Jedro

Že po naravi stvari, pa tudi po vrsti izrecnih določb ZGO-1, je predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja dovoljenost takšne gradnje, kot je opredeljena v predloženem projektu, ne pa lastnosti v naravi že obstoječega objekta. Vprašanje skladnosti dejansko zgrajenega objekta s tem, kar je bilo stranki dovoljeno zgraditi z gradbenim dovoljenjem, je predmet drugih, predvsem inšpekcijskih postopkov.

Soglasodajalec med projektnimi pogoji pogojev glede vodotoka ni določil, zato je glede na določbe 50. člena ZGO-1 treba šteti, da glede tega vodotoka projektnih pogojev nima ter da je s tem dano tudi njegovo soglasje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-2675/2007-145 z dne 4. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo in dokončanje gradnje dveh večstanovanjskih hiš na zemljiščih parc. št. 394/7, 394/8, 394/9, 394/10, 394/11, 394/12, 394/13, 394/14, 394/15, 394/16 in 394/17, vse k.o. ... (prej 394/1 in 394/6, obe k.o. ...).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ to odločbo izdal v ponovljenem postopku, v katerem je upošteval napotila drugostopenjskega organa, ki je odpravil gradbeno dovoljenje, ker bi tožnica k PGD morala pridobiti novo prometno soglasje in novo vodno soglasje. Po izdaji vodnega soglasja je bil namreč PGD dopolnjen s prikazom poteka zacevljenega vodotoka ob meji gradbene parcele oz. deloma celo po gradbeni parceli. Novo prometno soglasje pa bi tožnica morala pridobiti, ker je dejanski odmik zgrajenega objekta B od javne ceste manjši, kot je bil predviden po PGD, kap strehe objekta A A pa sega v regulacijsko linijo Š. ulice. Tožnica zahtevanih soglasij ni predložila. Ker kap strehe objekta B deloma sega na cesto, tožnica tudi ni izkazala pravice graditi. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil, v 2. točki izreka pa je prvostopenjskemu organu naložil, da odloči še o tožničinem zahtevku za rušitev stanovanjskega objekta in gospodarskega poslopja na predmetnih zemljiščih. Ponovno poudarja, da PGD, na podlagi katerega je bilo pridobljeno vodno soglasje, ni vseboval podatka o poteku vodotoka, zato pravnomočnost tega soglasja ni ovira, da toženka ne bi mogla zahtevati novega vodnega soglasja. Iz dopisov soglasodajalca z dne 26. 2. 2010 in 12. 4. 2010 namreč jasno izhaja, da imata zemljišči na katerih poteka vodotok status vodnega zemljišča, o sprejemljivosti predmetne gradnje glede na tako ugotovljeno dejansko in pravno stanje pa pristojni soglasodajalec še ni podal stališča. Drugostopenjski upravni organ vztraja tudi na stališču, da bi investitor zaradi manjših odmikov od roba cestišča moral pridobiti novo prometno soglasje. Ugotavlja namreč, da iz risbe dejanskega stanja objektov v dopolnitvi PGD z dne 11. 7. 2011 izhaja, da sta obravnavana objekta dejansko locirana deloma drugače, kot je bilo to predvideno po PGD, za katerega je bilo pridobljeno prometno soglasje. Navaja še, da so se tudi gabariti obeh zgrajenih objektov povečali glede na prvotni PGD.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri povzema navedbe iz pritožbe, da je pred začetkom gradnje zaprosila za izdajo projektnih pogojev in ji je ARSO izdala informacijo o pogojih gradnje. Po izdelavi PGD v juniju 2007 ji je ARSO 19. 11. 2007 izdala vodno soglasje, ki je postalo pravnomočno. V zvezi s tem je bil sicer izdan sklep o obnovi postopka, vendar ga je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo z dne 21. 4. 2008 odpravilo. V tej odločbi je ministrstvo zavzelo stališče, da vodotok nima priobalnega zemljišča. Poudarja, da se PGD in s tem dejansko stanje v zvezi z gradnjo po izdaji vodnega soglasja ni vsebinsko spremenilo, vse naknadne dopolnitve pa so bile narejene na zahtevo upravnega organa. Dodaja, da je v skladu z zakonom projektant vezan na projektne pogoje, ki mu jih je ARSO izdala v obliki informacije o pogojih gradnje in iz katere niso bile razvidne omejitve glede vodotoka. Ker poteka tega vodotoka, tj. zakopanih cevi, na terenu ni bilo mogoče ugotoviti, ta v projektu ni bil zarisan. Tožnica pa ne more prevzemati odgovornosti za vprašanja, ki bi jih moral urediti državni organ (ARSO).

V zvezi s vprašanjem veljavnosti prometnega soglasja navaja, da se projektna dokumentacija tudi v tem delu ni spreminjala. Opozarja, da objekt še ni dokončan, skladnost izvedene gradnje pa se bo preverjala pri tehničnem pregledu v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Poudarja, da bo objekt ob dokončanju takšen kot je predviden po PGD. Ne drži, da tožnica ni izkazala pravice graditi, saj v celoti gradi le na svojih zemljiščih.

Tožnica se tudi ne strinja, da je upravni organ njeno vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za rušitev obstoječih objektov in gradnjo novih objektov obravnaval kot zahtevo za legalizacijo, saj svojega zahtevka nikoli ni spreminjala. Navaja, da je že v postopku, ki se je pred tukajšnjim sodiščem vodil pod opr. št. I U 1171/2009 opozarjala, da je z gradnjo pričela na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja. Glede na vse navedeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da ZGO-1 legalizacije obstoječega objekta ne ureja posebej, tako da je ta postopek povsem enak postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekt, ki ga stranka šele namerava zgraditi. Že po naravi stvari, pa tudi po vrsti izrecnih določb ZGO-1, je torej predmet postopka dovoljenost takšne gradnje, kot je opredeljena v predloženem projektu, ne pa lastnosti v naravi že obstoječega objekta. Vprašanje skladnosti dejansko zgrajenega objekta s tem, kar je bilo stranki dovoljeno zgraditi z gradbenim dovoljenjem, je predmet drugih, predvsem inšpekcijskih postopkov. Sodišče pripominja, da je sicer v interesu investitorja, da se podatki v PGD skladajo s stanjem v naravi, vendar je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja relevantno dejansko stanje, kolikor se tiče lastnosti obravnavanega objekta, treba ugotavljati izključno na podlagi predloženega projekta.

Prav to določa tudi 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki ureja splošne pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja in v okviru preizkusa izpolnjevanja teh pogojev upravnemu organu za gradbene zadeve med drugim nalaga, da mora preveriti, ali je projekt (in ne objekt v naravi) izdelan v skladu s prostorskim aktom. Kot je mogoče povzeti tako iz tožbenih navedb kot tudi iz drugostopenjske upravne odločbe, se tožničin zahtevek v tej zadevi niti ni nanašal na morebitno legalizacijo obstoječega stanja, temveč na novogradnjo po priloženi projektni dokumentaciji. Tožnica ima torej prav, ko ugovarja temu, da je toženka zahtevala predložitev novega prometnega soglasja, ker naj bi bila predmetna objekta dejansko locirana drugače, kot je bilo to predvideno po PGD.

Sodišče še enkrat poudarja, da gradbeno dovoljenje izdano na podlagi predložene projektne dokumentacije ne pomeni legalizacije obstoječega stanja (razen kolikor obstoječe stanje ustreza dovoljenju), temveč je z njim odločeno zgolj o tem, kakšen objekt sme investitor zgraditi, ne glede na obstoječe stanje. Dejanska legalnost (torej obstoj gradbenega dovoljenja) in skladnost (ustreznost izdanemu gradbenemu dovoljenju) tega objekta je, kot že rečeno, lahko le predmet inšpekcijskega postopka, ne pa postopka za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišče pritrjuje tožnici tudi, da upravni organ za gradbene zadeve, potem ko je bila projektna dokumentacija dopolnjena s podatkom o poteku urejenega vodotoka v vplivnem območju gradnje, ni bil upravičen zahtevati novega vodnega soglasja.

Postopek pridobivanja vodnega soglasja in projektnih pogojev je določen v ZV-1 in v ZGO-1. V skladu s tedaj veljavno določbo 50. člena ZGO-1 je bil dolžan investitor oz. projektant pred začetkom projektiranja pristojne soglasodajalce pozvati, da določijo projektne pogoje ter po tem, ko je bila projektna dokumentacija izdelana, te soglasodajalce pozvati, da dajo k njej tudi soglasje. Zahtevi za določitev projektnih pogojev je morala biti priložena idejna zasnova, zahtevi za izdajo soglasja pa tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je v zvezi s predmetom soglašanja. Soglasodajalec je moral določiti projektne pogoje najpozneje v 15 dneh po prejemu poziva. Če v navedenem roku ni določil projektnih pogojev, se je štelo, da pogojev za nameravano gradnjo nima ter da je s tem dano tudi njegovo soglasje.

V zadevi ni sporno, da je tožnica v zvezi z nameravano gradnjo pri pristojnem soglasodajalcu (ARSO) zaprosila za izdajo projektnih pogojev. Dne 20. 7. 2007 je ARSO tožnici izdala informacijo o pogojih gradnje, ki lahko vpliva na vodni režim ali stanje voda. V skladu s to je tožnica izdelala projektno dokumentacijo (PGD št. 321/07-49 iz junija 2007), na podlagi katere ji je bilo 19. 11. 2007 izdano vodno soglasje.

V zadevi tudi ni sporno, da soglasodajalec med projektnimi pogoji pogojev glede vodotoka ni določil. Glede na citirane zakonske določbe je zato treba šteti, da glede tega vodotoka projektnih pogojev nima ter da je s tem dano tudi njegovo soglasje. Ker se lokacijski podatki nameravane gradnje po izdaji tega soglasja niso spreminjali, to pomeni, da je bilo o vplivih gradnje objekta na vodni režim in stanje voda že v celoti odločeno.

Vprašanje, ali je bilo dejansko stanje v postopku pridobivanja soglasja pravilno ugotovljeno, pa na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, ker je to predmet preizkusa pravilnosti in zakonitosti odločitve v postopku izdaje teh soglasij. Zato tudi okoliščina, da tožnica v projektni dokumentaciji, ki jo je predložila v postopku pridobitve vodnega soglasja, poteka vodotoka ni prikazala, za odločitev v tem postopku ni relevantna. Sodišče pa pripominja, da je po določbah ZV-1 dolžnost države, da redno pregleduje in posodablja podatke zavarovanih območij ter se tako podatki o celinskih vodah (med drugim vodotokov – 10. člen ZV-1) kot naravnega javnega dobra vodijo v zemljiški knjigi oz. zemljiškem katastru (peti odstavek 15. člena ZV-1). V skladu s tretjim odstavkom 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pa mora podatke iz uradnih evidenc po uradni dolžnosti priskrbeti uradna oseba, ki vodi postopek. Glede na navedeno je bil torej pristojni soglasodajalec podatke o poteku vodotoka dolžan ugotoviti po uradni dolžnosti.

Navedeno pomeni, da dopolnitev projektne dokumentacije v postopku izdaje gradbenega dovoljenja s podatkom o poteku vodotoka, torej o dejstvu, ki je predmet presoje v postopku izdaje vodnega soglasja, na veljavnost izdanega soglasja ne vpliva. Sodišče pa dodaja, da kolikor toženka ugotavlja, da iz te dopolnitve izhaja, da je gradbena parcela deloma določena na vodnem zemljišču, bo v skladu s 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 v ponovnem postopku morala preveriti, ali je tak poseg dovoljen glede na namensko rabo površin, kot je določena v prostorskih aktih.

Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, po četrtem odstavku istega člena pa je ta organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Toženka bo v ponovnem postopku morala v skladu z zgoraj obrazloženimi stališči sodišča ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za gradnjo izključno na podlagi predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.

K II. točki izreka: Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Sodišče je zato tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).