Jedro

ZPND v tretjem odstavku 19. člena določa, da sodišče izreče ukrep iz prvega odstavka tega člena za največ 12 mesecev, trajanje ukrepa pa lahko podaljša večkrat, vendar vsakokrat za največ 12 mesecev. Zakon predpostavk, ki utemeljujejo podaljšanje ukrepov, izrecno ne določa. Sodna praksa višjih sodišč o tem vprašanju je pestra. Ni dvoma, da sodišča kršenje izrečenih ukrepov oziroma nova nasilna dejanja štejejo za okoliščino, ki utemeljuje podaljšanje. Ni pa povsem enotnega stališča o tem, kakšen je pomen tega, da novo nasilno dejanje ni bilo storjeno. Zaslediti je stališča (kakršnega je očitno, a ne izrecno sprejelo sodišče prve stopnje), da mora biti tudi za podaljšanje ukrepov izkazano takšno ravnanje, ki ga kot nasilje v družini opredeljuje 3. člen ZPND, poleg tega pa še, da izrečeni ukrepi niso zalegli.

Sodišče mora upoštevati okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, pa tudi ravnanje povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa. To, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje (torej osredotočenje le na povzročitelja nasilja) ne more biti odločilno; nujna je ocena, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I. zavrnilo predlog za dvanajstmesečno podaljšanje ukrepov iz sklepa z 8. 12. 2021 (z njim je bilo nasprotnemu udeležencu prepovedano vstopiti v stanovanje, v katerem živi predlagateljica, se zadrževati manj kot 100 metrov od tega stanovanja, navezovati stike s predlagateljico na kakršen koli način in vzpostaviti vsakršno srečanje z njo) ter II. predlagateljici naložilo, da mora nasprotnemu udeležencu povrniti stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper tak sklep iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter 1. odstavkom 22.a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) pritožuje predlagateljica. Izpostavlja predvsem, da je odgovor nasprotnega udeleženca prejela precej po naroku, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov in da razlogov za zavrnitev nekaterih od njih v sklepu ni. Nasprotnega udeleženca se zaradi dolgotrajnega fizičnega in psihičnega nasilja močno boji, saj jo krvi za svojo bolezen. Sodišče bi s predlaganimi dokazi moralo ugotoviti, ali je njegovo stanje zdaj takšno, da je ne ogroža. 3. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. ZPND v 3. odstavku 19. člena določa, da sodišče izreče ukrep iz 1. odstavka tega člena za največ 12 mesecev, trajanje ukrepa pa lahko podaljša večkrat, vendar vsakokrat za največ 12 mesecev. Zakon predpostavk, ki utemeljujejo podaljšanje ukrepov, izrecno ne določa. Sodna praksa višjih sodišč o tem vprašanju je pestra. Ni dvoma, da sodišča kršenje izrečenih ukrepov oziroma nova nasilna dejanja štejejo za okoliščino, ki utemeljuje podaljšanje.1 Ni pa2 povsem enotnega stališča o tem, kakšen je pomen tega, da novo nasilno dejanje ni bilo storjeno. Zaslediti je stališča (kakršnega je očitno, a ne izrecno sprejelo sodišče prve stopnje), da mora biti tudi za podaljšanje ukrepov izkazano takšno ravnanje, ki ga kot nasilje v družini opredeljuje 3. člen ZPND3, poleg tega pa še, da izrečeni ukrepi niso zalegli.4

6. V nekaterih odločbah je bilo zavzeto stališče, da mora predlagatelj podaljšanja ukrepov izkazati, da že izrečeni ukrepi bodisi niso zalegli ali pa da je izkazana resna verjetnost, da se bo nasilje ponovilo v prihodnosti.5 Višje sodišče v Ljubljani pa je tudi opozarjalo, da to, da nasprotni udeleženec v času, ko so veljali izrečeni ukrepi, dejanj nasilja ni izvrševal, samo po sebi ne zadošča, da se ukrepi odpravijo; nasprotno, na mestu je njihovo podaljšanje, če se v času, odkar so bili izrečeni, ni spremenilo nič bistvenega, kar bi žrtvi zagotavljalo, da do nasilja ne bo več prihajalo.6 V drugih odločbah je bilo poudarjeno, da mora sodišče ob odločanju o podaljšanju (ponovno) ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve kot tiste na strani povzročitelja nasilja. Ob presoji, ali žrtev še rabi varstvo, mora oceniti verjetnost ponovitve nasilnih ravnanj7, pretehtati pa tudi vpliv že izvršenih ravnanj na žrtev. Sodišče mora torej upoštevati okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, pa tudi ravnanje povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa.8 To, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje (torej osredotočenje le na povzročitelja nasilja) ne more biti odločilno; nujna je ocena, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve.

7. Izhajajoč iz namena ZPND, ki je v nudenju pomoči in dolgotrajne varnosti žrtvam nasilja9, so nedvomno pravilni v prejšnjem odstavku predstavljeni pristopi. Tako se pokaže, da ni odločilno (le), ali je nasprotni udeleženec spoštoval s sklepom z 8. 12. 2021 izrečene ukrepe, s čimer se je doslej ukvarjalo sodišče prve stopnje. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo njen položaj. Tako se ni opredelilo do navedbe, da se nasprotnega udeleženca še zmeraj močno boji (in njenih pojasnil, zakaj je tako), kar bi moralo narediti (tudi) ob razmisleku o (teži) izvršenih nasilnih dejanj(ih), zaradi katerih je nenazadnje 8. 12. 2021 izreklo ukrepe za najdaljše možno obdobje, ter o vplivu, ki so ga ta dejanja imela in ga imajo na predlagateljico. Prav tako je spregledalo drugi sklop predlagateljičinih navedb – tistega, ki se nanaša na verjetnost ponovitve nasilnih dejanj, kar pritožnica povezuje z duševno boleznijo nasprotnega udeleženca in njegovim odnosom do nje (meni, da za bolezen krivi njo).

8. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter 1. odstavkom 22.a člena ZPND pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje naj izvede v zvezi z zgoraj izpostavljenimi odločilnimi dejstvi predlagane dokaze, jih oceni in ob upoštevanju predstavljenih materialnopravnih izhodišč odloči o predlogu ob tehtanju položaja obeh udeležencev. V tej luči višje sodišče opozarja tudi na trditve predlagateljice, da je edina lastnica stanovanja. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do večjega dela pravno odločilnih trditev predlagateljice, bi bilo dopolnjevanje postopka z obravnavo pred pritožbenim sodiščem dopustno samo, če bi bila z razveljavitvijo sklepa povzročena hujša kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, za kar pa ne gre.

9. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sklepa. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Sklepa VSL IV Cp 967/2021, IV Cp 1294/2022 in številni drugi. 2 Ob izjemni pestrosti življenjskih situacij. 3 Ni povsem jasne opredelitve o tem, ali naj bi šlo za novo nasilno dejanje. 4 Sklep VSL IV Cp 927/2021 in drugi. 5 Sklep VSL IV Cp 1485/2020. 6 Sklepa VSL IV Cp 2259/2017 in IV Cp 2412/2019. 7 Le del te presoje je ugotavljanje, ali je v obdobju veljavnosti ukrepa do tega že prišlo. 8 Sklepa VSL IV Cp 2127/2020 in IV Cp 685/2021. 9 Prim. predlog ZPND: EPA: 1654 - IV in predlog ZPND-A: EPA: 1409 – VII.