Jedro

Zaključek o neujemanju in neskladnosti poškodb v prometni nesreči udeleženih vozil še ne daje zadostne podlage za presojo o neobstoju zavarovalnega primera, ki naj bi se kot uresničenje rizika odražal v zatrjevani tožnikovi nastali nepremoženjski škodi. Zadoščal bi lahko le v primeru, če bi se realizacija rizika odražala v zatrjevani škodi na vozilih, saj bi le tedaj zatrjevani dogodek ne mogel povzročiti zatrjevane škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 8. 11. 2009, ker tožnik ni dokazal, da se je prometna nesreča zgodila na način, kot ga je zatrjeval. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Meni, da obstaja več kot 50 % verjetnost, da je poškodba tožnika nastala v posledici trčenja oziroma, da se je trčenje pripetilo na način, kot ga zatrjuje. Poudarja, da izvedenec ni z gotovostjo izključil, da do škode na osebnem vozilu Renault Twingo ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, pri čemer se poškodbe na obeh v prometni nezgodi udeleženih vozil v celoti ujemajo. Opozarja, da ne držijo zaključki sodišča, da naj bi zaslišane priče v postopku izpovedovale z enakimi oziroma identičnimi besedami. Vsaka izmed zaslišanih prič je namreč o dogodku oziroma o pravno pomembnih dejstvih izpovedovala opisno ter s svojimi besedami.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot izhaja iz tožbene trditvene podlage zahteva tožnik od tožene stranke kot zavarovalnice povrnitev nematerialne in z njo povezane materialne škode zaradi telesnih poškodb, ki jih je dobil v prometni nezgodi z dne 8. 11. 2009, kot sopotnik v osebnem vozilu, ki ga je upravljal G. D. Prometna nezgoda se je pripetila ob T. cesti v ..., povzročil pa jo je voznik osebnega vozila D. I., ki je trčil v vozilo, v katerem se je nahajal tožnik in je imelo prednost. Tožena stranka se brani z ugovorom fingirane prometne nesreče, saj se poškodbe na obeh zatrjevanih udeleženih vozilih ne ujemajo, zato meni, da tožnik v obravnavani prometni nesreči ni bil telesno poškodovan.

6. Tožnik kot oškodovanec mora v konkretnem primeru dokazati, da je do nesreče prišlo in da mu je v njej nastala škoda.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da zatrjevana škoda (v celoti) ni mogla nastati v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer. Dve izpostavljeni poškodbi na vozilu Renault Twingo se namreč ne ujemata z zatrjevanim nastankom prometne nesreče. 8. Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). Na tožniku je torej dokazno breme, da dokaže, da je do prometne nesreče sploh prišlo, torej, da dokaže zavarovalni primer ter da je zatrjevane poškodbe, ki izhajajo iz predložene zdravstvene dokumentacije, utrpel v zatrjevani prometni nesreči. Pravno zmotno je zato stališče prvega sodišča, da bi moral v konkretnem primeru tožnik, kot sopotnik v prometni nesreči udeleženega vozila, dokazati obseg in obliko poškodb na obeh vozilih.

9. Zaključek o neujemanju in neskladnosti poškodb v prometni nesreči udeleženih vozil namreč še ne daje zadostne podlage za presojo o neobstoju zavarovalnega primera, ki naj bi se kot uresničenje rizika odražal v zatrjevani tožnikovi nastali nepremoženjski škodi. Zadoščal bi lahko le v primeru, če bi se realizacija rizika odražala v zatrjevani škodi na vozilih, saj bi le tedaj zatrjevani dogodek ne mogel povzročiti zatrjevane škode. Obstoj škode, ki jo tožnik zatrjuje, pa je povrnitev nematerialne in s tem povezane materialne škode zaradi izvina in natega vratne hrbtenice ter zloma spodnjega dela koželjnice, ki naj bi ju dobil v zatrjevani prometni nesreči. 10. Zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Sodišče prve stopnje se bo v ponovljenem postopku moralo najprej jasno opredeliti do pravno pomembnega dejstva, ali je do zatrjevanega trčenja med vozili sploh prišlo in sam obseg poškodb udeleženih vozil v obravnavanem primeru ni pravno odločilen. Šele po tej ugotovitvi pa bo lahko ugotavljalo, ali je med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo, to je zvinom in nategom vratne hrbtenice ter zlomom spodnjega dela koželjnice, podana vzročna zveza, torej ali je tožnik v prometni nesreči lahko utrpel takšne poškodbe, kot jih izkazuje z medicinsko dokumentacijo. Nato pa bo moralo napraviti dokazno oceno v skladu z določbo 8. člena ZPP. Argumenti sodišča, ko presoja vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, morajo biti prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju pritožbe, da je sodišče dokazno oceno izpovedb stranke ter prič gradilo na podrobnostih, ki niso odločilne, zlasti glede na časovno oddaljenost dogodka, po drugi strani pa je njihove izpovedi glede kraja in poteka škodnega dogodka, o katerem so se skladale, štelo ravno tako za neprepričljive, ker so preveč skladne in to celo v skoraj enaki izbiri besed. Takšen način ocenjevanja izpovedi pa ni logičen.

12. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.