Jedro

Pravilno je razmerje odgovornosti 40:60 za škodo iz dogodka, ko je valj zgibalnega stroja zmečkal tožničin mezinec, pri čemer je tožnica vedela, da mora stroj vselej ustaviti, preden skuša izvleči zmečkan papir, delodajalec pa je vedel, da ima tožnica psihične težave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nezgodo 10.11.1994 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožničin prispevek k njej 60% in toženkin 40%. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem bi šla tožnici odškodnina v zahtevanem znesku 500.000,00 SIT, za strah v zahtevanem znesku 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT in za skaženost 300.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT ali skupaj 1,900.000,00 SIT od zahtevanih 2,300.000,00 SIT. Ob ugotovljenem deležu odgovornosti je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 760.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje naprej in povrniti pravdne stroške.

Na pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje porazdelilo odgovornost v razmerju 40:60, znižalo pa je višino posameznih odškodnin in sicer za telesne bolečine na 300.000,00 SIT, za skaženost in za strah na po 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 500.000,00 SIT. Zato je spremenilo izpodbijano sodbo, tako da mora plačati tožena stranka 600.000,00 SIT in 167.778,00 SIT pravdnih stroškov. V zvezi s soodgovornostjo strank je menilo, da je toženka morala pričakovati dejanje tožnice zaradi narave dela in njenih psihičnih težav, s katerimi je bila seznanjena.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po "čl. 385/1 in 385/2 ZPP" in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo nižjih sodb, tako da bo morala tožena stranka plačati še 1,240.000,00 SIT in povrniti vse pravdne stroške. Trdi, da sodba ni upoštevala dolgotrajne nezmožnosti za delo in dolge nošnje opornice. Strah je trajal dolgo časa, prav tako pa tudi strah in zaskrbljenost, ali bo lahko tožnica še delala. Strah je bil upravičen, saj še do danes ni mogla dobiti službe. Odločno je prenizka odškodnina za skaženost. Ob nesreči je bila stara tožnica 20 let, ni poročena, prst pa je na dobro vidnem delu telesa. Tudi za duševne bolečine je odškodnina odločno prenizka. Tudi tu je potrebno upoštevati tožničino mladost in njen poklic grafika - knjigoveza. Ni bila upoštevana navedba iz odgovora na pritožbo, da je manj sposobna za delo z računalnikom. Upoštevati je treba veliko časovno odmaknjenost, saj je bila drugostopna sodba izdana šele 5.5.1999. Zmotno je določen tožničin delež soodgovornosti, ker ta ne presega 20%. V njenem ravnanju ni bilo elementov naklepnega ravnanja ali iz velike malomarnosti. Šlo pa je za nesrečo s strojem kot nevarno stvarjo. Toženka je bila seznanjena s tožničinimi psihičnimi težavami.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Za kakšno procesno kršitev naj bi šlo, revizija ne pove. Revizija je izredno pravno sredstvo in zato mora revizijsko sodišče, kar zadeva procesne kršitve, po 386. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) paziti po uradni dolžnosti le na morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona. Takšne kršitve ni.

Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo tako glede porazdelitve odgovornosti za nastalo škodo kakor tudi glede prisoje višine posameznih odškodninskih zahtevkov.

Tako je pripisalo pravilno težo tožničinemu prispevku k nastali škodi (tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Res je sicer v izpodbijani odločbi zapisano, da "v ravnanju tožnika (prav: tožnice) ni mogoče ugotoviti elementov naklepnega oziroma ravnanja iz velike malomarnosti". Toda tožničinega ravnanja le ni mogoče oceniti kot tako neusodnega, da bi njeno soodgovornost skrčili na revizijsko predlaganih 20%. Ugotovljene so bile namreč te tehtne okoliščine: vsem delavcem in tako tudi tožnici je bilo znano, da je treba stroj izključiti, če pride do kakršnegakoli zapleta, in da se stvari ne popravljajo, ko stroj obratuje; da je ustavitev obratovanja stroja preprosta; da delo ni bilo normirano in da tožnice objektivno gledano delo ni priganjalo. Ob objektivni odgovornosti tožene stranke in dejstvu, da je vedela za tožničine psihične težave, ter ob naštetih okoliščinah se pokaže kot pravilna porazdelitev odgovornosti pravdnih strank v razmerju 40:60 (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Reviziji ni mogoče pritrditi niti glede njenih poudarkov in stališč v zvezi z višino prisojene odškodnine. Tožnica je nosila opornico le en mesec in pri tem je šlo še za tako imenovano dinamično opornico.

Izvedenec je sicer to ocenil kot izrazito neugodno, vendar v primerjavi z drugimi opornicami oziroma imobilizacijami pomeni ta po življenjskih izkušnjah majhno neprijetnost. Bolniški dopust je trajal 42 dni. Nezmožnost za delo na delovnem mestu ni okoliščina takšne narave, da bi v tožničinem primeru, ko se je izkazalo, da je bila večkrat na bolniškem dopustu, terjala višjo odškodnino.

Tožničinega strahu ni mogoče opredeliti kot dolgotrajnega, saj je prišlo do poškodbe ob 21. uri, še istega dne pa je bila poškodba operativno oskrbljena. Tožnica je sama izpovedala, da jo je bilo strah le do takrat. Sekundarni strah oziroma zaskrbljenost je trajala dva meseca (do konca zdravljenja 12.1.1995). Sicer pa je tožnica sama prostodušno povedala, da je ni bilo več tako strah, ko so ji prst zašili. Tudi sama narava poškodbe in rezultat operativnega posega objektivno gledano nista utemeljevala strahu, ali bo lahko tožnica v prihodnosti sploh še delala.

V zvezi s skaženostjo ni mogoče mimo dejstev, da je mezinec od vseh prstov najmanj na očeh in redko kdaj je v iztegnjeni drži. Skrčenost za 45 stopinj je zato minimalna. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je vselej treba upoštevati poleg subjektivnih tudi objektivno stanje, le-to pa po dejanskih ugotovitvah ni hudo.

Sodišče je pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zadostno upoštevalo tožničino mladost. Glede njenega poklica grafika - knjigoveza pa tole: toženka sama ni povedala, da bi bila ovirana pri poklicnem delu; le boli jo, če se udari v prst. Tudi izvedenec ni ugotovil, da bi bila ovirana pri takšnem delu in ne pri delu z računalnikom.

Po preizkusu v zvezi z zadevnimi revizijskimi trditvami pa tudi mimo njih na podlagi preizkusa po uradni dolžnosti se je pokazalo, da so bili pravilno upoštevani vsi elementi iz 200. in 203. člena ZOR pri prisoji denarne odškodnine in da pomeni ta primerno zadoščenje, ki je skladno tudi s primerljivimi prisojanimi odškodninami. Prisoja višje odškodnine zaradi časovne odmaknjenosti ne bi bila na mestu, saj je bila prvostopna sodba izdana v dobrih 3 letih po dogodku, pravnomočna pa postala dobro leto kasneje. Po drugi strani tožničina prizadetost na negmotnem področju ni bila tako velika.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana. Sodišče je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o priglašenih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).