Jedro

Prekrškovni organ lahko storilca ustno obvesti o prekršku in o njegovih pravicah (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Vendar ima storilec pravico, da se mu zagotovi možnost in primeren čas za pripravo obrambe (29. člen Ustave), zato mu mora prekrškovni organ omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj, kar mora biti označeno v izjavi. Dejstvo, da je izjavo podal takoj, pa mu ne preprečuje, da je ne bi v roku petih dni dopolnil.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani plačilni nalog Policijske postaje Domžale št. 0000122957270 z dne 10. 8. 2021 razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Domžale je storilcu A. A. v hitrem postopku o prekršku na podlagi drugega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) dne 10. 8. 2021 izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po sedmem odstavku 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), s katerim mu je izrekel globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke. Zahteva za sodno varstvo zoper navedeno odločbo ni bila vložena.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku vlaga vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve druge alineje 62. člena in 4. alineje 62.a člena v zvezi s prvim odstavkom 58. člena ZP-1 ter sedmim odstavkom 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ter 2. in 3. alinejo 29. člena in 62. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vložnik pojasnjuje, da v postopku navedene določbe zakona niso bile spoštovane, zaradi česar je bil storilec prikrajšan tudi glede ustavnopravnih jamstev prekrškovnega postopka, to je v pravicah, da se brani in izvaja dokaze v svojo korist (2. in 3. alineja 29. člena Ustave) ter v pravici do uporabe svojega jezika (62. člen Ustave). Navedeno pa je vplivalo na zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Trdi, da postopek seznanitve storilca s prekrškom, s pravnimi pouki, pridobitev njegove izjave ter izdaja plačilnega naloga niso bili vodeni na način, da bi bila kršitelju omogočena uporaba njegovega jezika oziroma jezika, ki bi ga storilec razumel. Iz plačilnega naloga in zapisnika o izjavi kršitelja sicer izhaja, da je postopek potekal v angleškem jeziku, ki ga storilec razume in govori in se je odpovedal tolmaču, vendar drugi podatki v spisu tega ne potrjujejo. Iz izvida Univerzitetnega kliničnega centra (v nadaljevanju UKC) v Ljubljani namreč izhaja, da je bila komunikacija s storilcem otežena, ker slabo govori angleško. V spisu tudi ni podatka o znanju angleškega jezika s strani policistov, ki sta prekršek obravnavala. Iz navedenih listin tudi ne izhaja, kateri pravni pouki so bili storilcu prevedeni v angleški jezik, saj je v opisu prometne nesreče navedeno le, da je bilo ugotovljeno, da je storilec razumel obrazložitev kršitve in predočene dokaze, ni pa navedeno, ali so bili storilcu prevedeni pravni pouki iz zapisnika o izjavi kršitelja (po 55. členu ZP-1) in plačilnega naloga. Vložnik izpostavlja, da je bila izjava od storilca pridobljena neposredno po prometni nesreči v bolnišnici, ko storilec ni bil polno sposoben za izjavljanje (sum poškodbe glave, šok po prometni nesreči v tujini) in da iz zapisnika ne izhaja, da je bil zapisnik preveden ali da je bil storilec poučen, da lahko zahteva prevod zapisnika. Opozarja tudi, da glede na naravo zadeve, ki ni zahtevala posebne nujnosti, saj je storilec državljan Republike Češke, ki je članica Evropske unije, ni bila zagotovljena ustrezna raven sporazumevanja. Prekrškovni organ je imel namreč na voljo ukrepe na podlagi 9. poglavja ZSKZDČEU-1, tako tudi evropski preiskovalni nalog. Iz navedenega po presoji vložnika izhaja, da storilcu ni bila omogočena pravica do uporabe svojega jezika v postopku in pravica do izjave o prekršku. Ocenjuje, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, in sicer, ali je storilec dejansko razumel, ne le očitke in njihovo pravno podlago temveč tudi vse svoje pravice v postopku in posledice svojih izjav in dejanj. Trdi, da se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje standardov glede upoštevne odpovedi pravici do tolmača v postopku o prekršku z vidika razumevanja procesnih pravic, pri čemer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju Prp 142/2018 z dne 11. 1. 2019 in Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2010/64/EU z dne 20. 10. 2010, ki se nanaša na pravico prevajanja in tolmačenja v kazenskih postopkih. Tožilec meni, da je kazenskemu postopku primerljive standarde potrebno uveljaviti tudi v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom in da način izvrševanja pravice do uporabe lastnega jezika v takšnih zadevah ne more biti nižji od tistega, ki je določen v 7.a poglavju ZP-1 za prekrške, storjene z motornimi vozili, registriranimi v tujini. Tako meni, da lahko pisno obvestilo o prekršku v jeziku dokumenta o registraciji motornega vozila (šesti odstavek 48.c člena ZP-1) ustrezno nadomesti le tolmačenje. Nadomestno možnost uporabe tretjega jezika, ki ni niti jezik pristojnega organa, ne jezik kršitelja, pa je po presoji vložnika treba razlagati ozko in na način, da lahko pravico do tolmača nadomesti le v primeru, če je takšno komuniciranje glede na znanje jezika in druge okoliščine zadeve nujno in omogočeno na ravni kot jo zahteva prekrškovni postopek. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani plačilni nalog razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu (v prevodu) in njegovim zagovornikom. Storilec na zahtevo ni odgovoril. Zagovorniki pa v odgovoru izražajo strinjanje z vloženo zahtevo in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi. Pri tem pojasnjujejo, da je bil storilec zaradi prometne nesreče v slabem zdravstvenem stanju, tako fizično kot psihološko. Diagnosticirane je imel poškodbe glave, ki so značilne za pretres možganov, v šoku pa je bil še dodatno zaradi prometne nesreče v tujini. Njegovo znanje angleškega jezika pa je izjemno slabo, kar je razvidno tudi iz izvida UKC Ljubljana. Navajajo, da je bil za prevajanje uporabljen Google prevajalnik. Menijo, da je del postopka potekal brez prisotnosti storilca, temveč le ob prisotnosti njegove partnerke kot soudeleženke nesreče, saj je ta na samem kraju plačala globo. Meni, da storilcu zaradi navedenih okoliščin, to je glede na slabo psihofizično stanje, vodenje postopka s storilčevo partnerko in dejstvo, da storilcu možnost uporabe tolmača ni bila omogočena in o njej ni bil razumljivo poučen, ni bila dana primerna možnost izjaviti se o prekršku. S tem mu je bila kršena ustavna pravica do uporabe svojega jezika (62. člen Ustave) in do podaje izjave v tem jeziku (29. člen Ustave).

B.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil storilec A. A. dne 10. 8. 2021 udeležen v prometni nesreči, ko je ob 14.30 uri pri zavijanju levo trčil v nasproti vozeče vozilo. Storilec je bil z reševalnim vozilom odpeljan v UKC Ljubljana, kjer je uradna oseba prekrškovnega organa ob 16.20 uri z njim izvedla postopek o prekršku po drugem odstavku 57. člena ZP-1, v katerem ga je spoznala za odgovornega za obravnavani prekršek. Kot izhaja iz opomb k zapisniku o podaji izjave kršitelja in iz opomb v plačilnem nalogu, je storilec izjavo podal v angleškem jeziku, ravno tako mu je uradna oseba, ki je vodila postopek o prekršku, slednjega predstavila in relevantne pravne pouke kot izhajajo iz plačilnega naloga in zapisnika o izjavi kršitelja podala v angleškem jeziku, brez prisotnosti tolmača. V opombah navedenih listin je tudi navedeno, da storilec razume in govori angleški jezik in se je pravici do tolmača odpovedal. Plačilni nalog ter zapisnik o izjavi kršitelja, ki je vseboval tudi kratek opis dejanskega stanja, je storilec podpisal. V opisu prometne nesreče v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče z dne 10. 8. 2021 je še navedeno, da je bilo tekom opravljanja razgovora s storilcem ugotovljeno, da je ta razumel obrazložitev kršitve in predočene dokaze. Plačilni nalog je bil na podlagi določbe 201. člena ZP-1 izvršljiv takoj, ker je bilo ugotovljeno, da storilec v Republiki Sloveniji nima prebivališča in bi se lahko z odhodom v tujino izognil plačilu globe, plačilo pa zavarovano z zasegom storilčevih dokumentov. Storilcu je bilo v prostorih UKC Ljubljana izdano potrdilo o plačani globi. V izvidu UKC Ljubljana z dne 10. 8. 2021, ki ga je zahtevi priložil vrhovni državni tožilec, je navedeno, da je bila komunikacija s storilcem otežena, saj slabo govori angleški jezik. Poškodbe glave iz izvida ne izhajajo. Iz obrazca o poškodbi pa je razvidno, da je storilec v nesreči utrpel izvin in nateg vratne hrbtenice (_distensio musc. colli_) ter udarnino prsnega koša (_contusio thoracis_). Storilec zahteve za sodno varstvo ni vložil. Po elektronski pošti je prekrškovnemu organu poslal le dopis, v katerem je navedel, da želi vložiti pritožbo glede prometne nesreče, ki se je zgodila dne 10. 8. 2021 blizu Ljubljane. Navedel je, da policija prometne nesreče ni zadostno preiskala, da so od njegove prijateljice izsilili plačilo globe, da podpisi na policijskem zapisniku niso njegovi in da krivdo za prekršek zavrača. Nazadnje je še navedel, da zapisnik ni bil »pridobljen« v njemu razumljivem jeziku. Na poziv prekrškovnega organa, da je vloga nepopolna, ker ni navedene številke plačilnega naloga in podpisa vložnika, da naj le to dopolni in pri tem navede, ali naj vlogo obravnavajo kot zahtevo za sodno varstvo, storilec ni odgovoril oziroma vloge ni dopolnil. 5. Upoštevajoč vse okoliščine obravnavane prekrškovne zadeve, po presoji Vrhovnega sodišča storilcu z opisanim postopanjem prekrškovnega organa in izdajo izpodbijanega plačilnega naloga niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, to je pravica do obrambe oziroma glede na okoliščine obravnavane zadeve potreben čas za pripravo obrambe in s tem povezana pravica izjaviti se o prekršku (2. in 3. alineja 29. člena Ustave v povezavi z 2. alinejo 62. člena ZP-1). Poleg navedenega se glede na podatke v spisu, ki izhajajo iz izvida UKC Ljubljana, pojavlja tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, to je o dejanski sposobnosti sporazumevanja storilca v angleškem jeziku. Iz izvida namreč drugače kot iz ugotovitev prekrškovnega organa izhaja, da je storilčevo znanje angleškega jezika slabo, zaradi česar je komunikacija z njim otežena.

6. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah1 pojasnilo, da kljub temu, da ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1), morajo biti kršitelju tudi v tem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (_fair trail_), pri čemer je sicer lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. V prekrškovnem postopku morajo biti kršitelju zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med njimi zlasti pravica, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave). Prekrškovni organ mora kršitelju zagotoviti možnost izjaviti se o prekršku. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki postopka zagotavlja, da jo sodišče ali prekrškovni organ obravnava kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogoči učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi. Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je pravica stranke do seznanitve z dokaznim gradivom in do izjave eden bistvenih elementov poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Prekrškovni organ lahko storilca ustno obvesti o prekršku in o njegovih pravicah (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Vendar ima storilec pravico, da se mu zagotovi možnost in primeren čas za pripravo obrambe (29. člen Ustave), zato mu mora prekrškovni organ omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj, kar mora biti označeno v izjavi. Dejstvo, da je izjavo podal takoj, pa mu ne preprečuje, da je ne bi v roku petih dni dopolnil.2

7. Po prvem odstavku 58. člena ZP-1 se v hitrem postopku o prekršku glede jezika v postopku in zapisnikov uporabljajo določila ZUP. Skladno s prvim odstavkom 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku, v katerem se tudi piše zapisnik. V skladu s sedmim odstavkom tega člena imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico, da potek postopka spremljajo po tolmaču. Pri tem ni potrebno, da bi se zagotavljal prevod v materni jezik udeleženca, temveč zadostuje prevod v jezik, ki ga udeleženec toliko razume, da lahko spremlja postopek in uspešno varuje svoj pravni položaj. Ta določba se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno. Pravica se torej omejuje na neposredno – ustno komunikacijo stranke z uradno osebo ali drugimi osebami, ki sodelujejo v postopku. Pravica stranki omogoča, da v svojem jeziku spremlja celotno procesno dejanje, tudi izjave drugih udeležencev in podaja izjave v tem jeziku. Organ pa na tem temelju ne zagotavlja prevodov listin, ki jih izda oziroma listin iz dokumentacije upravne zadeve (tudi zapisnikov) v jezik, ki ga stranka razume. Za njihov prevod mora stranka ali drug udeleženec poskrbeti sama.3 Organ je stranke o tej pravici dolžan poučiti in jim izvrševanje pravice tudi zagotoviti. Ker se pri neposredni komunikaciji s stranko piše zapisnik, je poučitev o pravici spremljanja postopka v svojem jeziku treba evidentirati. Ravno tako volja stranke, da zahteva, da se ji omogoči spremljanje postopka po tolmaču oziroma da se pravici odreka.4 Po prvem odstavku 78. člena ZUP pa je na koncu zapisnika treba navesti, da je bil zapisnik prebran in da nanj ni pripomb.

8. Na podlagi povzetih izhodišč glede pravice do poštenega postopka na eni strani ter navedenih relevantnih dejstev in okoliščin obravnavane zadeve na drugi Vrhovno sodišče ugotavlja, da prekrškovni organ storilcu A. A. ni zagotovil potrebnega časa za pripravo obrambe oziroma mu ni omogočil podaje izjave o prekršku skladno z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 v povezavi z 2. in 3. alinejo 29. člena Ustave. Kot relevantne za takšen zaključek je Vrhovno sodišče upoštevalo okoliščine, da je storilec izjavo podal manj kot dve uri po prometni nesreči, v kateri je sam utrpel lahko telesno poškodbo, v posledici katere je bil z reševalnim vozilom pripeljan v UKC Ljubljana. Storilec je bil zaradi prometne nesreče v tujini, v kateri je bilo poleg njega poškodovano tudi njegovo vozilo do te mere, da ni bilo več vozno, v psihofizičnem stanju, ki je lahko relevantno vplivalo na njegovo sposobnost varovati svoje pravice in s tem na sposobnost podaje izjave o prekršku in na sposobnost spremljanja samega prekrškovnega postopka, to je na razumevanje očitka prekrška in njegovega pravnega položaja v postopku. Razgovor z njim je bil opravljen v UKC Ljubljana v angleškem jeziku, glede katerega je glede na podatke izvida UKC Ljubljana z dne 10. 8. 2021 podan precejšen dvom, da ga je storilec obvladoval v tolikšni meri, da je lahko uspešno varoval svoje pravice. Četudi prekrškovni organ storilcu ni bil dolžan zagotoviti pisnega prevoda zapisnika in tudi ne odločbe o prekršku, pa iz zapisnika ne izhaja, da je bila izjava storilcu prebrana oziroma ustno prevedena v njemu razumljiv jezik in da nanjo ter tudi na ugotovljen opis dejanskega stanja ni imel pripomb. Vložnik utemeljeno opozarja, da glede na ugotovljene okoliščine (storilec je državljan države članice Evropske unije, kjer ima tudi stalno prebivališče) tudi ni bila izkazana nujnost posebno hitre oziroma takojšnje obravnave storilca prekrška in odločitve o prekršku. Pri tem pa iz izjave storilca in tudi iz izpodbijanega plačilnega naloga ne izhaja, da je storilec sam želel izjavo podati takoj.

C.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo kršitev pravice iz 29. člena Ustave v zvezi z drugo alinejo 62. člena in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prekrškovni organ storilcu zagotoviti možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah prekrška v jeziku, ki ga storilec razume in v primeru ustne komunikacije s storilcem slednjemu zagotoviti tolmača. 10. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tako tudi v odločbah IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015 in drugih. 2 Glej Petra Čas in Nuša Orel, komentar 55. člena ZP-1, v: Zakon o prekrških s komentarjem, P. Čas, N. Orel in Hinko Jenull (ur.), 2018, str. 320 – 322. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017. 3 Glej tudi Matjaž Remic, komentar 62. člena ZUP, v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Polonca Kovač in Erik Kerševan (ur.), Ljubljana, 2020, str. 412 – 413. 4 Glej P. Kovač, komentar 58. člena ZP-1, ibid., str. 382 - 384.