Jedro

Pritožbene trditve o v predlogu za izvršbo napačno označenem dejstvu, da je bil izvršilni naslov izdan v gospodarskem sporu, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati, saj navedeno samo dovolitev izvršbe ne preprečuje, temveč lahko vpliva le na fazo oprave izvršbe, konkretno na časovni trenutek poplačila upnika in kot tako lahko utemeljuje le zahtevo stranke za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi še za znesek 24,89 EUR, sklep o izvršbi izdan dne 23. 5. 2017 v II. točki izreka v znesku odmerjenih stroškov izvršilnega postopka delno razveljavi še v presežku nad zneskom 87,65 EUR, predlog za izvršbo pa v tem obsegu zavrne.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi izdan dne 30. 8. 2018 delno razveljavilo v delu višine zneska naloženih stroškov (tč. II izreka) izvršilnega postopka in sicer v presežku nad zneskom 112,54 EUR ter v presežku predlog upnika za povrnitev stroškov zavrnilo, v delu dovoljene izterjave terjatve upnika po sodbi Okrajnega sodišča v Celju P 33/14 z dne 7. 4. 2015 in sicer je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, ki presega izterjavo zneska 98,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5,38 EUR od dne 23. 11. 2012 dalje do plačila, od zneska 12,58 EUR od dne 22. 12. 2012 dalje do plačila, od zneska 20,12 EUR od dne 23. 1. 2013 dalje do plačila, od zneska 23,47 EUR od dne 22. 2. 2013 dalje do plačila, od zneska 20,92 EUR od dne 22. 3. 2013 dalje do plačila, od zneska 15,85 EUR od dne 23. 4. 2013 dalje do plačila, zneska stroškov 42,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 9. 2013 dalje do plačila, zneska stroškov 88,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 2. 2016 dalje do plačila ter v presežnem delu predlog za izvršbo, ki se nanaša na sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 33/14 z dne 7. 4. 2015 zavrnilo kot neutemeljen. V ostalem je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neutemeljen (I. točka izreka), zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka), dolžniku naložilo, da povrne upniku nadaljnje izvršilne stroške v znesku 149,33 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka tega roka dalje (II. točka izreka) in sklenilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev v zavrnilnem delu I. točke izreka ter pod II. in III. točko izreka se dolžnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Očita, da predmetni postopek vodi nepristojna sodnica. V zvezi s tem pojasnjuje, da je dne 26. 9. 2018 podal zahtevo za njeno odločitev, na katero ni dobil odgovora. Ker skladno z določbo 71. člena ZPP navedena sodnica odločbe, s katero se konča postopek pred sodiščem prve stopnje ne bi smela izdati, kljub temu pa je izdala izpodbijani sklep, pritožba očita obremenjenost odločitve s kršitvijo po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Opozarja, da je sodišče prve stopnje potrebovalo več kot tri leta, da je odločilo o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi ter zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja. Zatrjuje dvom v pristranskost sodnice po 6. točki 70. člena ZPP ter v zvezi s tem še izpostavlja, da mu je sodnica M. G. poleg izpodbijanega sklepa hkrati vročila še štiri sklepe ter mu s tem posegla v 8 dnevni pritožbeni rok, saj na toliko število sodnih pisanj v roku 8 dni ni sposoben nihče odgovoriti. Izpostavlja, da je zoper navedeno sodnico pred izdajo izpodbijanega sklepa vložil več kazenskih ovadb ter poudarja, da zato ta sodnica izpodbijanega sklepa ne bi smela izdati, njena pravdna dejanja pa so brez pravnega učinka. Navaja dejstva, ki se nanašajo na njegove druge izvršilne zadeve ter na druge sklepe sodišča prve stopnje. Očita, da je pristop predmetne zadeve k vodilni zadevi nezakonit, saj sklep o izvršbi pred pristopom še ni bil pravnomočen ter v zvezi s tem izpodbijani odločitvi očita obremenjenost s kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Poudarja, da je bila sodnica dolžna obravnavati ugovor na podlagi dejanskega stanja ob njegovi vložitvi ter izpostavlja, da določeni izvršilni postopki, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane odločitve, v času vložitve ugovora še niso obstajali. Opozarja, da sodnica v sklepu ne priznava dejanskega stanja, to je vpisa služnostne pravice brezplačnega dosmrtnega stanovanja v ZK, ki preprečuje prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku in tako utemeljuje njegov ugovor zoper sklep o izvršbi, sodišču očita, da je oprlo sklep o ugovoru na nedovoljena razpolaganja strank ter da je zato odločitev obremenjena s kršitvijo po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Poudarja, da upnik niti k predlogu za izvršbo niti k odgovoru na ugovor izvršilnega naslova ni priložil, zato je sklep o izvršbi izdan brez pravne podlage. Sklep o izvršbi I 250/2016, ki nima potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti, pa glede terjatve 101,17 EUR ne more biti izvršilni naslov. Izpostavlja, da je upnik navedel, da je bil izvršilni naslov izdan v gospodarskem sporu ter da sodišče prve stopnje tega ni odpravilo. Navaja dejstva, ki se nanašajo na vsebino izvršilnega naslova (nezakonita vgradnja delilnikov, potrebna večina za veljavnost pogodbe). Zatrjuje, da v celoti zavrača plačilo vseh stroškov upniku, pri čemer stroške po postavkah (stroški predloga za izvršbo, stroški poročila stranki in stroški odgovora na ugovor) argumentirano izpodbija, prav tako pa meni, da so neutemeljeni zaradi nesorazmernosti, saj znašajo skoraj 100% glavnice. Ne strinja se z razlogi sodišča prve stopnje glede predlaganega odloga izvršbe. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega dela sklepa ter ustavitev predmetne izvršbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Razlogi sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih so konkretni in jasni, si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato so pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, neutemeljeni. V kolikor pa se pritožnik z razlogi ne strinja, pa to lahko predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ter zmotne uporabe materialnega prava.

5. Pritožbene trditve, da o dolžnikovi zahtevi za izločitev sodnice G. ni bilo odločeno, ne držijo, saj je glede na listine spisa o tem bilo odločeno s sklepom Su 226/2018 z dne 4. 10. 2018 (vpogled v l. št. 89 spisa), in sicer je bila dolžnikova zahteva zavrnjena. Ker tako ne držijo pritožbeni očitki, da je izpodbijani sklep izdala sodnica, ki bi morala biti izločena, je kršitev po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ očitana neutemeljeno, prav tako pa ni utemeljena smiselno očitana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker glede na navedeno pravdnemu dejanju sodnice (torej izdaji izpodbijane odločbe) učinkov ni mogoče odreči. 6. Brez podlage je tudi pritožbeni dvom o nepristranskosti sodnice, ki je izpodbijani sklep izdala. Dolžnik je lahko zahteval njeno izločitev do izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 72. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), vendar te možnosti ni izkoristil. Zahteva, podana šele v pritožbi, pa je glede na navedeno pravno podlago prepozna.

7. Sodišče druge stopnje je vpogledalo v pristopljene izvršilne zadeve in ugotovilo, da je dolžnik zoper vse sklepe, za katere zatrjuje, da so mu bili hkrati vročeni, vložil pravočasne pritožbe. Očitki, da je bilo dolžniku s hkratno vročitvijo več sklepov poseženo v pritožbeni rok, so vsled temu neutemeljeni.

8. Ker k že začeti izvršbi na nepremičnino pa pristopi vsak upnik, za čigar terjatev je sodišče pozneje izdalo sklep o izvršbi na isto nepremičnino (pomemben je torej čas izdaje sklepa o izvršbi in ne pravnomočnost sklepa o izvršbi; drugi odstavek 171. člena ZIZ), so pritožbene trditve o nezakonitosti pristopa predmetne zadeve k prej začeti izvršbi na isto nepremičnino neutemeljene.

9. Sklep o izvršbi je bil v konkretni zadevi izdan na podlagi izvršilnega naslova. Pritožbeno izpodbijana je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tako ni mogoče šteti, da je ugovor utemeljen, kadar dolžnik sicer v ugovoru navede določena dejstva, ki pa niso pravno pomembna, ali kadar na primer predlaga dokaze, ki niso v nikakršni zvezi s pravno pomembnimi dejstvi. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo, pri čemer so ugovorni razlogi v prvem odstavku 55. člena ZIZ tudi primeroma navedeni.

10. Pritožbenim trditvam, da upnik niti k izvršilnemu predlogu niti k odgovoru na ugovor izvršilnega naslova ni priložil, ni mogoče slediti, saj tako iz razlogov sodišča prve stopnje kot tudi iz podatkov spisa izhaja, da je upnik priložil izvršilni naslov k predlogu za izvršbo. Pritožbene trditve o v predlogu za izvršbo napačno označenem dejstvu, da je bil izvršilni naslov izdan v gospodarskem sporu, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati, saj navedeno samo dovolitev izvršbe ne preprečuje, temveč lahko vpliva le na fazo oprave izvršbe, konkretno na časovni trenutek poplačila upnika in kot tako lahko utemeljuje le zahtevo stranke za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe. Zgolj v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da je oprava izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet v primeru, ko je le ta dovoljena na podlagi izvršilnega naslova enaka, torej upnik je lahko poplačan še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

11. Dolžnikovo nestrinjanje z vsebino izvršilnega naslova na zaključek o primernosti izvršilnega naslova za izvršbo ne more vplivati, saj tak pogoj v 17. členu ZIZ ni določen. Pravilno pa je sodišče prve stopnje dolžniku tudi pojasnilo, da je izvršilno sodišče skladno z načelom formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in njegove vsebine ne sme ponovno presojati. Ker je upnik s predložitvijo izpiska iz portala eIzvršba izkazal pravnomočnost izvršilnega sklepa I 250/2016 z dne 25. 3. 2016, ki predstavlja izvršilni naslov za terjatev v višini 101,17 EUR in ker sta v izvršilnem postopku pritožba in ugovor zoper sklep o izvršbi nesuspenzivna (šesti odstavek 9. člena ZIZ), je s tem izpiskom izkazal tudi njegovo izvršljivost, zato pritožbenim očitkom, da za navedeno terjatev upnik nima primernega izvršilnega naslova, ni mogoče slediti.

12. Čas odločanja sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru ne vpliva na zaključek o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, saj ne gre za dejstvo, ki bi izvršbo preprečevalo, zato pritožba tudi s temi trditvami odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

13. S pritožbenimi trditvami o obstoju vpisane služnostne pravice v korist tretje osebe na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, dolžnik odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj izpostavljeno dejstvo izvršbe ne preprečuje. Tako po drugem odstavku 174. člena ZIZ s prodajo nepremičnine osebne služnost ne ugasnejo, v kolikor so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga. Pritrditi je pritožbenim trditvam, da je sodišče dolžno ugovor obravnavati glede na dejstva, ki so obstajala v času njegove vložitve, vendar pa tudi morebitno napačno sklicevanje sodišča prve stopnje (pri razlogih glede sorazmernosti posega v dolžnikovo mirno uživanje premoženja) na izvršilne zadeve, ki v času vložitve predmetnega ugovora še niso bile začete, na pravilnost in zakonitost zaključka o sorazmernosti posega v tej fazi izvršbe ne vpliva, saj ga utemeljujejo tudi druga v izpodbijanem sklepu ugotovljena dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija (da je nepremičnina že obremenjena v posledici postopka In 243/15, I 459/17 in I 714/17, da dolžnik ni podal nobenih predlogov za poplačilo dolga ter da je izvršba na plačo dolžnika in na denarna sredstva dolžnika pri organizacijah za plačilni promet bila dosedaj neuspešna). Pri tem v fazi dovolitve izvršbe na nepremičnino pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da sklepi o izvršbi v drugih zadevah še niso pravnomočni, zaključka o sorazmernosti dovoljene izvršbe ne more izpodbiti, saj se zaznamba izvršbe vpiše še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

14. Glede na določbo 38. člena ZIZ potrebnost stroškov za izvršbo ni vezana na sorazmernost z izterjevano terjatvijo, zato pritožba z zatrjevanjem nesorazmernosti stroškovno določitev izpodbija neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno upniku priznalo stroške sestave predloga za izvršbo in pridobitve potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je predlog za izvršbo bil vložen v elektronski obliki, namreč na priznanje stroškov v zvezi z nagrado za sestavo predloga za izvršbo ne vpliva. Pritožbene trditve, da upnik izvršilnega naslova v overjenem prepisu ni priložil, pa spisovni podatki ne potrjujejo. Utemeljeno pa pritožba zatrjuje, da upnik ni upravičen do stroškov poročila stranki, saj so ti stroški bili priglašeni ob vložitvi predloga za izvršbo in tako ta storitev ne predstavlja samostojne storitve po tar. št. 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), temveč so zajeti v nagradi za sestavo predloga za izvršbo. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi glede nagrade v višini 20 točk, povečani za 2 % materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 24,89 EUR in je za ta znesek obveznost dolžnice v zvezi s stroški vloženega izvršilnega predloga znižalo.

15. Ker je tako glede na razloge izpodbijanega sklepa kot tudi podatke spisa dolžnik odlog izvršbe predlagal le do pravnomočnosti odločitve o ugovoru, je čas predlaganega odloga z dnem odločanja sodišča druge stopnje že potekel, zato na pritožbene trditve v zvezi z odlogom sodišče druge stopnje ni dogovarjalo.

16. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka delno spremeniti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se ugovoru dolžnika ugodi še za znesek 24,89 EUR, sklep o izvršbi izdan dne 23. 5. 2017 v II. točki izreka v znesku odmerjenih stroškov izvršilnega postopka delno razveljavi še v presežku nad zneskom 87,65 EUR, predlog za izvršbo pa v tem obsegu zavrne.

17. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje v tem delu zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).