Jedro

V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar ali dejavnost postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je lahko v tem primeru le krivdna in ne objektivna.

Namen procesne legitimacije je opredelitev, kdo sme nastopati kot tožnik (aktivna procesna legitimacija) in kdo kot toženec (pasivna procesna legitimacija). Za odločitev, ali je tožba dopustna v smislu te procesne predpostavke, ni potrebno, da bi tožeča stranka dokazovala tudi to, da je pravi upnik, da bi torej izkazala obstoj stvarne legitimacije in da bi dokazala, da je tožena stranka pravi dolžnik, ampak zadostuje takšno zatrjevanje.

Lastnik nepremičnine je dolažn le-to vzdrževati v stanju, ki ne ogroža drugih. Ker je dopuščal prehod preko svoje nepremičnine po sporni poti, ki je bila celo asfaltirana, je bil dolžan vsekakor poskrbeti (sam ali preko svojega pogodbenega izvajalca) za hitro sanacijo nastale poškodbe na poti, fizično zaprtje poti ali pa za pravilno zaščito začasnega gradbišča. Ne ZPP ne ZBPP ne dajeta sodišču podlage za odločitev, da stroške, ki jih je sicer sodišče priznalo tožeči stranki, tožena stranka plača na račun Okrožnega sodišča. V pravdnem postopku sta namreč stranki le tožeča in tožena stranka, ne pa tudi država oz. sodišče, ki je eni od strank odobrila brezplačno pravno pomoč. Pravdno sodišče v pravdnem postopku odloči le o njunih medsebojnih razmerjih, vključno tudi o pravdnih stroških.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - točka I glasi: „Tožena stranka Z. T., d.d., je dolžna plačati tožnici M. R. znesek 4.001,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.780,00 EUR od 25.12.2007 dalje do plačila in od zneska 221,58 EUR od 1.12.2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.373,86 EUR ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.300,00 EUR od 25.12.2007 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 73,86 EUR od 1.12.2006 dalje do plačila, se zavrne.“ - točka II glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 3.904,64 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 54,68 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožnici 6.375,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.080,00 EUR od 25.12.2007 dalje do plačila, od zneska 295,44 EUR pa od 1.12.2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka III izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka iz naslova pravdnih stroškov tožeče stranke dolžna plačati 4.537,99 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od izteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper takšno odločitev vlagata pravočasni pritožbi obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 4.293,86 EUR z obrestmi ter da naloži toženi stranki povračilo vseh njenih pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške. Vztraja pri tem, da bi sodišče moralo kot podlago za odgovornost zavarovanca tožene stranke uporabiti pravilo o objektivni odškodninski odgovornosti. Izveden dokazni postopek je pokazal, da je bila nevarnost za nastanek poškodb pri hoji v okoliščinah, v katerih je morala hoditi tožnica, nedvomno povečana. Opozarja na mnenje izvedenca, predvsem na neustreznost namestitve „bosanke“, ki ne predstavlja primerne podlage za kakršnokoli pohodno pot in je ta element že sam po sebi tisti rizik, ki povzroča povečano nevarnost zdrsa. Deska poleg tega ni bila pritrjena v tla, ob takšni poti pa tudi ni bilo nameščene trde, v tla pritrjene fiksne ograje, izostale pa so tudi opozorilne table ter ostala signalizacija. S tem v zvezi bi sodišče moralo tožnico šteti kot povsem povprečno občanko oziroma uporabnico poti. Izpodbija tudi odločitev o njenem 20 % soprispevku. Tožeča stranka izpostavlja, da tožena stranka vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 13.7.2009, ni omenjala razlogov, ki jih je sodišče uporabilo kot podlago za odločitev. Sodišče prve stopnje je s tem bistveno kršilo določila pravdnega postopka, saj je o spornih vprašanjih odločalo mimo podane trditvene podlage in tako neutemeljeno odločilo v škodo tožnice. Na to je tožeča stranka med postopkom tudi opozorila. V zvezi z višino soprispevka je izvedeni dokazni postopek potrdil, da so vsi odločilni oziroma pravnorelevantni vzroki za nastanek škodnega dogodka na strani zavarovanca tožene stranke in da je glede na dejstvo, da je tožnica relativno mlada in neizkušena oseba (ob dogodku stara slabih 20 let), kakršnakoli pravnorelevantna vzročna zveza med tožničinim soprispevkom in nastalo škodo pretrgana. Tožnica je bila poleg tega primerno obuta, hodila je pazljivo in torej na nastanek dogodka ni imela nobenega vpliva. O sokrivdi ni mogoče govoriti. Tožeča stranka se pritožuje tudi glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj celotna odmerjena odškodnina ne ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine za utrpele telesne poškodbe. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo višji tožbeni zahtevek za prestane telesne bolečine in nevšečnosti. Opozarja na dejstva, ki so bila v zvezi s tem ugotovljena in jih je po njeni oceni sodišče prenizko vrednotilo. Prenizko je bila odmerjena tudi odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega strahu. Tožnica je utrpela hud primarni strah, srednje hud pa v obdobju najmanj enega tedna. Predvsem je bila tožnica zelo zaskrbljena za izid zdravljenja zob. Nekoliko prenizko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ne pojasni, zakaj tožnici ne pripada nadaljnjih zahtevanih 200,00 EUR, zlasti glede na objektivne ugotovitve izvedencev, da je tožnica prizadeta tako na psihičnem, kot tudi na telesnem področju. Še vedno prestaja tri do štirikrat na teden pogoste in nekaj ur trajajoče glavobole, še vedno trpi določene neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem zob, saj mora biti pazljiva pri žvečnem obremenjevanju. Meni, da je upravičena tudi do celotne odškodnine zaradi skaženosti. Sodišče namreč ni upoštevalo dejstva, da je tožnica mlada oseba in da bo spremembo na zobeh (umetni zobje so opazni zaradi barvnih in oblikovnih razlik) primorana prestajati še več kot dve tretjini svojega življenja. Ustrezneje bi moralo biti ovrednoteno dejstvo, da se tožnica zaradi umetnih zob počuti neprijetno ob stikih z ostalimi vrstniki. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožeči stranki je bila priznana brezplačna pravna pomoč šele od 1.3.2010 dalje, pred tem pa je stroške zastopanja plačevala sama. Sodišče prve stopnje bi torej moralo pri odmeri toženi stranki naložiti, da stroške do 1.3.2010 povrne direktno tožeči stranki.

4. Tožena stranka sodbo izpodbija v delu, s katerim je sodišče zahtevku ugodilo in uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da odloči o tožničini večji odgovornosti ter ustrezno zniža prisojeno odškodnino in pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je tožnica sama v celoti ali v pretežni meri odgovorna za poškodbo. Opozarja na svoje trditve, ki so bile podane v postopku pred sodiščem prve stopnje in s katerimi je nasprotovala zahtevku tožnice. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo izpovedbi tožnice in njenih prič, v ničemer pa ni upoštevalo izpovedb prič – predstavnikov zavarovank tožene stranke, ki so izpovedale, kako je potekal postopek dela pri sanaciji odprtine v tleh, niti ni upoštevalo listinskih dokazov, npr. gradbenih dnevnikov, seznama poti. Dejstvo, da so priče zaposlene pri zavarovankah, še ne pomeni utemeljenega dvoma v njihovo izpovedbo. Gre za neenakopravno obravnavanje prič. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj izpovedbe priče U. K. ni upoštevalo. Ne strinja se z zavrnitvijo njenega ugovora pasivne legitimacije. Dejstvo je, da je podjetje KSP opravljalo dela na kanalizacijskem omrežju ter da je pri tem preko luknje položilo leseno ploščo, kar so izpovedale tudi priče, vendar pa sodišče ni upoštevalo ugovora in dokazov tožene stranke, da nobena od zavarovank ni zgradila ali vzdrževala poti, po kateri je hodila tožnica in je zato prečkala delovišče. Sporna pot formalno ne obstaja in ni vpisana v nobeno evidenco in tudi ni mogla biti predmet pogodbe o izvajanju del v javni komunalni rabi in pogodbe o prenosu v upravljanje infrastrukturnih objektov in naprav. KSP je vzdrževalo le komunalne vode, ki pa niso namenjene hoji in je v celoti opravilo svoje pogodbene obveznosti. Če bi od KSP zahtevali več, bi to pomenilo objektivno odgovornost. Splošno znano je, da se je potrebno v neugodnih vremenskih razmerah prilagoditi dejanskim okoliščinam z uporabo primerne obutve, izbire poti, prevoznega sredstva itd.. Tožnica je sama izbrala pot, ki jo je poznala in stopila na leseno ploščo. Sodišče po njenem mnenju ni upoštevalo načela, da se mora najprej vsak sam varovati svoje škode, kar izhaja iz določil 6. in 171. člena OZ (II Cp 169/2010). Sodišče je sicer ugotovilo, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke krivdna, vendar pa je po mnenju tožene stranke obrazložitev takšna, kot da je zavarovanec objektivno odgovoren. Neživljenjsko je od izvajalca popravila kanalizacije zahtevati, da bo v času popravila obdržal površine takšne kot v času, ko ni nobenih popravil. Odločitev je sodišče oprlo na mnenje izvedenca gradbene stroke, zoper katerega je tožena stranka dala pripombe. Sodišče pa izvedenca k dopolnitvi mnenja ni pozvalo. Tako izvedenec v mnenju ni navedel, kdo je vzdrževalec poti. Nadalje izvedenec navaja, da zaščita ni bila ustrezna ter da deska – bosanka zaradi drsnosti ni primerna za izvedbo zaščite oz. delovnega poda. Točka 10.1. priloge IV.C uredbe, ki jo omenja izvedenec, se nanaša na delovne pode in v konkretni zadevi ni relevantna. Morebitna pritrjenost deske ni pomembna, saj se tožnica na to ne sklicuje, sodišče pa je to okoliščino očitno upoštevalo pri svoji odločitvi. Odškodnina je tudi nesorazmerno visoko odmerjena. Šlo je za zdravljenje udarnin in odrgnin, ki so blaga poškodba, medicinski posegi niso bili potrebni in se večji del zdravljenja nanaša na poškodbo zob, ki pa je bilo zaključeno v 56. dneh. Oba izvedenca sta ugotovila, da pri pritožnici o zmanjšanju življenjskih aktivnosti ne moremo govoriti, kljub temu pa je sodišče le-tej prisodilo odškodnino. Tudi odškodnina za strah je odmerjena previsoko. Enako velja za odškodnino za skaženost. Po mnenju tožene stranke običajen človek skaženosti ne opazi. Ker sodišče ni specificiralo, katere stroške je priznalo strankama, tožena stranka meni, da so stroški previsoko ocenjeni.

5. Tožeča stranka je na vloženo pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede očitanih kršitev postopka

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje o njenem soprispevku odločalo mimo (pravočasno) podane trditvene podlage tožene stranke in s tem bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožena stranka trditev, da je tožnica vedela, da se na poti nahaja deska in je bila torej z razmerami seznanjena, kar predstavlja trditveno podlago za zatrjevano sokrivdo, podala z vlogo z dne 24.7.2009, to je po opravljeni obravnavi, na kateri je tožnica navedla, da je pot že prej občasno uporabljala in ko je ob zaslišanju izpovedala, da je takrat, ko je tam šla zadnjič, bila deska že položena. Ker gre pri tem za dejstva, ki izvirajo iz sfere tožnice in ne zavarovank tožene stranke, toženi stranki pred tem niso mogla biti znana in je zanje lahko izvedela šele iz navedb tožnice oziroma njene izpovedbe ob zaslišanju. To pomeni, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti prej (četrti odstavek 286. člena ZPP). Ostale okoliščine (da je bila deska spolzka zaradi dežja in da gre za območje zasajeno z iglavci, zaradi česar je bila deska prekrita s slojem iglic) pa je zatrjevala sama tožeča stranka in jih je zato sodišče prve stopnje lahko ugotovilo in tudi upoštevalo. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu namreč ne pomenijo, da sodišče ne sme upoštevati navedb druge stranke. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih stranki navedeta, brez pomena pa je, katera od strank je to storila.

8. Neutemeljen je nadalje smiselno zatrjevan očitek tožene stranke o podani kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Razlogi si tudi ne nasprotujejo. To velja tudi za razloge, s katerimi je sodišče obrazložilo svoj zaključek o tem, da zavarovanec tožene stranke ni objektivno, pač pa krivdno odgovoren. Očitek, da je prvo sodišče ugotovilo krivdno odgovornost, obrazložitev pa je s tem v nasprotju, je zato neutemeljen.

Glede pasivne legitimacije

9. Pravica do sodnega varstva je že po Ustavi (23. člen) omejena na varstvo svojih pravic, ta omejitev pa se odraža skozi procesno predpostavko procesne legitimacije. Namen le-te je opredelitev, kdo sme nastopati kot tožnik (aktivna procesna legitimacija) in kdo kot toženec (pasivna procesna legitimacija). Za odločitev, ali je tožba dopustna v smislu te procesne predpostavke, ni potrebno, da bi tožeča stranka dokazovala tudi to, da je pravi upnik, da bi torej izkazala obstoj stvarne legitimacije in da bi dokazala, da je tožena stranka pravi dolžnik, ampak zadostuje takšno zatrjevanje. Za obstoj pasivne procesne legitimacije v konkretnem primeru tako zadostuje trditev, da je nekdo nosilec upravičenj iz materialnopravnega razmerja oziroma, da je nekdo iz tega razmerja zavezan. V konkretnem primeru je tožnica pasivno legitimacijo tožene stranke utemeljila s sklicevanjem na zavarovalni pogodbi, ki sta ju sklenili s toženo stranko Občina Hrastnik in K. in s katerima sta zavarovali svojo odškodninsko odgovornost, ki izvira iz njune dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja. Upoštevajoč, da je tožnica podala tudi trditve v zvezi z odškodninsko odgovornostjo obeh zavarovank, je s tem pasivna (procesna) legitimacija tožene stranke podana. Ali je podana tudi pasivna stvarna legitimacija tožene stranke, kar je slednja, glede na vsebino svojih ugovorov, dejansko ugovarjala, pa je stvar vsebinske odločitve oziroma stvar materialnega prava. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tak ugovor, glede na ugotovitve, ki jih je nanizalo v točki 8 in nadaljnjih in jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema, pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Zakaj pri tem ni odločilno, da nobena od zavarovank tožene stranke poti ni zgradila ali vzdrževala in da pot formalno ni vpisana v evidenco, pa bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju.

Glede temelja

10. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, upoštevajoč (neizpodbijane) dejanske ugotovitve, ni pogojev za objektivno odgovornost zavarovank tožene stranke.

11. Nobenega dvoma ni, da hoja po pešpoti, kot je bila konkretna, sama po sebi ni nevarna dejavnost. Tega tožnica tudi ni trdila. Trdila je in to ponavlja tudi v pritožbi, da je hoja postala nevarna zaradi konkretnih okoliščin (zaradi mokre lesene deske, ki ne predstavlja pravilne podlage za frekventno pohodno pot, zaradi izostalih opozorilnih tabel, nenameščene signalizacije(1)). Po njenih trditvah do škode ne bi prišlo, če bi zavarovanki tožene stranke ustrezno skrbno ravnali in bi nastalo luknjo bodisi začasno sanirali, pot začasno fizično zaprli ali pa na ustrezen način opravili zaščito. Pritožbeno sodišče načelno soglaša s tem, da zaradi določenih okoliščin hoja lahko postane nevarna, vendar pa se pritožnica moti, ko meni, da to vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar ali dejavnost postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je lahko v tem primeru le krivdna in ne objektivna.

12. V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema in je treba že po splošnem interpretacijskem pravilu izjeme tolmačiti ozko. Novejša sodna praksa tudi sicer oži obseg objektivne odgovornosti na stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, postane pa nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Če pa obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je takšne primere bolj ustrezno presojati v okviru krivdne odgovornosti. V konkretnem primeru zato ni pogojev za uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Pritožbo tožeče stranke je bilo v tem delu posledično potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

13. Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je KSH za škodo odgovoren krivdno. Meni tudi, da velja enako, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, tudi za Občino Hrastnik. Drugačno pritožbeno stališče tožene stranke je zmotno.

14. Med pravdnima strankama ni bilo sporno in ni sporno niti v pritožbenem postopku, da se je tožnica poškodovala, ko je 5. 10. 2006 hodila po asfaltirani pešpoti (klančini) na parc. št. 791/1 k.o. x , ki je last Občine Hrastnik, in povezuje nivo, kjer stoji stanovanjski objekt N. 20 in nižje ležeči nivo objekta N. 14.. Pot se je že dolgo uporabljala s strani stanovalcev naselja kot bližnjica. Na spodnjem delu te poti je prišlo do poškodbe na kanalizaciji, posledično pa vdora terena in luknje na poti. KSP ki je bilo po pogodbi z Občino Hrastnik dolžno vzdrževati komunalno in vodovodno napeljavo, je 19.9.2006 namestilo na nastalo luknjo leseno desko – bosanko, s čimer je zavarovalo luknjo oziroma mesto, kjer so se izvajala dela v zvezi z odpravo poškodbe kanalizacije. Deska je bila na dan škodnega dogodka zaradi dežja in odpadlih iglic mokra in spolzka. Tožnici, ki je na desko stopila, je na njej spodrsnilo in je padla ter se poškodovala. Tožnica je v zvezi z škodnim dogodkom zavarovancema tožene stranke (KSP kot pogodbenemu vzdrževalcu kanalizacijskega omrežja, Občini pa kot lastnici nepremičnine, kjer so se vzdrževalna dela opravljala) očitala, da bi morala poskrbeti bodisi za takojšnjo sanacijo ali pa varno začasno zaščito oz. začasno zaprtje asfaltirane poti, ki je del ureditve v blokovskem naselju N..

15. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da je šlo na mestu, kjer je KSP opravljala dela na kanalizacijskem omrežju, za začasno gradbišče v smislu 3. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba). Takšna gradbišča so namreč katerakoli delovišča, na katerem se izvajajo gradbena in vzdrževalna dela, pri tem pa so v prilogi I, v okvirnem seznamu gradbenih del, med drugim navedena tudi popravila. Zaradi zagotovitve varnosti in zdravja pri gradbenem delu Uredba v prilogi IV, točka C/1.2 določa, da mora biti gradbišče ves čas gradnje urejeno tako, da med drugim ne obstajajo nevarnosti za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar ne le delavcev, ampak tudi drugih oseb. Proti okolici mora biti gradbišče zavarovano tako, da je dostop nezaposlenim osebam onemogočen. Pod točko 1.3. pa je določeno, da mora biti v primeru, če je gradbišče neposredno na ali ob prometni komunikaciji ali prostoru, na katerem se izvajajo druge dejavnosti, poskrbljeno tudi za varnost in zdravje mimoidočih. Nadalje uredba v prilogi C, točka 10, v zvezi z delovnimi podi, s katerih se izvajajo dela na višini, izrecno določa, da uporaba opažnih plošč za izdelavo delovnega poda ni dovoljena. Da bi KSP kot izvajalec del začasno gradbišče zaprl tako, da bi fizično onemogočil dostop mimoidočim, tožena stranka niti ni trdila. Trdila je le, da je na pot namestila trak. Tega, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ni dokazala, poleg tega pa, kot izhaja iz razlogov prvega sodišča, ki imajo podlago v mnenju izvedenca (mnenja tožena stranka v tem delu ne izpodbija), trak tudi sicer ni bil nameščen pravilno, saj ni preprečeval dostopa z obeh strani. Dostop po poti in torej tudi na območje začasnega gradbišča, je bil torej mogoč. Upoštevajoč, da je bila sporna deska položena preko nastale luknje na pešpoti, ki so jo po ugotovitvah sodišča prve stopnje uporabljali stanovalci naselja kot bližnjico, in je bilo to zavarovancu tožene stranke tudi znano, je bilo torej v naprej jasno, da bo položena deska služila tudi hoji mimoidočih. Sodišče prve stopnje je v zvezi z uporabo opažne deske (bosanke) s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je bila njena uporaba nedopustna in v nasprotju z določili Uredbe.

16. Pritožbeno sodišče pomisleke tožene stranke v zvezi s tem zavrača. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja in njegove dopolnitve, je „bosanka“ po definiciji in rabi v gradbeništvu opažni element in ne element, ki bi lahko bil namenjen hoji oziroma prometu. Ima namreč gladko površino, kot je zahtevano za opažne elemente in taka podlaga že sama po sebi povzroča nevarnost zdrsa. Izvedenec je svoje mnenje podkrepil s sklicevanjem na tisti del Uredbe, ki se nanaša na delovne pode. Ker je bila konkretna deska položena na mestu, kjer poteka pot, je takšna primerjava tudi po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor na mestu. Če „bosanka“ oziroma opažna plošča ni primerna za delovni pod oziroma je njena uporaba za ta namen izrecno prepovedana, je logično, da je tudi ni dopustno uporabiti za namen, kot je bil v konkretnem primeru. Popolnoma jasno je namreč bilo, da bodo mimoidoči, ki bodo hodili po poti, stopali tudi po položeni deski. Upoštevajoč navedeno, je očitek, da KSP ne bi smela uporabiti „bosanke“, utemeljen. Takšna zahteva oziroma prepoved tudi ne pomeni, da je bila dolžna obdržati delovno površino enako kot v času, ko ni nobenih popravil, kar toženka neutemeljeno očita v pritožbi, ampak zgolj zahtevo, da se na ustrezen način zagotovi varnost tretjih oseb oz. mimoidočih.

17. Okoliščina, ki jo je toženka zatrjevala in sicer, da poti ni zgradila ne Občina Hrastnik, ne KSP in da tudi ni bila vključena v seznam vzdrževanih javnih del, ni odločilna, zato je neutemeljena tudi njena smiselno zatrjevana graja ugotovljenega dejanskega stanja. KSP (in Občine Hrastnik) se namreč ne očita protipravno ravnanje oz. opustitev v zvezi z vzdrževanjem poti, pač pa v zvezi z zaščito mesta, kjer se je izvajalo popravilo poškodovanega kanalizacijskega omrežja. Pri takšni zaščiti pa je bil zavarovanec tožene stranke (očitno) dejstvo obstoja poti v naravi seveda dolžan upoštevati ne glede na to kdo je pot sicer zgradil in kdo jo je dolžan vzdrževati. Da je bilo popravilo na kanalizaciji v pristojnosti KSP in da so takšna dela tudi del njegove dejavnosti, pa ni bilo niti sporno.

18. Občina Hrastnik pa je, ne glede na to ali je pot zgradila sama ali ne, in ali je pot vpisana v seznam javnih poti, odgovorna že kot lastnica nepremičnine po kateri poteka pot in na kateri se je nahajala poškodba na kanalizacijskem omrežju in sicer na podlagi načela „nikomur škodovati“ (10. člen OZ). To načelo prepoveduje aktivna in pasivna ravnanja (opustitve), katerih objektivno predvidljiva posledica je možnost nastanka škode(2). Občina Hrastnik je bila kot lastnica nepremičnine dolžna le-to vzdrževati v stanju, ki ne ogroža drugih. Ker je dopuščala prehod preko svoje nepremičnine po sporni poti, ki je bila celo asfaltirana, je bila dolžna vsekakor poskrbeti (sama ali preko svojega pogodbenega izvajalca) za hitro sanacijo nastale poškodbe na poti, fizično zaprtje poti ali pa za pravilno zaščito začasnega gradbišča. Ker nič od tega ni storila, je podana zato tudi njena krivdna odgovornost. Neutemeljeni so tudi nekateri drugi očitki tožene stranke. Tako tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo izpovedb prič – predstavnikov zavarovank tožene stranke o poteku dela pri sanaciji odprtine, niti listin – gradbenih dnevnikov in seznama poti, saj ob tem ne pove, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje posledično ni ugotovilo, ali jih je ugotovilo zmotno, niti ne trdi, da bi s tem prišlo do kršitev postopka. Ker pritožbeno sodišče na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitve postopka (razen nekaterih, ki so izrecno naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP) ne pazi po uradni dolžnosti, takšen pavšalen očitek ne zadostuje. Neutemeljena in v nasprotju s podatki spisa je tudi trditev, da sodišče prve stopnje, kljub njenih pripombam, mnenja izvedenca ni dopolnilo, saj se odgovor izvedenca na pripombe tožene stranke nahaja v spisu (list. št. 249). V njem je odgovoril tudi na vprašanje o tem, kdo je vzdrževalec. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa to vprašanje tudi ni strokovno vprašanje, na katerega bi bil dolžan odgovoriti izvedenec, ampak gre za vprašanje, na katerega je odgovorilo sodišče po izvedenem dokaznem postopku (več o tem v razlogih sodbe sodišča prve stopnje pod točko 8).

20. Je pa deloma utemeljena pritožba tožene stranke (posledično pa v tem delu v celoti neutemeljena pritožba tožeče stranke), da je sodišče tožničin soprispevek k nastali škodi ocenilo nepravilno in s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

21. 171. člen OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnica je po poti, ko je bila preko nje položena deska, že šla in je bila torej s tem dejstvom seznanjena. Glede na to, da je prejšnjega dne deževalo, da je šlo za jesenski čas in da je splošno znano, da lesena opažna deska zaradi dežja in odpadlih iglic lahko postane spolzka, bi morala biti bolj previdna. Povprečno skrben pešec bi tako na tem mestu moral upočasniti hojo in stopiti nanjo s posebno previdnostjo. Pritožbeno sodišče se zato strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožničino neskrbno ravnanje pripomoglo k nastanku škodnega dogodka in tožnici ni moč pritrditi, da sta zavarovanki tožene stranke v celoti odgovorni za nastalo škodo. Celo več. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo načelo, da se mora najprej vsak sam varovati škode in zato ravnati ustrezno skrbno. Upoštevajoč zgoraj opisane okoliščine pritožbeno sodišče tožničin soprispevek zato ocenjuje v višini 40 %(3). V tem delu in v tem obsegu je pritožbi tožene stranke zato ugodilo in prisojeno odškodnino ustrezno zmanjšalo.

Glede višine odškodnine

22. Višino prisojene odškodnine grajata obe pravdni stranki. Tožena stranka meni, da je odmerjena previsoko oziroma za del zatrjevane škode neutemeljeno prisojena, tožeča pa meni, da je prenizka in se zavzema za njeno zvišanje. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu tega dela sodbe v mejah pritožbenih razlogov (prvi odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, saj se je oprlo na izpovedbo tožnice glede subjektivnega doživljanja posledic nezgode (telesnih in duševnih bolečin ter strahu) ter na objektivne ugotovitve izvedenca medicinske in stomatološke stroke, vendar pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava in sicer 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

23. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica pri padcu utrpela udarnine in odrgnine po desni strani obraza, nosu, zgornji ustnici in bradi, odrgnino leve roke, udarnino in podplutbo levega kolena in odlome treh sekalcev v zgornji čeljusti. Po presoji prvega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.900,00 EUR, prestani strah 1.200,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.300,00 EUR in duševne bolečine zaradi skaženosti 1.200,00 EUR. Skupaj je bilo tožnici iz naslova nepremoženjske škode prisojeno 7.600,00 EUR.

24. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča odmerilo primerno odškodnino. Tožnica je, kot je ugotovilo prvo sodišče, v posledici poškodb treh zgornjih sekalcev in pojava edema obzobnih tkiv, trpela bolečine približno en teden, saj so bili zobje boleči na vsako obremenitev, zaradi ostalih poškodb pa je trpela tri dni trajajoče hude telesne bolečine, tri do štiri dni srednje hude bolečine, v obdobju treh tednov pa so bile prisotne še stalne lahke bolečine. Zdravljenje udarnin in odrgnin je trajalo tri do štiri tedne, zdravljenje poškodovanih zob pa do 1.12.2006. Zaradi poškodb je bila pregledana v kirurški ambulanti SB Trbovlje in bila sprejeta na opazovanje ter naslednji dan odpuščena domov. Pregledana je bila tudi pri izbranem zdravniku. V zvezi s poškodbami treh zgornjih sekalcev je morala trpeti poseg na zobeh. Pri tem ji je bilo opravljeno kritje razgaljenega zobnega živca, ekstirpacija zobnega živca 11 in polnitev zobnega kanala, izdelan nadzidek, brušena preostala dva odlomljena sekalca, izdelane začasne prevleke in izdelane dokončne porcelanaste prevleke. Zaradi vnetja zobnega živca ji je bila naknadno prevrtana prevleka, odstranjen živec, ter zdravljen in polnjen koreninski kanal. Zaradi bolečin tožnica v času enega tedna ni mogla uživati trdnejše hrane, še vedno pa čuti vroče in mrzlo, kar jo skeli, še vedno ima občasno vnetje dlesni nad poškodovanimi zobmi.

25. Opisana intenzivnost in trajanje bolečin ter povzete nevšečnosti tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dopuščajo prisoje višjega denarnega zneska za to vrsto škodo, niti njenega znižanja. Vse okoliščine, ki jih pravdni stranki izpostavljata v svojih pritožbah, so bile ustrezno ovrednotene.

26. Po ugotovitvah obeh izvedencev je tožnica utrpela intenziven primarni strah zaradi samega nenadnega dogodka, poškodb in posledičnih omedlevic, predvsem pa zaradi občutka izgubljenih zob in temu ustrezne estetske iznakaženosti. Ker ima tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer odlično ohranjene zobe, je zato intenzivnost primarnega strahu, kasneje pa tudi strah za izid zdravljenja razumljiva. Zaradi ostalih poškodb, zaradi česar je bila zadržana na opazovanju, je bila tožnica, kot je ugotovilo sodišče, v srednje hudem strahu, ki je trajal teden dni. Glede na opisano intenzivnost in trajanje strahu je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina za prestani strah odmerjena v primernem znesku, pritožbi tožeče in tožene stranke pa sta posledično neutemeljeni.

27. Neutemeljeni sta nadalje tako pritožba tožnice kot pritožba tožene stranke v zvezi s prisojeno odškodnino za skaženost. Da so kljub korektni izvedbi kovinsko porcelanske konstrukcije umetni zobje vidni ne le profesionalnemu, pač pa zaradi barvnih in oblikovnih razlik tudi laičnemu očesu, izhaja iz mnenja izvedenca. Dejstvo, da sodišče prve stopnje opaznosti ni tudi samo ugotavljalo, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v pravilnost takšne ugotovitve in pritožbo tožene stranke zato v tem pogledu zavrača. Odškodnina je tudi po višini ustrezno odmerjena. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo tako mladost tožnice kot tudi njeno subjektivno doživljanje, ko se zaradi umetnih zob počuti neprijetno ob stikih z ostalimi vrstniki. Zavzemanje tožnice za višjo odškodnino je zato neutemeljeno.

28. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da glavoboli, ki jih tožnica trpi, niso posledica obravnavane poškodbe, zato tožnica to dejstvo neutemeljeno izpostavlja kot podlago za to vrsto odškodnine oziroma njeno zvišanje. Enako velja za njeno trditev, da je prizadeta tako na psihičnem kot tudi telesnem področju, saj kaj takšnega izvedenca nista ugotovila. Tožnica tudi sicer v posledici utrpelih poškodb, kot ugotavlja prvo sodišče, in se pri tem sklicuje na mnenji obeh postavljenih izvedencev, ni utrpela trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odločitev, da ji kljub temu prisodi odškodnino, je zato materialnopravno napačna. Zgolj dejstvo, da je tožnica več kot štiri leta po škodnem dogodku še vedno pazljiva pri žvečnem obremenjevanju prednjih zob, saj se zaveda manjvrednosti avitalnih nosilcev protetične konstrukcije, ob istočasnem zaključku (obeh) izvedencev, da o trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti ne moremo govoriti (takšnemu zaključku tožnica ni ugovarjala in ga ne izpodbija niti s pritožbo), pa ne more pomeniti podlage za prisojo odškodnine.

29. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo pritožbo tožeče stranke glede odločitve o glavni stvari v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP odločitev v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nematerialno škodo znižalo za znesek, ki je bil prisojen za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, torej na znesek 6.300,00 EUR in za razliko zahtevek zavrnilo. Upoštevajoč še prisojeno materialno škodo v višini 369,30 EUR, ki v pritožbenem postopku ni bila izpodbijana, znaša skupna odškodnina, do katere je tožnica upravičena, 6.669,30 EUR. Upoštevajoč tožničin soprispevek, ki ga je pritožbeno sodišče na novo ocenilo in znaša 40 %, je bilo tako prisojeno odškodnino potrebno zmanjšati. Tožnica je ob upoštevanju svojega soprispevka upravičena do povračila zneska 4.001,58 EUR oz. do zneska 3.780,00 EUR iz naslova nematerialne škode in zneska 221,58 EUR iz naslova materialne škode. Višji tožbeni zahtevek, ki je bil tožnici prisojen v posledici manjšega soprispevka, je pritožbeno sodišče zavrnilo, v delih, v katerih je bila pritožba tožene stranke neutemeljena, pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškovne odločitve

30. Sodišče prve stopnje v razlogih res ni specificirano navedlo, katere stroške je priznalo strankama, vendar pa to toženi stranki ne daje podlage, da neobrazloženo izpodbija njihovo višino. Ustaljena praksa je, da sodišče odmerja stroške na podlagi stroškovnikov, ki jih vložita pravdni stranki. V kolikor je iz stroškovnikov razvidno, katere stroške je sodišče priznalo in katere ne, je s tem zadoščeno zahtevi glede obrazloženosti in posledično možnosti pritožbenega preizkusa. Iz navedenega logično izhaja tudi posledica, da takšen stroškovnik, ki ga ima stranka možnost kadarkoli vpogledati, zadostuje tudi stranki, da pritožbo ustrezno konkretizira. Ker tožena stranka tega ni storila, so njeni očitki neupoštevni.

31. Je pa v zvezi z stroškovno odločitvijo utemeljena pritožba tožeče stranke. Ne ZPP ne Zakon o brezplačni pravni pomoči ne dajeta sodišču podlage za odločitev, ki jo je sprejelo, ko je toženi stranki naložilo, da stroške, ki jih je sicer sodišče priznalo tožeči stranki, plača na račun Okrožnega sodišča. V pravdnem postopku sta namreč stranki le tožeča in tožena stranka, ne pa tudi država oz. sodišče, ki je eni od strank odobrila brezplačno pravno pomoč. Pravdno sodišče v pravdnem postopku odloči le o njunih medsebojnih razmerjih, vključno tudi o pravdnih stroških. Terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, sicer preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu (46. člen ZBPP), in sicer do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vendar šele z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka. Prehod terjatve iz naslova pravdnih stroškov upravičenca do brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo je torej urejen z ZBPP in ni stvar odločitve pravdnega sodišča v odločbi o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno stroškovno odločitev spremenilo tako, da je prisojene stroške tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (in torej ne na račun sodišča). Pritožbeno sodišče pa je ob tem, zaradi spremembe odločitve v glavni stvari, o stroških postopka tudi ponovno odločilo in znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, znižalo. Tožeča stranka je po temelju uspela v višini 60 %, po višini pa 62 %, skupaj torej 61 %. Upoštevajoč s strani sodišča prve stopnje odmerjene pravdne stroške, je torej upravičena do zneska 4.223,19 EUR (61% od 6.923,26 EUR), tožena stranka pa do povračila zneska 318,55 EUR (39 % od 816,81 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.904,64 EUR kot izhaja iz izreka sodbe.

32. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela zgolj v pogledu stroškovne odločitve, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 155. členom ZPP). Odgovor, ki ga je vložila v zvezi s pritožbo tožene stranke, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben, saj ni v ničemer pripomogel k njeni rešitvi (155. člen ZPP). Tožeča stranka tudi te stroške zato nosi sama.

33. Tožena stranka je s svojo pritožbo delno uspela in sicer v višini 37 % (to je glede zneska 2.373,86 EUR od spornih 6.375,44 EUR). V pritožbi je priglasila zgolj strošek plačane sodne takse v višini 147,78 EUR, kar ji je pritožbeno sodišče priznalo in glede na uspeh tožeči stranki naložilo, da ji v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča povrne 54,68 EUR pritožbenih stroškov.

(1)Pritožbene trditve, da ob takšni pohodni poti tudi ni bilo nameščene v tla pritrjene fiksne ograje, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), prav tako tudi ni trdila, da bi bila nepritrjenost deske vzrok za padec.

(2)Primerjaj N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik, splošni del, 1. knjiga, stran 701 - 707

(3)Tožena stranka se ob utemeljevanju izključne odgovornosti tožnice neutemeljeno sklicuje na zadevo VSL II Cp 169/2010, saj se dejanske okoliščine v katerih je prišlo do nezgode, bistveno razlikujejo.