Jedro

V ZKP ni predvideno, da bi v primeru ugovora pravne narave sodišče prve stopnje odločalo s posebnim sklepom, temveč se o tem odloči v odločbi o glavni stvari, zato tudi ni dopustna posebna pritožba zoper takšen sklep. V skladu s tretjim odstavkom 399. člena ZKP se sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe, smejo izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika A. A. se zavrže kot nedovoljena.

II. Pritožba zagovornika B. B. v delu, ki se nanaša na točko I izpodbijanega sklepa se zavrže kot nedovoljena, v delu, ki se nanaša na točko II izreka izpodbijanega sklepa pa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je predsednica Okrožnega sodišča v Celju na podlagi določil drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 285.e členom ZKP pod točko I ugotovila, da kazenski pregon zoper obtoženega C. C. zaradi dveh kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ni zastaral. V točki 2 izpodbijanega sklepa pa je predlog za izločitev listin in dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku dne 11. 5. 2021, zavrnila kot neutemeljen.

2. Zoper sklep se je pritožil obtoženi po svojih zagovornikih.

Zagovornik A. A. je v pritožbi uvodoma navedel, da se pritožuje izključno zoper točko I izpodbijanega sklepa, pri čemer je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugotovi, da je kazenski pregon proti obtoženemu že v celoti zastaral ter v skladu z določbo tretjega odstavka 293. člena ZKP v zvezi z določbo 4. točke 357. člena ZKP izda sklep o ustaviti kazenskega postopka zoper obtoženca, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Zagovornik B. B. je uvodoma navedel, da vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi zastaranje kazenskega pregona ter postopek zoper pritožnika ustavi oziroma podredno, da iz spisa izloči vse dokaze, pridobljene na podlagi odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika.

3. Pritožbi v delu, ki se nanašata na točko I izpodbijanega sklepa, nista dovoljeni.

4. Pritožba zagovornika B. B. v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za izločitev dokazov, ni utemeljena.

**Glede zavrženja pritožbe:**

5. V skladu s prvim odstavkom 285.e člena ZKP predsednik senata odloči o predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov po opravljenem naroku iz 285.b člena tega zakona. Zakon o kazenskem postopku v drugem odstavku 285.e člena določa, da o predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov odloči predsednik senata s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri odloča sodišče druge stopnje.

6. V obravnavanem primeru sta oba zagovornika na predobravnavnem naroku podala ugovor pravne narave, v okviru katerega sta zatrjevala, da je kazenski pregon zoper obtoženca za očitana kazniva dejanja relativno zastaral. V Zakonu o kazenskem postopku ni predvideno, da bi v primeru ugovora pravne narave sodišče prve stopnje odločalo s posebnim sklepom, temveč se o tem odloči v odločbi o glavni stvari. Zato tudi ni dopustna posebna pritožba zoper takšen sklep, ki ga je sicer podalo sodišče prve stopnje v točki 1 izpodbijanega sklepa. V skladu s tretjim odstavkom 399. člena ZKP se sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe, smejo izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zagovornika A. A., ki se je pritožil le zoper točko I izpodbijanega sklepa ter pritožbo zagovornika B. B. v delu, ki se nanaša na točko I izpodbijanega sklepa, zavrglo kot nedovoljeni v skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

**Glede zavrnitve pritožbe:**

7. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb ter upoštevaje podatke iz kazenskega spisa, ni imelo nobenih pomislekov glede pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da so dokazi, katerih izločitev predlaga obramba, zakoniti.

8. V pritožbi zagovornik ponavlja svoje stališče, ki ga je podal že na predobravnavnem naroku in sicer, da so dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika v skladu s prvim odstavkom 156. člena ZKP, nezakoniti, saj odredba ne zadosti kriteriju obrazloženosti odredb, ki jih je določilo Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up 1006/13. Po zatrjevanju obrambe je v obravnavani zadevi preiskovalni sodnik deloval kot podaljšana roka tožilstva, ker v obrazložitvi odredbe I Kpd 151273/2016 z dne 8. 12. 2016 za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 156. člena ZKP, ni določno navedel dokazne podlage, ki po njegovi presoji izkazuje obstoj razlogov za sum, temveč se je dobesedno skliceval na predlog tožilstva in ga tudi dobesedno prepisal v odredbo. Takšno ugotovitev pa je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ob povzemanju razlogov iz odredbe povsem prezrl. 9. Takšnim pritožbenim navedbam sodišče druge stopnje ni sledilo. V spisu se nahajata odredbi dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 51273/2016 z dne 3. 12. 2016 in z dne 8. 12. 2016, ki sta bili izdani na podlagi prvega odstavka 156. člena ZKP. Že v izreku obe odredbi vsebujeta konkretne navedbe, kateri bančni podatki se zahtevajo, za katere osebe se zahtevajo ter tudi časovno obdobje, za katerega se zahtevajo. Razlogi za sum, da je takrat osumljeni storil očitana kazniva dejanja ter verjetnost, da bi ti podatki utegnili biti kot dokaz v kazenskem postopku, so konkretizirani in določno izraženi v obrazložitvi obeh odredb, tudi po presoji pritožbenega sodišča do te mere, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji po 156. členu ZKP bili v celoti izpolnjeni v času izdaje obeh odredb. Sodišče prve stopnje je v točkah od 17 do 19 izpodbijanega sklepa navedlo prepričljive razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je preiskovalni sodnik ob izdaji obeh odredb v obrazložitvi le-teh ocenil, da so podani na eni strani razlogi za sum, da je takrat osumljeni C. C. storil vsa tri očitana kazniva dejanja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je preiskovalni sodnik v obeh odredbah določno navedel dokaze in povzel vsebino dokaznega gradiva ter obrazložil, na kakšni podlagi utemeljuje obstoj zahtevanega dokaznega standarda ter potrebnost pridobitve zaupnih bančnih podatkov. Na ta način je zadostil kriterijem in zahtevam po garantni funkciji sodišča. 10. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi kršitve zakona iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zagovornika v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.