Jedro

Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične osebe ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). To pomeni, da se odloča v upravnem razmerju med določenimi pravnimi subjekti in se odločitev nanaša na te pravne subjekte, ki v tem razmerju nastopajo. Organ torej, ko je zahtevo tožnika presojal glede na zahteve, vložene s strani drugih fizičnih oseb, ne da bi upošteval pri tem razloge, ki jih je za priznanje statusa stranskega udeleženca uveljavljal tožnik, o njegovi zahtevi sploh ni odločal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca in s tem pravice do sodelovanja v postopku v upravni zadevi razlastitve v javno korist nepremičnin s parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k. o. ..., pri katerih je kot izključni lastnik vknjižen A. A. (1. točka izreka), odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve in da z izdajo tega sklepa niso nastali posebni stroški (2. in 3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je Občina ... predlagala razlastitev zemljišč s parc. št. 2478/11 in 2452/8, k. o. ..., lastnika A. A., zaradi poteka javne poti na podlagi 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC-B). Ta zahteva je v tem postopku razlastitve že enajsta po vrsti. V večini teh zahtev je bil pobudnik sam B. B. ali pa je kot pooblaščeni odvetnik zastopal osebe, ki so zahtevale vstop v postopek. Organ ni ugodil nobeni zahtevi, njegove odločitve so bile tudi potrjene na drugi stopnji. Zahteve se vlagajo v premišljenem časovnem sosledju, vedno, ko organ druge stopnje že odloči v zvezi s pritožbo zoper odločitev o predhodni zahtevi za vstop v postopek, vendar še preden prvostopni organ uspe vročiti odločbo druge stopnje odvetniku. Glede na opisano je očitno, da želi B. B. na premišljen način ovirati upravni organ, da ne more odločiti o glavni stvari, tj. o zahtevi za razlastitev. Gre za očitno zlorabo procesnih pravic in za oviranje razlastitvenega postopka, ki teče že od leta 2014. Zaradi velikega števila vloženih zahtev za vstop v postopek je organ dne 6. 2. 2019 na podlagi drugega odstavka 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) objavil javno naznanilo o postopku razlastitve z vabilom zainteresiranim osebam, da v petnajstih dneh od njegove objave zahtevajo udeležbo v razlastitvenem postopku. Vabilu se ni odzval nihče. Ker je bila dne 3. 5. 2019 vložena tožnikova zahteva, ki je enajsta zahteva za vstop v postopek, ker je vse štiri stranke, ki so zahtevale vstop v postopek, zastopal B. B., ki je sam že prej kot fizična oseba neuspešno poskušal pridobiti status stranskega udeleženec in gre torej za očitno zlorabo procesnih pravic, je organ na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo tožnika zavrgel. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev organa. V zvezi s pritožbenimi razlogi je še dodal, da tožnik svoj predlog za priznanje stranske udeležbe v razlastitvenem postopku utemeljuje s tem, da mu (edina dostopna) javna cesta JP793011, ki je predmet razlastitvenega postopka, omogoča dostop do kmetije do naslovu ..., kamor prihaja na obiske in po kmetijske pridelke ter pripomočke ali kamor pripelje svoje pripomočke. Svoj pravni interes torej opira na povsem identične razloge, ki jih zatrjuje Občina ... pri utemeljevanju svojega zahtevka, ki se nanaša na glavno stvar, tj. na razlastitev. Zato to po drugi strani to pomeni, da ne obstaja nikakršna drugačna ali posebna tožnikova na zakon oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP), ki ne bi bila vsebovana že v zahtevi za razlastitev. Namen stranske udeležbe v postopku namreč ni uveljavljanje javnega interesa poleg ali namesto države ali lokalne skupnosti, ampak uveljavljanje takšnih individualnih na zakon oprtih interesov, ki bi bili lahko z odločitvijo o glavni stvari prizadeti in ki očitni niso identični javnemu interesu, vsebovanem v zahtevi. Z odločitvijo o glavni stvari tožnikov interes sploh ne more biti prizadet, ker je identičen interesu Občine ... Če bo Občina ... uspela, bo vzpostavljeno stanje, za kakršnega se zavzema tožnik, če ne bo, to ne bo pomenilo spremembe na obstoječe oziroma sedanje pravno in dejansko stanje teh parcel. V tožnikov pravni položaj torej ne bo poseženo, ker se ne bo njegov položaj v ničemer spremenil glede na stanje pred začetkom razlastitvenega postopka. Zato je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-741/12 z dne 2. 7. 2015, neutemeljeno. Glede na povedano je bilo treba njegovo zahtevo zavreči tudi na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

3. Tožnik je tožbo naperil zoper prvostopni sklep in drugostopno odločbo. Uvodoma je opozoril, da je zoper prvostopni sklep vložil pritožbo skupaj s predlogom za izločitev uradne osebe C. C. in načelnice UE ..., ki po njegovem mnenju ne bi smela odločati. O izločitvenem predlogu ni bilo odločeno, kljub temu je drugostopni organ odločal o pritožbi in jo zavrnil. Nadalje je navedel, da je prvostopni organ njegovo zahtevo zavrgel nezakonito. Vloga tožnika ni bila prepozna, ker rok iz javnega naznanila ni skrajni rok za priglasitev udeležbe v postopku, marveč je priglasitev dopustna vse do izdaje odločbe (četrti odstavek 143. člena ZUP). To torej ne more biti razlog za zavrženje njegove zahteve. Organ je tožniku odrekel pravno subjektiviteto in s tem kršil 2., 3., 14., 21. in 22. člen Ustave RS. Tožnik je samostojen pravni subjekt, torej drug subjekt, kot so B. B. in druge osebe. Zato je sam zase nosilec pravic in obveznosti. Ker organ njegove vloge ni obravnaval, ker ima tožnik istega pooblaščenca, kot so ga imeli že drugi subjekti, je tožniku odrekel lastnost pravnega subjekta. V obrazložitvi ni pojasnjeno, zakaj tožnik ni upravičen do priznanja priglašenega statusa. Gre za očitno zlorabo oblastnega položaja organa. O njegovi pravici, pravni koristi ali obveznosti se nikoli ni odločalo. Odločbe iz postopkov razlastitve, ki so jih vlagale druge fizične osebe, nimajo lastnosti iste upravne zadeve (2. člen ZUP). Zato ne gre za isto upravno zadevo in razlog za zavrženje po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP ni podan. Očitek zlorabe procesnih pravic je neutemeljen in zlonameren. Tožnik je iz lastne sfere navajal dejstva, s katerimi je utemeljeval svoj pravno korist, konkretno, da uporablja predmetno cesto preko nepremičnin razlastitve za lastne potrebe, da mu zakon daje pravice do njegove uporabe (ker je javna), da izraža interes za vstop v postopek zaradi varovanja svojega lastnega interesa. Ker je bila vloga tožnika zavržena, je organ sploh ni vsebinsko obravnaval, s tem pa gre za kršitev 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). S to kršitvijo je obremenjena tudi drugostopna odločba, ker se izrecno sklicuje na razloge prvostopnega organa (drugi odstavek 254. člena ZUP). Dodatna obrazložitev drugostopnega organa teh kršitev ne sanira. Hkrati razlogi drugostopnega organa pomenijo že vsebinsko odločanje, kar je nepomembno glede na zavrženje vloge. To tudi pomeni, da obrazložitev ne podpira odločitve v izreku. Glede na ločeno pristojnost upravnih organov drugostopni organ ne sme namesto prvostopnega organa podati vsebinske obrazložitve. S tem prikrajša stranko za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Sicer pa navedbe drugostopnega organa tudi ne vzdržijo. V primeru zavrnitve razlastitvenega zahtevka pravila pravnega reda terjajo dekategorizacijo ceste, cesta ne bi bila več javna, posledično tožnik ne bi imel več pravice do njene rabe, kakršno mu zakon daje sedaj, s tem pa odločitev očitno vpliva na tožnikovo osebno korist (24. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah). Gre za tožnikov konkretni osebni interes, ki je utemeljen tudi v okviru določene splošne pravne norme oziroma se v določeni meri prekriva z javnim interesom, kar ni razlog, da se tožniku ne dovoli sodelovanja v postopku, pač pa je to eden od kriterijev za sodelovanje v postopku (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-741-12/21 z dne 2. 7. 2015).

4. Izpodbijani sklep je obremenjen tudi z bistveno kršitvijo pravil postopka po 237. členu ZUP, ker je odločala in vodila postopek oseba, glede katere je podan dvom v njeno nepristranskost, to je C. C. Že prej opisano ravnanje C. C. predstavlja očitne kršitve procesnih postulatov ZUP, kar izraža dvom v njegovo nepristranskost. Dvom v njegovo nepristranskost izražajo še dodatne kršitve. Organ tožnika ni zaslišal, ni razpisal ustne obravnave, četudi gre za postopek s strankami z nasprotujočimi si interesi (9., 145. in 146. člen ZUP). Ker gre za temeljne in osnovne postulate, ti niso bili spregledani pomotoma, To predstavlja objektivno utemeljen strah, ki vzbuja dvom v njegovo nepristranskost. Kot že povedano, se drugostopni organ ni opredelil do teh navedb tožnika v pritožbi. Odločitve se ne da preizkusiti in je že zato treba tožbi ugoditi. Ker je tožnik za opustitve dejanj uradne osebe izvedel šele s sklepom, je v pritožbi podani izločitveni predlog pravočasen. Prvostopni organ bi moral najprej po prejemu pritožbe opraviti formalni in vsebinski preizkus (240. člen ZUP in dalje). Iz 242., 243. in 245. člena ZUP izhaja, da prvostopni organ opravlja tudi vsebinski preizkus utemeljenosti pritožbe. Ker je bil v pritožbi podan izločitveni predlog, prvostopni organ tega preizkusa ne bi smel opraviti, ampak bi moralo biti prej odločeno o izločitvi. Za odločanje o izločitvi C. C. je pristojna načelnica UE, vendar je bil podan izločitveni predlog tudi zoper njo. Posledično bi moral minister najprej odločati o izločitvi načelnice, nato bi šele pristojen organ lahko odločil o izločitvi C. C. Oseba, ki bi se kot rezultat odločanja o izločitvi izkazala za pristojno voditi postopek in odločati, bi nato opravila ta vsebinski preizkus pritožbe. Ker tako ni bilo ravnano, je bil kršen 22. člen Ustave RS. Tožnik je v tožbi še ponovil že v pritožbi navedene izločitvene razloge za izločitev načelnice UE, ki jih tožnik utemeljuje predvsem s povezavo med načelnico in njenim partnerjem D. D. (podjetje E. E.), ki opravlja med drugim dejavnost arhitekturnega projektiranja, s to dejavnostjo pridobiva prihodke, ki so del skupnega premoženja z načelnico. O njegovih projektih odločajo uradne osebe z oddelka za okolje in prostor upravne enote. Ekonomsko gledano je enako, kot da bi projekte vlagala načelnica, hkrati pa odločala o izločitvah uradnih oseb, ki odločajo o teh projektih. Za presojo izločitve ni pomembno, da partner F. F. ni ničesar opravljal v zvezi s tem zahtevkom. Bistvo je, da je uspešnost partnerjeve dejavnosti odvisna (tudi) od tega, koliko njegovih projektov bodo uslužbenci oddelka za okolje in prostor (kamor spada tudi C. C.) odobrili. To pa predstavlja nedvomno objektivno izkazan dvom v videz nepristranskosti. Povezava podjetja F. F. z načelnico daje podjetju tudi najmanj videz komparativne prednosti na trgu. V dokaz uspešnosti partnerjevega podjetja je tožnik že v pritožbi predlagal pribavo podatkov o vlogah za izdajo raznih dovoljenj pri UE ..., kjer je izdelovalec projekta podjetje E. E. za obdobje petih let, vendar drugostopni organ teh dokazov ni izvedel. Tožnik je zato sodišču predlagal, da pred odločitvijo izvede predlagane dokaze. Opozoril je še na Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije in Zakon o javnih uslužbencih. Kot zaključno je predlagal, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov odpravi prvostopni sklep in samo odloči o stvari tako, da prvostopno odločbo spremeni tako, da ugodi zahtevi tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku, št. 352-5/2014, ki poteka zaradi razlastitve nepremičnin s parc. št. 2478/1 in 2452/8, obe k. o. ..., last razlastitvenega zavezanca A. A. , na podlagi 19. člena ZJC-B, v korist razlastitvene upravičenke Občine ..., podrejeno, da vrne zadevo toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa naj ji naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V primeru je sporna odločitev organa o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku razlastitve s parc. št. 2478/11 in 2452, obe k. o. ..., last A. A. kot razlastitvenega zavezanca, ki teče na zahtevo Občine ... kot razlastitvene upravičenke. Prvostopni organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki ji je drugostopni organ pritrdil z dodatnimi razlogi, utemeljenimi na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

8. Po prvem odstavku 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: - če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka (2. točka) in, - če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, pa je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka).

9. Sodišče se strinja s tožnikom, da so razlogi, s katerimi je prvostopni organ utemeljeval svojo odločitev, ob upoštevanju pravne podlage, na katero se je oprl, in dejansko stanje, ki izhaja iz zahteve, napačni. Tožnik pravilno ugovarja, da je s takim razlogovanjem organ kršil 2. člen ZUP, ko se je skliceval na zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca, vložene v tem istem postopku, vendar s strani drugih oseb, zastopane po istem pooblaščencu, ki je nekatere zahteve vložil tudi sam kot fizična oseba. Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične osebe ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). To pomeni, da se odloča v upravnem razmerju med določenimi pravnimi subjekti in se odločitev nanaša na te pravne subjekte, ki v tem razmerju nastopajo. Organ torej, ko je zahtevo tožnika presojal glede na zahteve, vložene s strani drugih fizičnih oseb, ne da bi upošteval pri tem razloge, ki jih je za priznanje statusa stranskega udeleženca uveljavljal tožnik, o njegovi zahtevi sploh ni odločal. Že zato 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ni pravilna podlaga za zavrženje tožnikove zahteve.

10. Drži tudi, da je ugotovitev organa, da je tožnik zahtevo vložil prepozno, ob tem, ko je štel, da bi moral tožnik zahtevo vložiti v roku, določenem v javnem naznanilu, objavljenem dne 6. 2. 2019, napačna. Če organ ne more ugotoviti, katere osebe imajo pravni interes za udeležbo, povabi k udeležbi z javnim naznanilom, ki ga objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu, lahko pa tudi na drug krajevno običajen način (drugi odstavek 143. člena ZUP). V vabilu k udeležbi navede rok, v katerem je mogoče priglasiti udeležbo v postopku; ta rok ne sme biti krajši od 8 dni (tretji odstavek 143. člena ZUP). Če oseba, ki jo je organ povabil, ne priglasi udeležbe v roku, lahko priglasi udeležbo v skladu s 142. členom tega zakona do izdaje odločbe (četrti odstavek 143. člena ZUP). In slednje je tožnik tudi storil, ko je svojo zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca vložil dne 3. 5. 2019, saj o glavni stvari (tj. o razlastitvi) še ni odločeno. Tožnik se pa sicer moti, da je organ svojo odločitev oprl na prepozno vložitev zahteve, ker je (glede na zgoraj povedane razloge) ni.

11. Sklicevanje drugostopnega organa na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve prvostopnega sklepa, je tako neutemeljeno, vendar pa so razlogi, ki jih je drugostopni organ navedel v svoji odločbi, pravilni (o čemer se bo sodišče še dodatno opredelilo v nadaljevanju), s tem pa je drugostopni organ mogel sanirati odločitev prvostopnega organa.

12. Za dopolnitev obrazložitve prvostopnega organa (oziroma za obrazložitev pravilne odločitve prvostopnega organa, vendar iz drugih razlogov) je drugostopni organ namreč imel podlago v določbah ZUP, točno v 248. členu ZUP, po katerem organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek), če pa spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (tretji odstavek).

13. Z razlogi drugostopnega organa, ki so privedli k potrditvi odločitve prvostopnega organa o zavrženju zahteve tožnika, se sodišče v celoti strinja in se nanje, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

14. V zvezi s tožbenimi navedbami v tem delu še dodaja, da tožnik v postopku razlastitve, uvedenem na podlagi 19. člena ZJC-B, svojega pravnega interesa ne more opirati na razloge, s katerimi Občina ..., ki je vložila zahtevo za razlastitev na tej podlagi, s čimer zasleduje javni interes, utemeljuje svoj zahtevek. Z navedbami, da je tožnikov pravni interes izkazan s tem, da se po tej, edini javno dostopni cesti JP793011 vozi do kmetije na naslovu ..., na obiske in po kmetijske pridelke ter potrebščine, tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal individualnega zasebnega interesa, ki bi temeljil na pravni normi, kot je to ocenil drugostopni organ in se pri tem pravilno skliceval tudi na sodbo, I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017, izdano v istovrstni zadevi (gre za postopek v zvezi z zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca drugih oseb v postopku razlastitve istih zemljišč, kot v tem postopku, uvedenem na podlagi zahteve za razlastitev po 19. členu ZJC-B Občine ...). S tem pa tudi ni vsebinsko presojal tožnikove zahteve, saj je pravilno, sledeč svojim ugotovitvam, zaključil, da tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma da ne more biti stranka (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

15. Tožnik odločitve organa tudi ne more izpodbiti z navajanjem, da bo v primeru zavrnitve zahteve za razlastitev v slabšem pravnem položaju, kot če bi bilo zahtevi ugodeno. Tožnik namreč to trditev gradi na predpostavki, kot da so za zahtevano razlastitev podani vsi pogoji po 19. členu ZJC-B, kar pa je predmet odločanja o glavni stvari in o kateri še ni bilo odločeno. Če zahtevi ne bo ugodeno, bo to pomenilo, da pogoji za razlastitev obravnavanih zemljišč niso izpolnjeni, torej, da sta (bili) zemljišči del javne poti JP793011 nezakonito (celo protiustavno) in bo zato utemeljeno sledila dekategorizacija predmetne ceste. To pa nikakor ne more pomeniti poslabšanja pravnega položaja tožnika.

16. Prav tako ne gre za situacijo, kot jo je obravnavalo Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-741/12 z dne 2. 7. 2015. V tej odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v prostorskih izvedbenih pogojih, določenih v prostorskem aktu, na območju, kjer ustavna pritožnika uživata rabo lastninske pravice na družinski enostanovanjski hiši, varovana tudi pravna korist stranskih udeležencev – ustavnih pritožnikov v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, in ne le javna korist. Za tak oziroma vsaj primerljiv primer pa v tem primeru ne gre, saj tožnik evidentno svoj pravni interes v tem primeru zasleduje s sklicevanjem na javni interes, varovan že s samo vložitvijo zahteve Občine ... za razlastitev.

17. Ker je odločitev o zavrženju tožnikove zahteve pravilna, zato tudi ni moč slediti tožniku, da bi moral organ tožnikovo vlogo vsebinsko obravnavati in je ne zavreči že v fazi njenega predhodnega preizkusa, s čimer naj bi bila podana kršitev 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 18. Tožnik tudi brez uspeha ugovarja, da je v zadevi podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Po tej določbi je absolutna bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi _po zakonu_ morala biti izločena. ZUP v 35. členu našteva te razloge in sicer določa, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku: 1. če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke; 2. če je stranka ali zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena, ali če je z njo v zakonski zvezi, ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala, ali če z njo živi ali je živela v izvenzakonski skupnosti; 3. če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca; 4. če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Teh razlogov tožnik ne zatrjuje. Tako tudi Komentar ZUP (Uradni list RS, 2020, urednika dr. Erik Kerševan, prof. dr. Polonca Kovač, avtorji Čebulj, Hudej, Kerševan, Kmecl, Knez in drugi, str. 564). Tožnik se torej moti, ko meni, da je ta kršitev podana tudi v primeru, ko stranka zatrjuje, da je postopek vodila oseba, ki ni nepristranska.

19. Ta izločitveni razlog (tj. da je postopek vodila uradna oseba, ki ni nepristranska), ki ga je tožnik najprej uveljavljal v pritožbi in ga ponavlja tudi v tožbi, lahko stranka (poleg predloga za izločitev iz razlogov, naštetih v 35. členu ZUP) uveljavlja na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUP, pri tem pa mora navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Uradna oseba, katere izločitev je stranka zahtevala iz kakšnega od razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati (drugi odstavek 37. člena ZUP).

20. Podatki upravnih spisov kažejo (in kar potrjujejo tudi navedbe v tožbi), da je tožnik v pritožbi (oziroma v njenem okviru) predlagal izločitev uradne osebe C. C., ki je v zadevi vodil postopek, zaradi dvoma v njegovo nepristranskost, pri čemer je kot razloge za obstoj tega dvoma navajal domnevne kršitve pravil postopka (kršitev 9., 145., 146. člena ZUP), ki naj bi jih ta uradna oseba storila pri obravnavanju njegove zahteve. Ker je drugostopni ocenil, da v pritožbi zatrjevane procesne kršitve (ki naj bi jih storil C. C., uradna oseba), niso podane, je s tem implicitno, torej posredno, odločil tudi o predlogu za izločitev te uradne osebe, saj so zatrjevane procesne kršitve tiste okoliščine, na katerih je tožnik svoj predlog za izločitev (v okviru pritožbe) utemeljeval. Zato ni mogoče slediti tožbenem ugovoru, da o predlogu za izločitev še ni bilo odločeno, saj je z zavrnitvijo pritožbe in s tem ugotovitvijo, da je bil postopek pred odločbo (v tem primeru pred sklepom – op. sod.) pravilen, bilo odločeno tudi o tem. Ker pa ni bilo podanih razlogov za izločitev uradne osebe C. C. zaradi neizkazanih procesnih kršitev, je s tem kot nepotrebna odpadla tudi presoja o (tudi v okviru pritožbe) podanem predlogu za izločitev načelnice upravne enote, ki bi o predlogu za izločitev uradne osebe C. C. sicer bila pristojna odločati (38. člen ZUP). Odločitvi organa sodišče tako pritrjuje, zato pa tudi ne bo opravilo presoje v tožbi ponovljenih izločitvenih predlogov.

21. Prvostopni organ tudi ni kršil določb 240. člena ZUP in nadaljnjih, ko je opravil predhodni preizkus vložene pritožbe in jo po opravi tega preizkusa posredoval drugostopnemu organu v reševanje. Le če stranka uveljavlja izločitvene razloge iz 35. člena ZUP, uradna oseba do izdaje sklepa o taki zahtevi ne sme opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati, kar po arg. a contrario pomeni, da v primeru podanega izločitvenega razloga zaradi dvoma v nepristranskost uradna oseba z opravljanjem dejanj v postopku nadaljuje (36. in 37. člen ZUP).

22. Ker sodišče ni našlo zatrjevanih kršitev pravil postopka in je ocenilo, da je bila odločitev pravilna, tudi niso podane zatrjevane kršitve 2., 3., 14., 21., 22. člena Ustave RS. Tožnik v tožbi tudi opozarja na Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije in Zakon o javnih uslužbencih, vendar pri tem ne poda konkretnih ugovorov, zato sodišče teh navedb zaradi njihove pavšalnosti že iz tega razloga ne bo obravnavalo.

23. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 24. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker v zadevi dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev, ni bilo sporno (da tožnik zahteva priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku razlastitve zemljišč s parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k. o. ..., da priznanje tega statusa zahteva, ker ima po JP793011, ki poteka tudi po obravnavanih zemljiščih dostop do naslova ..., kamor hodi na obiske in po kmetijske pridelke ter potrebščine), temveč je bila sporna uporaba materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče zato ni sledilo predlogu tožnika za pribavo podatkov o vlogah za izdajo raznih dovoljenj po zakonu o graditvi objektov pri Upravni enoti ..., kjer je izdelovalec projekta E. E. – arhitektura in prostor F. F., s. p., za obdobje zadnjih petih let, v upravni spis pa je vpogledalo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih aktov.

25. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.