Jedro

Pritrditi gre zaključku sodišča prve stopnje, da za opravljanje ugotovljenega dela tožnika ni bil sklenjen dogovor o odplačnem začasnem ali občasnem delu, temveč je tožnik delo opravljal brezplačno kot pomoč s.p.-ju toženke (svoje tedanje snahe) z željo, da bi se zagotovilo uspešno poslovanje družinskega podjetja s čim nižjimi stroški, s tem pa finančna varnost mlade družine njegovega sina. Takšno opravljanje dela pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ustreza institutu kratkotrajnega dela, ki je v prvem odstavku 17. člena ZPDZC-1 opredeljeno kot brezplačno opravljanje dela pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo starši zakonca samozaposlene osebe. Sodišče prve stopnje je obstoj tega instituta napačno izključilo s sklicevanjem na to, da tožnik ni bil zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kar nalaga šesti odstavek citiranega člena. Pomanjkljivost glede izpolnjevanja formalnega pogoja prijave v zavarovanje (pa tudi opustitev vodenja evidenc o opravljenem kratkotrajnem delu; četrti odstavek citiranega člena) na samo vsebino dela oziroma sodelovanja v smislu prvega odstavka 17. člena ZPDZC-1 ne more vplivati. V zvezi s tem je treba dati prednost dejstvom pred formalno obliko. Tožnik kot starš zakonca samozaposlene toženke je namreč brezplačno opravljal delo pri samozaposleni toženki, kar ustreza definiciji kratkotrajnega dela, in sicer ne glede na to, ali ga je toženka zavarovala za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I/1 ter III v zvezi s I/3 izreka delno spremeni tako, da se glasi: "I/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati: - za obdobje od junija 2016 do decembra 2016 vsakokratni mesečni znesek 42,40 EUR, - za obdobje od januarja 2017 do decembra 2017 vsakokratni mesečni znesek 43,20 EUR, - za obdobje od januarja 2018 do decembra 2018 vsakokratni mesečni znesek 45,20 EUR, - za obdobje od januarja 2019 do decembra 2019 vsakokratni mesečni znesek 47,60 EUR in - za obdobje od januarja 2020 do marca 2020 vsakokratni mesečni znesek 50,50 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačilo preteklega meseca, dalje do plačila.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.391,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 422,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 25.299,08 EUR z obrestmi iz naslova začasnega oziroma občasnega dela tožnika pri toženki v obdobju od junija 2016 do marca 2020 (I/1. točka izreka) ter za povrnitev stroškov postopka (I/3. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo akontacije dohodnine in prispevka za zdravstveno zavarovanje ter ostalih dajatev pristojnim organom (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 1.781,69 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. To, da sodišče ni sledilo njegovim navedbam o dogovorjenem odplačnem začasnem ali občasnem delu, po mnenju pritožnika pomeni, da je bil pri toženki zaposlen na črno. Ne strinja se s presojo sodišča o previsoki in nelogični urni postavki v višini 8,00 EUR neto. Spregledalo je njegove navedbe, da je bila takšna urna postavka dogovorjena, ker se je toženki bolj splačalo začasno ali občasno delo upokojenca kot zaposlitev dodatnega delavca, s katerim bi imela višje stroške dela. Sodišče je kršilo razpravno načelo, saj stranki nista podali navedb o tem, da je toženka študente najemala zgolj ob prireditvah, medtem ko je tožnik pomagal z večjim obsegom dela. Iz okoliščin, da je vztrajal pri opravljanju dela, čeprav mu ni bilo plačano, ter da je dal hipoteko na svojo hišo zaradi kredita podjetja, izhaja, da sta mu toženka in njegov sin dejansko obljubljala, da bo dobil v prihodnje vse poplačano. Jasno je, da bi redno zaposleni delavci ali študentje takoj zahtevali plačilo oziroma nehali delati, če ne bi bili plačani, kar pa ne velja za družinskega člana. Sodišče je spregledalo tožbene trditve, da je bilo dogovorjeno opravljanje dela tožnika do preklica. Maksimalni znesek dohodka je bil določljiv glede na določbe ZUTD. Sodišče je verjelo toženki, čeprav je navajala neresnice in krivo izpovedala. Dokazna ocena ni v skladu z 8. členom ZPP. Dokazni postopek je potrdil obstoj dogovora o odplačnem delu, saj so ga potrdili tožnik, A. A. in B. A. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo C. C., D. D. in E. E., ki bi lahko dodatno povedali, da so videli tožnika pri delu v daljšem časovnem obdobju. Postopek je bistveno kršilo tudi zato, ker ni vpogledalo v vloge A. A. in F. A. ter v zapisnike v njunih sodnih postopkih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve niso podane, prav tako ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo uporabljeno delno zmotno.

6. Tožnik je v pritožbi navedel, da je bila toženka G. G. s. p., po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dne 31. 5. 2023 izbrisana iz poslovnega registra, kar potrjuje evidenca AJPES (A24). To dejstvo na procesno situacijo ne vpliva, saj se skladno s 7. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji) postopek nadaljuje zoper G. G., ki kot fizična oseba še naprej odgovarja za svoje obveznosti in je torej stranka postopka.

7. Ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo C. C., D. D. in E. E. ter ni vpogledalo v vse vloge A. A. in F. A. in zapisnike o izpovedih strank in prič v njunih sodnih postopkih. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč zgolj tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. To, da je opravljal delo za toženko v zatrjevanem obsegu, je tožnik uspel dokazati že z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je zato zaslišanje prič, ki jih izpostavlja pritožba in so bile prav tako predlagane za dokazovanje navedenega dejstva, utemeljeno zavrnilo kot nepotrebno. Pri tem ne gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, kot to zmotno navaja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za vpogled v vloge in zapisnike v sodnih postopkih, v katerih kot tožnika zoper toženko nastopata A. A. (spor zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in spor zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deležev na njem) in F. A. (spor glede vračila oziroma plačila dela plače). Dejstva, ki naj bi se dokazala s temi dokazili, t. j. da toženka F. A. dolguje denarna sredstva, da je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi A. A. in da je nedovoljeno razpolagala z njunim skupnim premoženjem in odtujevala osnovna sredstva, za odločitev v tem sporu niso pravno pomembna.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjska dokazna ocena ni skladna z 8. členom ZPP. Ta določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, če dokazna ocena ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta pa so podprta z izvedenimi dokazi. Sodišče je spor presojalo celovito, tako z vidika tožnikovih trditev kot trditev toženke. Dokazna ocena o tem, da med tožnikom, njegovim sinom A. A. in njegovo tedanjo snaho (toženko) ni bila dogovorjena odplačna pomoč tožnika podjetju toženke, ter da se tedanja zakonca A. A. in toženka ob ustanovitvi podjetja nista zavezala tožniku plačevati za njegovo delo, je jasna, celovita in prepričljiva ter odgovarja na vse pravno relevantne tožnikove navedbe. Sodišče prve stopnje je podalo logične in prepričljive razloge o tem, zakaj določenim delom izpovedi tožnika ter prič (članov družine A.) ni verjelo, temveč je verjelo toženki. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in jih ne ponavlja. S tem, ko sodišče prve stopnje ni napravilo zaključkov, za katere se je zavzemal tožnik, tudi ni kršilo pravice do poštenega postopka ter neodvisnega in nepristranskega sojenja.

9. Tožnik za obdobje od junija 2016 do marca 2020 od toženke zahteva plačilo (v višini 549,98 EUR bruto mesečno) s sklicevanjem na začasno oziroma občasno delo, ki ga je zanjo opravljal kot upokojenec. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev o tem, da je imelo to delo vse elemente delovnega razmerja. Ti za odločitev v tem sporu niso bistveni, saj ni postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, temveč za plačilo začasnega ali občasnega dela upokojenca, ki je urejeno v Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji).

10. Tožnikove trditve o sklenitvi ustnega dogovora z vsebino, da bo do preklica opravljal različna pomožna dela pri poslovanju podjetja toženke v obsegu 50 ur mesečno proti plačilu 8,00 EUR neto na uro, je sodišče prve stopnje pravilno ovrglo z obrazložitvijo, da se toženka (in njen tedanji mož A. A.) ob ustanovitvi in začetku poslovanja v letu 2014, ko niti še ni bilo gotovo, ali bo podjetje obstalo in kako bo poslovalo, zagotovo ne bi zavezala k plačilu tožnikovega dela, še zlasti ne po tako visoki urni postavki, ki je bila skoraj dvakrat višja od minimalne postavke začasnega oziroma občasnega dela iz ZUTD. Pritožbeni trditvi, da je bila takšna urna postavka dogovorjena zato, ker se je toženki zaradi nižjih stroškov bolj splačalo delo upokojenca kot zaposlitev delavca, nasprotuje dejanska ugotovitev, da zatrjevana urna postavka za delo tožnika kot upokojenca bistveno presega tudi urno postavko zaposlenih delavcev pri toženki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta delavca, ki ju je toženka zaposlila (H. H. v letu 2016, A. A. v letu 2019), oba prejemala le minimalno plačo in s tem minimalno urno postavko (ki je bila po izpovedi H. H. 4,90 EUR), pri čemer je treba tudi upoštevati, da je njuna plača veljala za polni delovni čas, torej za povprečno mesečno obveznost 176 ur, kar je bistveno več od obsega tožnikovih ur dela.

11. Pritožba zmotno očita, da je arbitrarna presoja sodišča prve stopnje, ki tožniku in A. A. ni verjelo, da je bila urna postavka za tožnikovo delo določena ob primerjavi s študentsko urno postavko 10,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji pravilno izhajalo iz ugotovitve, da je toženka študente najemala zgolj ob prireditvah in za manjši obseg ur, kot ga je opravil tožnik. V zvezi s prvostopenjsko ugotovitvijo o najemanju študentov je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela, saj sta v postopku obe stranki navajali, da so študenti pomagali v času poletnih festivalov oziroma dogodkov in začasno povečanih potreb po delu. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da za odločitev ni relevantno število ur, ki so jih mesečno opravili študenti in za to prejeto plačilo, zato tega sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo. Zatrjevanje, da tožnika glede na znanje, kvalifikacije, razpoložljivost in družinsko povezanost ni mogoče primerjati s kakšnim nekvalificiranim študentom ali delavcem, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Tudi upoštevajoč dejstvo, da tožnik več kot šest let oziroma do razpada življenjske skupnosti toženke in njegovega sina ni nikoli prejel niti enega plačila za opravljeno delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v resničnost tožnikovih navedb o obstoju dogovora o odplačnem delu. Pritožba z izpostavljanjem njegove izpovedi, da je toženko in svojega sina večkrat opozarjal na plačilo ter da mu je bilo obljubljeno, da ga bo dobil, ne more ovreči prepričljive presoje sodišča prve stopnje, da tožnik v primeru, če bi bilo dogovorjeno plačilo za opravljeno delo, ob zatrjevanih zamikih oziroma odlogih plačil ne bi bil pripravljen delati tako veliko število ur, temveč bi, ne glede na to, da je družinski član, z delom zaradi neplačila prenehal. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedi za ta spor nezainteresirane priče H. H., da mu je tožnik potrdil, da mu denar ni prioriteta in da pomaga zato, ker hoče, da je družina skupaj in kot firma rastejo skupaj. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje tudi prvostopenjskemu zaključku, da je bil tožnik seznanjen z investiranjem v nabavo osnovnih sredstev (skladiščna hala, nove WC kabine) in s finančnim stanjem podjetja, kar potrjuje že samo dejstvo, da je bil kot zastavitelj svoje stanovanjske hiše stranka sporazuma o zavarovanju terjatev (kredita za nakup sanitarne opreme za podjetje toženke v letu 2018). Pritožba temu zaključku nasprotuje le pavšalno in ne konkretizira očitka, v nasprotju s katerimi listinami naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je poznal finančno stanje.

13. Kot dodaten argument za sklepanje, da sklenitev zatrjevanega dogovora v času ustanovitve podjetja ob upoštevanju takratne negotovosti poslovanja ni logična niti verjetna, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo nepredvidljivost finančnih posledic takšnega dogovora za toženko, in sicer tako z vidika časa trajanja kot vidika višine njene obveznosti oziroma stroškov iz naslova tožnikovega dela. Z navedbami, da je bilo opravljanje dela dogovorjeno do preklica, da se evidence ur niso vodile, ker je začasno delo upokojencev omejeno na največ 60 ur v mesecu, ter da je bil znesek dohodka tožnika določljiv, ker je bilo plačilo dela upokojencev zakonsko omejeno na 6.300,00 EUR letno, pritožba ne prepriča v nasprotni dokazni zaključek.

14. Za odločitev o sporu niso bistvene obširne pritožbene navedbe v zvezi z družinsko pomočjo, za katero tožnik meni, da ni bila vzajemna (vztraja, da je toženka ni nudila). Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, tožnikovo delo, opravljeno za podjetje toženke v obsegu 50 ur mesečno, po vsebini ne more predstavljati brezplačne sorodstvene pomoči, saj je ta po 9. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; Ur. l. RS, št. 32/2014 in nadaljnji) mogoča le med fizičnimi osebami, ne pa kot pomoč gospodarskemu subjektu, kar je bila toženka kot samostojni podjetnik posameznik.

15. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju mesečno opravil 50 ur dela v okviru dejavnosti podjetja toženke, je nepomembno pritožbeno poudarjanje, da je toženka navajala neresnice in bila sama s seboj v nasprotju, ko je najprej trdila, da je bil tri do štiri mesece letno na dopustu na Hrvaškem, nato pa, da je še največ delal v času poletnih festivalov.

16. Glede na vse obrazloženo gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da za opravljanje ugotovljenega dela tožnika ni bil sklenjen dogovor o odplačnem začasnem ali občasnem delu, temveč je tožnik delo opravljal brezplačno kot pomoč s.p.-ju toženke (svoje tedanje snahe) z željo, da bi se zagotovilo uspešno poslovanje družinskega podjetja s čim nižjimi stroški, s tem pa finančna varnost mlade družine njegovega sina. Takšno opravljanje dela pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ustreza institutu kratkotrajnega dela, ki je v prvem odstavku 17. člena ZPDZC-1 opredeljeno kot brezplačno opravljanje dela pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo starši zakonca samozaposlene osebe. Sodišče prve stopnje je obstoj tega instituta napačno izključilo s sklicevanjem na to, da tožnik ni bil zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kar nalaga šesti odstavek citiranega člena. Pomanjkljivost glede izpolnjevanja formalnega pogoja prijave v zavarovanje (pa tudi opustitev vodenja evidenc o opravljenem kratkotrajnem delu; četrti odstavek citiranega člena) na samo vsebino dela oziroma sodelovanja v smislu prvega odstavka 17. člena ZPDZC-1 ne more vplivati. V zvezi s tem je treba dati prednost dejstvom pred formalno obliko. Tožnik kot starš zakonca samozaposlene toženke je namreč brezplačno opravljal delo pri samozaposleni toženki, kar ustreza definiciji kratkotrajnega dela, in sicer ne glede na to, ali ga je toženka zavarovala za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

17. Kot je bilo že obrazloženo, je glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik opravil mesečno 50 ur dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v drugem odstavku 17. člena ZPDZC-1 opravljanje brezplačnega kratkotrajnega dela omejeno na največ 40 ur mesečno. Za preostalih 10 ur mesečno je tožniku treba priznati plačilo za opravljeno delo, saj za navedeni presežni obseg dela v nobenem pravnem predpisu ni podana pravna podlaga za to, da bi se ga lahko štelo za dopustno brezplačno opravljeno delo tožnika - upokojenca. Ker pa v ZPDZC-1 (niti v drugem predpisu) ni urejeno vprašanje (višine) plačila opravljenega dela nad zakonsko dopustnih 40 ur brezplačnega kratkotrajnega dela starša zakonca samozaposlene osebe, je treba za odločitev o tem v skladu z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji) upoštevati predpise, ki urejajo podobne primere. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s to okoliščino tožnikov položaj najbolj primerljiv položaju upokojenca, ki opravlja začasno oziroma občasno delo, zato je za presojo višine plačila opravljenega dela v obsegu presežnih 10 ur mesečno uporabljiva ureditev v 27.c členu ZUTD.

18. ZUTD-A (Ur. l. RS, št. 21/2013) je v drugem odstavku 27.c člena določil, da urna postavka upravičenca za opravljeno uro začasnega oziroma občasnega dela ne sme biti nižja od 4,20 EUR, ter da se višina urne postavke usklajuje z rastjo minimalne plače v Republiki Sloveniji, kot jo določa zakon, ki ureja minimalno plačo. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/2010 in nadaljnji) se minimalna plača uskladi enkrat letno. Pritožbeno sodišče je vsakokratno minimalno urno postavko, ki je za začasno oziroma občasno delo veljala v letih od 2016 do 2020, ugotovilo tako, da je upoštevalo vsakoletni odstotek rasti minimalne plače: - za obdobje od 1. 6. 2016 do 31. 12. 2016 znaša ob upoštevanju minimalne plače 790,73 EUR1 (rast 0,9 % glede na znesek minimalne plače 783,66 EUR v obdobju sprejema oziroma začetka veljavnosti ZUTD-A) minimalni znesek urne postavke za začasno delo 4,24 EUR (4,20 EUR x 1,009); - za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 znaša ob upoštevanju minimalne plače 804,962 EUR (rast 1,8 % glede na znesek minimalne plače v predhodnem letu) minimalni znesek urne postavke za začasno delo 4,32 EUR (4,24 EUR x 1,018); - za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 znaša ob upoštevanju minimalne plače 842,79 EUR3 (rast 4,7 % glede na znesek minimalne plače v predhodnem letu) minimalni znesek urne postavke za začasno delo 4,52 EUR (4,32 EUR x 1,047); - za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 znaša ob upoštevanju minimalne plače 886,63 EUR4 (rast 5,2 % glede na znesek minimalne plače v predhodnem letu) minimalni znesek urne postavke za opravljeno začasno delo 4,76 EUR (4,52 EUR x 1,052); - za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 znaša ob upoštevanju minimalne plače 940,58 EUR5 (rast 6,1 % glede na znesek minimalne plače v predhodnem letu) minimalni znesek urne postavke za opravljeno začasno delo 5,05 EUR (4,76 EUR x 1,061).

19. Za vsakokratnih presežnih 10 ur dela mesečno pripada tožniku ob upoštevanju zgoraj navedenih zneskov minimalnih urnih postavk plačilo v naslednji višini: 42,40 EUR mesečno za čas od 1. 6. 2016 do 31. 12. 2016; 43,20 EUR mesečno za leto 2017; 45,20 EUR mesečno za leto 2018; 47,60 EUR mesečno za leto 2019; 50,50 EUR mesečno za prve tri mesece leta 2020. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in točko I/1 izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo navedenih mesečnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ob smiselnem upoštevanju prvega odstavka 27.d člena ZUTD tečejo od 19. dne v mesecu za plačilo preteklega meseca, dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je iz izreka izpustilo dostavek, da so prisojeni zneski v bruto vrednosti, saj skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS6 beseda "bruto" pomeni le konkretizacijo zakonske obveznosti toženke in ne spada v izrek. To pa ne pomeni, da bo tožnik upravičen do izplačila celotnega prisojenega zneska neposredno na njegov račun, ampak bo toženka skladno s prvim odstavkom 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) svojo obveznost pravilno izpolnila tako, da bo od prisojenih zneskov obračunala in pristojnim organom odvedla ustrezno dajatev v imenu in za račun tožnika, tožniku pa izplačala pripadajoče neto zneske.

20. Glede zavrnilnega dela I/1. točke izreka prvostopenjske sodbe, v katerega pritožbeno sodišče ni poseglo in ki se nanaša na plačilo 23.218,78 EUR z obrestmi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Zaradi delne ugoditve tožbenemu zahtevku je bilo treba upoštevajoč uspeh strank ponovno odločiti o stroških prvostopenjskega postopka (I/3. in III. točka izreka prvostopenjske sodbe). Vrednost spornega predmeta je 25.299,08 EUR. Tožnikov uspeh znaša 2.080,30 EUR oziroma 8 %, toženkin pa 92 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da potrebni stroški toženke znašajo 1.781,69 EUR, zato ji glede na spremenjeni uspeh pripada povračilo 1.639,15 EUR. Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) potrebni stroški tožnika znašajo: 600 točk za tožbo (tar. št. 16/1/a OT), vsakokratnih 450 točk za tri pripravljalne vloge (tar. št. 16/2 OT), 600 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 16/3/a OT) in 300 točk za porabo časa na tem naroku (6/1 člen OT), 300 točk za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 16/3/b OT) in 150 točk za porabo časa na tem naroku, 43 točk za materialne stroške (11/3 člen OT), skupaj 3.343 točk oziroma 2.005,80 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 2.447,08 EUR. Upravičen je tudi do povračila stroškov, ki jih je moral po sklepih sodišča plačati v zvezi s stroški prič (za H. H. 42,54 EUR, za I. I. 15,12 EUR), ter do sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 592,80 EUR. Priznani stroški tožnika skupaj znašajo 3.097,54 EUR. Upoštevajoč 8 % uspeh mu pripada povračilo 247,80 EUR. Tožniku ne pripada povračilo stroška za sestavo stroškovnika. ZPP ne določa, da je treba stroške priglasiti s posebno vlogo, temveč jih lahko stranka priglasi tudi na zapisnik o naroku za glavno obravnavo ali v posamezni vlogi, ki jo vloži med / zaradi postopka. Glede na to se sestava stroškovnika v posebni vlogi ne šteje za potreben strošek v smislu 155. člena ZPP. Prav tako mu ne pripada povračilo priglašenih stroškov za pregled dokumentacije, posvet s stranko, za vsakokratni prejem vlog in poročila stranki, ker so le-ti zajeti v že priznanih stroških. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan toženki povrniti 1.391,35 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

22. Pritožbeni uspeh tožnika znaša 8 %, zato mu je toženka dolžna povrniti tolikšen delež stroškov pritožbenega postopka. Tožniku pripada povračilo 750 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 15 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke znaša 459,00 EUR. Pripada mu tudi 22 % DDV v znesku 100,98 EUR in sodna taksa za pritožbo v višini 592,80 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 1.152,78 EUR, glede na 8 % uspeh pa je upravičen do povračila 92,22 EUR. Stroškov za posvet s stranko, pregled listin, prejem odločbe in poročilo stranki mu pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so ti zajeti v že priznanih stroških. Toženki pripada 750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), materialni stroški v višini 15 točk ter 22 % DDV, skupaj 559,98 EUR, glede na 92 % uspeh pa je upravičena do povračila 515,18 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov ji je tožnik dolžan povrniti 422,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 6/2016. 2 Ur. l. RS, št. 4/2017. 3 Ur. l. RS, št. 5/2018. 4 ZMinP-B, Ur. l. RS, št. 83/2018. 5 ZMinP-B, Ur. l. RS, št. 83/2018. 6 Prim. VIII Ips 47/2020, II Ips 13/2023.