrjeval dolgotrajnejše zdravljenje zaradi nastalih zapletov oziroma komplikacij. Po tožbenih trditvah bi bilo operativno zdravljenje z osteosintezo krajše in manj obremenjujoče. Navajal je, da je metoda zdravljenja, za katero se je odločila tožena stranka in v katero ni privolil, pogojevala bistveno intenzivnejše in dolgotrajnejše telesne bolečine in številčnejše nevšečnosti pri zdravljenju, kot bi jih operativna metoda. Po tožnikovih trditvah bi zdravljenje po operativnem posegu trajalo največ štiri mesece, tako pa je trajalo dve leti in štiri mesece. Neuspešen potek zdravljenja je pogojeval tudi vedno večji strah za njegov izid, v času zdravljenja pa je bila tudi zmanjšana njegova življenjska aktivnost. Kot je bilo navedeno, sodišče teh tožnikovih trditev ni presojalo, so pa bili v zvezi z njimi izvajani dokazi (izvedensko mnenje, zaslišanja). V tem delu je izpodbijana sodba pomanjkljiva, kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov te obrazložitve.

Če pride med zdravljenjem, za katerega je dal bolnik privolitev, do zapletov, zaradi katerih se zdravljenje podaljša ali tudi do nesrečnih posledic, ni zdravnikove odgovornosti, ker je z osveščeno privolitvijo „prevaljena“ na bolnikova ramena. Če zdravnik v okviru pojasnilne dolžnosti ni opozoril bolnika na morebitne zaplete in nesrečne posledice in ta ni dal privolitve v tako zdravljenje, do prevalitve odgovornosti ne pride. Zato je podana zdravnikova odgovornost za zaplete in nesrečne posledice tudi, če je sicer zdravljenje potekalo strokovno neoporečno. Prav za takšno situacijo gre v obravnavanem primeru: Ker zdravnik, zaposlen pri toženi stranki, ni poučil tožnika o tveganjih izbrane terapije oziroma metode zdravljenja in ta zato zanjo ni dal osveščene privolitve, je treba odgovornost za omenjene zaplete in dolgotrajnost zdravljenja pripisati toženi stranki.

Nepravilno je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da vzročna zveza med opustitvijo pojasnilne dolžnosti in vtoževano škodo ni podana. Prvostopenjsko sodišče je napačno zaključilo, da bi tožnik, tudi če bi bil ustrezno poučen o različnih metodah, s prednostmi in slabostmi, ter bi mu zdravniki predstavili razloge, zaradi katerih je po njihovem mnenju bolj priporočljivo izvesti konzervativno metodo zdravljenja, sledil argumentiranemu predlogu zdravnikov in bolj verjetno kot ne dal soglasje za konzervativno metodo zdravljenja. Takšno stališče prvostopenjsko sodišče izvaja iz zaupanja tožnika do zdravnikov tožene stranke. Vendar pa ni mogoče brezpogojno sklepati, da je tožnik zgolj zaradi zaupanja v zdravnike konkludentno soglašal ter pristal na konzervativno metodo zdravljenja. Nasprotno! Dokazni postopek je pokazal, da je pristal kvečjemu na operativno metodo zdravljenja. Pojasnjeno mu je bilo, da je bila izvedena samo urgentna repozicija kosti in da je mavec nameščen samo začasno ter da bo v naslednjih dneh izvedena operacija – osteosinteza v splošni anasteziji, ki je bila predvidena za dne 16.3.200, ko tožnik tudi ni dobil zajtrka, pred tem pa mu je bilo pojasnjeno, da mora biti tešč, ker bo operiran. Tožena stranka pa je nato zdravljenje spremenila v konzervativno brez ustreznega pojasnila tožniku in brez njegove privolitve.

Takšno stališče sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z 48. členom ZZDej, po katerem lahko jasno izraženo privolitev bolnika nadomesti domnevna privolitev samo pri nujnih medicinskih posegih, če bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja o tem ne more odločati. Za takšno dejansko situacijo pa v obravnavanem primeru nedvomno ni šlo. Prav na takšno situacijo pa se navezuje ugovor domnevne privolitve oziroma v pravni teoriji poznani "ugovor zakonitega alternativnega ravnanja" (Erwin Bernat, Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost, str. 117, Medicina in pravo III, Pojasnilna dolžnost, Maribor, 1995). Na domnevno privolitev bi se bilo torej mogoče sklicevati v primeru situacij, ko bolnikovega soglasja za poseg ni mogoče pridobiti takoj, bolniku pa grozi življenjska nevarnost ali težka poškodba njegovega zdravja (npr. če se med operacijo izkaže, da je potrebno storiti kaj drugega, kot je bilo z bolnikom dogovorjeno). V takšnem primeru se pomanjkanje soglasja, ki pa bi ga bolnik dal, če bi vedel za medicinsko nujnost razširjenega posega, odpravi na podlagi hipotetične volje. Glede na navedeno, v obravnavanem primeru ni bilo podlage za sklicevanje na omenjeno „domnevno privolitev“.

Končno pa je treba poudariti, da je trditveno breme, da bi tožnik soglašal z medicinskim posegom, če bi bil o njem obveščen, na strani tožene stranke. Tožena stranka pa trditev, da bi tožeča stranka pristala na konzervativno metodo zdravljenja, četudi pojasnilna dolžnost ne bi bila kršena, ni postavila. Z oceno, da iz navedenega razloga ni podana vzročna zveza med opustitvijo pojasnilne dolžnosti in škodo, je prvostopenjsko sodišče zato tudi preseglo trditveno in dokazno podlago tožene stranke.

Glede na navedeno je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med neizpolnitvijo pojasnilne dolžnosti tožene stranke in nastalo škodo. V tem delu je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in zato tudi ni ugotavljalo zatrjevane škode tudi v obdobju pred oktobrom 2001. Iz tega razloga to sodišče tudi ni presojalo tistih pritožbenih trditev, v katerih tožnik očita toženi stranki, da bi morala opraviti korekturno osteotomijo osem mesecev prej oziroma v juliju 2000. Poleg tega te trditve predstavljajo pritožbeno novoto, ki glede na neizkazanost in tudi nezatrjevanost pogojev iz 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne more biti upoštevna.

Na podlagi 355. člena ZPP je bilo treba razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (za 16.044,61 EUR) zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških ter v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da po dopolnjenem postopku v njej (tožnik bo moral v ponovljenem postopku, glede na pritožbeno vztrajanje na skrčenem delu zahtevka, natančneje opredeliti še zahtevane zneske po posameznih oblikah škode) ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).