Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe za odvzem pravice do stikov. Tako kot ml. otrok nima možnosti, da bi se pravno relevantno dogovarjal s staršema o stikih, to je obsegu in načinu stikov z njima oz. enim od njiju, tudi nima take možnosti, ko gre za odvzem oz. omejitev stikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za odvzem pravice do stikov med ml. upnikom in dolžnikom za čas dveh mesecev.

Zoper sklep se pritožuje mladoletni upnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Meni, da je z začasno odredbo mogoče začasno odvzeti pravico do stikov tudi pred začetkom sodnega postopka in ne samo med postopkom. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 411. členu res določa, da lahko sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroci izda začasno odredbo o odvzemu pravice do stikov, vendar to ne pomeni, da sodišče lahko tako začasno odredbo izda zgolj med postopkom. Smisel tega določila je namreč v tem, da lahko med postopkom sodišče izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti, ne pa v tem, da začasne odredbe ne more izdati sodišče pred postopkom. Nelogično bi namreč bilo, da bi se npr. začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine lahko izdala že pred uvedbo postopka, medtem ko bi se o začasni ureditvi razmerij med otroci in starši lahko odločalo šele med sodnim postopkom. Zaščita otrokovih pravic je primarna in potrebna v vsaki fazi postopka, pa tudi pred kakršnimkoli postopkom. Zato bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o predlogu upnika uporabiti določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kjer so predpisana splošna pravila o izdaji začasnih odredb in ne zavrniti predloga upnika na podlagi določila 411. člena ZPP. Zato je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepravilno uporabilo določilo 411. člena ZPP in ni uporabilo določil ZIZ-a od 266. do 279. člena, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. V kolikor je sodišče smatralo, da ni stvarno pristojno za izdajo začasne odredbe pred postopkom, bi moralo zadevo odstopiti pristojnemu sodišču, da odloči o predlagani začasni odredbi.

Pritožba ni utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Po prvostopenjski razlagi 411. člena ZPP se začasne odredbe lahko izdajo le med postopkom, v katerem se obravnava neko razmerje in to zato, da se tako razmerje začasno uredi ter s tem prepreči nastanek škode. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da ni bil sprožen noben sodni postopek za ureditev razmerij med ml. A. in njegovimi starši, predlagano začasno odredbo, vloženo pred uvedbo postopka, upoštevaje 411. člen ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo. Takšno razlogovanje prvostopenjskega sodišča je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zmotno. ZPP v 411. členu določa, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oz. o načinu izvrševanja stikov. Po 3. odst. 411. člena ZPP se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po določbah ZIZ-a. Po 267. členu ZIZ torej tudi pred uvedbo sodnega postopka. Prav ima namreč pritožba, da je zaščita otrokovih pravic potrebna v vsaki fazi kot tudi pred uvedbo postopka, še posebej, kot v obravnavani zadevi, ko se zatrjuje sum spolne zlorabe mladoletnega otroka. Saj že sum storitve takega kaznivega dejanja utemeljuje odločitev, da stiki v takem primeru niso v korist mladoletnega otroka. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi podal mladoletni upnik (ml. otrok, rojen 29.1.2002). In v zvezi s tem se postavlja vprašanje njegove procesne sposobnosti. Iz navedb v predlogu in iz predlagane začasne odredbe jasno izhaja identifikacija terjatve, ki naj bi bila predmet sodnega postopka - odvzem oz. omejitev stikov. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR) v 106. členu določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, da imata oba starša pravico do stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. V 5. odst. 106. člena določa, da lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Tako kot ml. otrok nima možnosti, da bi se pravno relevantno dogovarjal s staršema o stikih, to je obsegu in načinu stikov z njima oz. enim od njiju, tudi nima take možnosti, ko gre za odvzem oz. omejitev stikov. Predlog za odvzem oz. omejitev stikov lahko uveljavi eden od staršev, ml. otroku zakon takega upravičenja ne daje. Res 3. odst. 409. člena ZPP določa, da otroka, ki še ni star 15 let, oz. za katerega sodišče presodi, da ni sposoben razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, zastopa zakoniti zastopnik. Vendar se to nanaša le na tiste primere, ko je otrok v postopku procesno legitimiran. Iz določb 106. člena ZZDR pa to ne izhaja. Sodišče v nepravdnem postopku, ko se odloča o stikih (oz. odvzemu ali omejitvi stikov ), le upošteva otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice ( 7. odst. 106.čl. ZZZDR ). Ker ml. otrok (upnik) ni upravičen predlagatelj odvzema oz. omejitve stikov, torej tudi ni upravičen do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe pred uvedbo takega sodnega postopka. Že zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).