Jedro

Tožnik ni dokazal obstoja vseh predpostavk odškodninske obveznosti (vzročne zveze in škode), njegov zahtevek po temelju ni utemeljen in ga je bilo že zato treba zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe 306,00 EUR pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 12.000,00 EUR v petih enakih zaporednih obrokih z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti 1.071,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo njegovih predlaganih dokazov za ugotovitev višine zatrjevane premoženjske škode. Kljub temu pa se je v 38. točki sodbe postavilo na stališče, da bi tudi v primeru, če bi tožnik uspel dokazati vzročno zvezo med izbrisom in nastalo škodo, že priznani znesek 6.000,00 EUR pokril tako premoženjsko kot nepremoženjsko škodo. Zaradi tega in ker sodišče ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, tožniku pa je s tem onemogočilo dokazovanje, sodbi očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v sodbi štelo za dokazano, da je bil tožnik v času od 10. 12. 1992 do 31. 12. 2002 nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS in da je posledično dokazana protipravnost ravnanja tožene stranke, v nadaljevanju pa se je postavilo na nasprotno stališče, da tožnik ne spada med osebe, katerim je namenjeno povračilo škode po ZPŠOIRSP. Tožnik pojasnjuje, da je sodišče vezano na upravno odločbo, s katero je bilo na matičnem področju v upravnem postopku pravnomočno odločeno o njegovi pravici do stalnega bivanja v Republiki Sloveniji za celotno obdobje izbrisa. Opozarja na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, v kateri se je postavilo na stališče, da je potrebno upoštevati posebnosti dejanskih položajev državljanov drugih republik bivše SFRJ, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva, zaradi česar je zakonodajalcu naložilo, da v določbah ZUSDDD poleg izdaje dovoljenja za stalno bivanje za naprej obenem uredi tudi pridobitev dovoljenja za stalno bivanje za nazaj, torej za celotno obdobje izbrisa. Opozorilo je, da se je glede vsebine pojma „dejanskega bivanja“ izoblikovala obsežna sodna praksa in da mora zakonodajalec kljub temu ta pojem v določbah zakona vsebinsko dodatno opredeliti. Posameznik, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva je z izdanim dovoljenjem za stalno prebivanje pridobil priznano pravico do stalnega bivanja za celotno obdobje izbrisa tudi v primerih, če je bil odsoten iz RS, saj je upravni organ štel, da je bila odsotnost iz upravičenih razlogov. Takšen je tudi primer tožnika, saj je bila tudi v njegovem primeru odsotnost upravičena.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ker meni, da v upravnem postopku odmerjena pavšalna odškodnina 6.000,00 EUR ne pokrije njegove celotne nastale škode. Tožbo opira na določbe 10. do 14. člena ZPŠOIRSP, ki urejajo uveljavljanje in izplačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

6. Za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače (1. odst. 11. člena ZPŠOIRSP). Sodišče prve stopnje je glede obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke (po določbah v času izbrisa veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) najprej ugotovilo, da je bila tožniku z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 492-76/2014-4 z dne 13. 8. 2014 že priznana denarna odškodnina zaradi izbrisa na podlagi 6. in 7. člena ZPŠOIRSP ter da je pravdno sodišče na odločitev upravnega sodišča vezano. Po določbi 23. člena tega zakona se namreč izpolnjevanje pogojev za upravičenca do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva med ostalim izkazuje tudi s pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine, izdane po tem zakonu. Čeprav je toženka ugovarjala, da tožnik do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP sploh ni bil upravičen, ker je bil izbrisan na podlagi Zakona o evidenci nastavitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO) in ne na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj), je pravilno na podlagi citirane določbe štelo, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva RS nezakonito izbrisan na podlagi 81. člena ZTuj ter da je s tem dokazana protipravnost ravnanja toženke.

7. Pač pa tožnik po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni dokazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva RS in zahtevano premoženjsko škodo, saj nobena od premoženjskih pravic, na katere se sklicuje v tožbi, ni bila povezana z njegovim izbrisom iz registra. Delovno razmerje je tožniku že prej prenehalo krivdno zaradi neupravičenih izostankov in tudi težave, ki naj bi jih tožnik imel pri pridobivanju delovnega dovoljenja, z izbrisom iz registra niso povezane. Glede na veljavno zakonodajo v obdobju, na katerega se nanašajo njegovi zahtevki za povrnitev premoženjske škode, ne bi bil upravičen niti do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, tudi če bi bil še vpisan v register, prav tako ne bi bil upravičen do denarnega dodatka ali denarne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu. Poleg premoženjske je tožnik zahteval tudi nepremoženjsko škodo za duševne bolečine in strah, to je utemeljeval z izgubo zaposlitve, negotovostjo glede prihodnosti in finančno stisko, težavami pri pridobivanju državljanstva RS, ločenostjo od družine, neuspehom pri registraciji vozila in podaljšanju vozniškega dovoljenja ter onemogočenim dostopom do ustrezne zdravstvene oskrbe. Sodišče prve stopnje je tudi glede nepremoženjske škode ugotovilo, da v pretežnem delu vse, kar tožnik glede tega navaja, ni v vzročni zvezi z izbrisom iz registra ali pa za obstoj škode ni dokazov oziroma je tožnik ni dovolj opredelil. 8. Ker tožnik ni dokazal obstoja vseh predpostavk odškodninske obveznosti (vzročne zveze in škode), njegov zahtevek po temelju ni utemeljen in ga je bilo že zato potrebno zavrniti. Dokazne ocene o tem pritožba sploh ne izpodbija konkretno oziroma se z njo ne sooči. Zato se pritožbenemu sodišču ni potrebno ukvarjati s podrobno obrazložitvijo sodbe o tem. Neutemeljen je očitek sodbi o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni izvedlo predlaganih dokazov za ugotovitev višine premoženjske in nepremoženjske škode. Če je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati dokazov glede njegove višine. Odločitev o tem je v sodbi ustrezno obrazložilo (v 3. in 21. točki obrazložitve). Res je na koncu sodbe (38. točka) ocenilo, da bi tudi v primeru dokazane vzročne zveze med izbrisom in nastalo škodo, že priznani znesek odškodnine 6.000,00 EUR pokril tako premoženjsko kot nepremoženjsko škodo. Vendar je to oceno podalo zgolj „podredno“ in v pravilnost odločitve prav z ničemer ne posega oziroma nima takšnega pomena, kot šteje pritožba. Prav tako izpodbijana sodba ni zanemarila pomena upravne odločbe o določitvi denarne odškodnine z dne 13. 8. 2014 in se glede njenega vpliva na ta pravdni postopek pravilno opredeljuje, zato ne drži, da naj bi sodišče samo presojalo pravilnost upravne odločbe in s tem kršilo načelo prirejenosti postopkov. Obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, na katero se sklicuje pritožba, pa za pravilnost zaključkov sodbe v konkretni zadevi nima pomena.

9. Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče odločiti še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (500 točk po Odvetniški tarifi in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znese 306,00 EUR).