Jedro

Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da zaradi opustitve vložitve pospešitvenih sredstev ni dovoljena tožba v delu, v katerem se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi I P 474/2009. Ta procesna predpostavka je določena le za uveljavljanje pravičnega zadoščenja (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO), ne pa tudi za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 29. 1. 2018 se delno ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje razeljavi v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo 7.020 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2015 in za plačilo 867,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2015, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zoper sklep z dne 29. 1. 2018 zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožbi zoper sklep z dne 27. 3. 2018 se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor stvarne nepristojnosti (I. točka izreka), zavrglo tožbo, kolikor se nanaša na zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in kolikor se nanaša na zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (II. točka izreka), in (3) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 867,96 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (iz naslova plačila predpravdnih stroškov)(III. točka izreka).

2. Z drugim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka.

3. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožba pravočasna in dopustna, ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni predlagala izvedbe glavne obravnave. Poleg svojega zaslišanja je predlagala tudi zaslišanje priče in postavitev izvedenca. V prvi vlogi je navedla, da se ne strinja, da sodišče odloči brez naroka, in pojasnila, da o zahtevku za povrnitev premoženjske škode ni mogoče odločiti brez naroka.

Zmotno je stališče, da je pravdni postopek I P 474/2009 treba obravnavati ločeno od zapuščinskega postopka. Napačen je zaključek, da trajanje zapuščinskega postopka ni bilo odvisno od zaključka pravde I P 474/2009. Ustavitev zapuščinskega postopka s sklepom 4. 12. 2008 je bila protipravna. S tem je sodišče tožnici preprečilo vračanje in vračunavanja darila pri vrednosti zapuščine.

O nadzorstveni pritožbi z dne 6. 10. 2008 je bilo odločeno po vsebini. O njej je bilo izdano obvestilo, kar je zakonska dikcija iz prvega odstavka 15. člena zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO).

Četudi bi bil pravilen zaključek, da tožnica v pravdi I P 474/2009 ni vložila pospešitvenih sredstev, bi moralo sodišče upoštevati, da so bila vložena v ostalih dveh povezanih zadevah. Zahtevala je tudi odškodnino zaradi neučinkovitih pospešitvenih sredstev.

Postopek v vseh treh povezanih zadevah bi se moral končati najkasneje v šestih letih. V sklepu II Cp 1202/2014 je pritožbeno sodišče navedlo, da je bila prva tožba neuspešna, ker je bila nesklepčna. Sodišče bi moralo torej tožnico pozvati k dopolnitvi manjkajočih trditev. Drugačno ravnanje je predstavljalo bistveno kršitev določb postopka.

4. Tožnica v pritožbi zoper sklep o stroških postopka trdi, da je odločitev napačna, ker bi morala z zahtevkom uspeti.

5. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

6. Pritožba zoper sklep z dne 29. 1. 2018 je delno utemeljena. Pritožba zoper sklep z dne 27. 3. 2018 je utemeljena.

7. Tožnica je zahtevala povračilo premoženjske in nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zapuščinskem postopku D 544/96, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Kranju, ter v pravdnih postopkih I P 31/98 oziroma I P 254/2003 in I P 474/2009, ki sta tekla pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Odločitev o zavrženju tožbe temelji na ugotovitvah, - da je pred Okrajnim sodiščem v Kranju tekel zapuščinski postopek po pokojnem tožničinem očetu in da se je postopek končal s sklepom o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 222/2009 z dne 13. 5. 2009 ter je bil tožnici in sodediču vročen 1. 6. 2009, - da je bila tožnica v zapuščinskem postopku napotena na pravdo, da sodi v zapuščino kupnina, ki jo je zapustnik pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njim in njegovo vnukinjo ter njenim možem, - da je tožnica vložila tožbo za ugotovitev, da je prodajna pogodba navidezna, da prikriva darilno pogodbo in da sta toženca (zapustnikova sopogodbenika) dolžna ¼ nepremičnine vrniti v zapuščino in jo izročiti tožnici, podrejeno pa je v razmerju do toženega sodediča zahtevala ugotovitev, da v zapuščino spada kupnina, in njeno vrnitev v zapuščino, - da je bil pravdni postopek I P 31/98 (kasneje I P 254/2003), ki je tekel na podlagi navedene tožbe, pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 862/2004 z dne 28. 1. 2005, s katero je bilo ugodeno zahtevku za ugotovitev, da gre za darilo, v ostalem pa je bil zahtevek zavrnjen, revizija zoper sodbo pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007, - da je tožnica po zaključku zapuščinskega postopka zoper pridobitelja nepremičnine vložila tožbo z zahtevkom, da darilna pogodba nima učinka proti tožencema glede ¼ nepremičnin in da sta ji dolžna plačati denarno vrednost tega deleža v znesku 41.000 EUR, - da je na podlagi navedene tožničine tožbe, vložene 13. 7. 2009, tekel pravdni postopek I P 474/2009, ki se je pravnomočno končal s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1202/2014 z dne 24. 9. 2014 in ki je bila tožnici vročena 9. 10. 2014, - da je bilo z navedeno sodbo pravnomočno ugodeno oblikovalnemu zahtevku in tožencema naloženo plačilo 9.525,70 EUR, - da tožnica v navedenem postopku ni vložila nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga, - da je tožnica 15. 5. 2015 vložila predlog za poravnavo pri toženki in da je po zavrnitvi predloga 21. 3. 2016 vložila obravnavano tožbo.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožba v delu, v katerem se nanaša na zapuščinski postopek in v njegovem okviru izvedeni pravdni postopek, prepozna, v delu, v katerem se nanaša na pravdni postopek I P 474/2009, pa ni dovoljena. Stališči sta pravilni, kolikor se nanašata na zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode.

9. ZVPSBNO določa osemnajstmesečni rok za vložitev tožbe za povrnitev nepremoženjske škode in za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 20. člena in 21. člen). V obeh primerih prične teči rok od vročitve pravnomočne odločbe oziroma od vročitve odločbe o izrednem pravnem sredstvu. Glede zadev, v katerih je domnevna kršitev prenehala pred 31. 3. 2007 in oškodovanci niso vložili zahteve za pravično zadoščenje pred mednarodnim sodiščem, so bile z ZVPSBNO-B prehodne določbe zakona dopolnjene s tretjim odstavkom 25. člena, po katerem se tudi v pravdah, v katerih je tožnik utemeljeval pravico do odškodnine na podlagi splošnih določb o odškodninski odgovornosti države, glede meril za ugotovitev obstoja kršitve in glede višine odškodnine uporabljajo določbe ZVPSBNO.

10. Glede na to, da tožnica glede postopka I P 254/2003, ki je bil končan 15. 3. 2007, ni vložila tožbe za povrnitev škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti, ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 25. člena ZVPSBNO. Ker je tako med pravnomočnim zaključkom postopka D 544/96 v letu 2009 in vložitvijo obravnavane tožbe kot tudi med vročitvijo odločbe revizijskega sodišča v zadevi I P 254/2003 (z dne 15. 3. 2007) in vložitvijo te tožbe poteklo več kot osemnajst mesecev, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožba v delu, v katerem se nanaša na postopka D 544/96 in I P 31/98 oziroma I P 254/2003, prepozna.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačnosti stališča, da je tožba glede zahtevka za plačilo pravičnega zadoščenja v zvezi s pravdo I P 474/2009 nedovoljena, ker tožnica v tem postopku ni vložila pospešitvenih pravnih sredstev. Odločitev temelji na pravilnem razumevanju prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO, po katerem je tožba za plačilo odškodnine kot oblike pravičnega zadoščenja dovoljena, če je stranka v postopku uspela z nadzorstveno pritožbo ali če je vložila rokovni predlog (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO).

12. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da vsi trije postopki predstavljajo eno zadevo. Določbe ZVPSBNO o procesnih predpostavkah se nanašajo na zadevo v smislu 2. člena zakona, ta določba pa govori o sodnem postopku v ednini. Zapuščinski postopek in pravdni postopek, ki je tekel po zaključku zapuščinskega postopka, sta bila tako v formalnem kot v vsebinskem smislu dva postopka. Zapuščinski postopek teče med zapustnikovimi dediči in drugimi osebami, ki jim zakon daje pravico do udeležbe v tem postopku. Toženca v pravdi nista bili stranki zapuščinskega postopka. Cilj, ki ga je tožnica želela doseči, je bil sicer povezan z dedovanjem po pokojnem očetu, vendar je šlo ne glede na to za samostojen postopek, ki bi lahko tekel vzporedno z zapuščinskim postopkom. Pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa, da nobena od pravd, ki je tekla zoper pridobitelja zapustnikovih nepremičnin, ni bila v zvezi z zapuščinskim postopkom. Morebitna pospešitvena sredstva, vložena v zapuščinskem postopku, tako ne morejo vplivati na presojo o dovoljenosti tožbe v zvezi s pravdo I P 474/2009. 13. Zmotno pa je stališče izpodbijanega sklepa, da zaradi opustitve vložitve pospešitvenih sredstev ni dovoljena tožba v delu, v katerem se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi I P 474/2009. Ta procesna predpostavka je določena le za uveljavljanje pravičnega zadoščenja (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO), ne pa tudi za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).

14. Ker sodišče prve stopnje navedenega dela zahtevka še ni obravnavalo (niti ni izvedlo obravnave), je treba izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo 7.020 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

15. Posledično je treba razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov, ki so tožnici nastali v postopku pred državnim pravobranilstvom. Kot izhaja že iz izpodbijanega sklepa, je odločitev o njej – tako kot odločitev o povrnitvi stroškov postopka – odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.

16. Iz enakih razlogov je bilo treba razveljaviti tudi drugi izpodbijani sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep z dne 29. 1. 2018 delno ugodilo, pritožbi zoper sklep z dne 27. 3. 2018 pa v celoti, ter prvi sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo 7.020 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2015 in za plačilo 867,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2015, drugi sklep pa v celoti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ugotovljene bistvene kršitve določb postopka po svoji naravi ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.